RUŠEVINE palač in kraljevih grobnic nam omogočajo le bežen vpogled v veličastnost, moč in bogastvo staroveškega dvojnega imperija Medije in Perzije. Preden sta se ti kraljestvi združili, je imela Medija prevladujočo vlogo. Toda leta 550 pr. n. št. so Medijci prišli pod oblast perzijskega kralja Kira II., ki je zatem vladal medo-perzijskemu kraljestvu. To obsežno kraljestvo je ležalo severno od Perzijskega zaliva in se je navsezadnje raztezalo od Egejskega morja do Egipta in severozahoda Indije, zajemalo pa je tudi Judejo.

Medo-Perzija je vladala judovskemu narodu več kot 200 let – od leta 539 pr. n. št., ko je porazila Babilon, do takrat, ko so jo leta 331 pr. n. št. porazili Grki. Kar nekaj svetopisemskih knjig govori o pomembnih dogodkih, ki so se zgodili v tem času.

Sveto pismo nam pove, da je kralj Kir II. osvobodil Jude, ki so bili ujetniki v Babilonu, ter jim dovolil, da so se vrnili v Jeruzalem in obnovili Božji tempelj, ki so ga Babilonci uničili leta 607 pr. n. št. (Ezra 1:1–7; 6:3–5) Ta zapis potrjuje glinen dokument, znan kot Kirov valj, ki so ga odkrili leta 1879 med ruševinami staroveškega Babilona. Ta dokument omenja Kira po imenu in ga opisuje kot vladarja, ki je dovolil ujetnikom, da se vrnejo v svojo domovino in obnovijo verske objekte. Svetopisemski pisec Izaija je o Kiru napisal naslednje Jehovove preroške besede: »,Izpolnil bo vse, kar me veseli.‘ Izvršil bo tudi tisto, kar sem rekel za Jeruzalem, namreč ‚Zopet bo pozidan‘, in za tempelj, ‚Položeni bodo tvoji temelji‘.« (Izaija 44:28)

 V Ezru 6:3, 4 piše, da je Kir pravzaprav ukazal, da naj se stroški za obnovo templja »poravnajo iz kraljeve hiše«. Ta osupljiva izjava se sklada s posvetno zgodovino. »Perzijski kralji so se dosledno držali načela, da so v svojem imperiju pomagali obnavljati svetišča,« piše v knjigi Persia and the Bible.

Sveto pismo poroča, da so nasprotniki Judov kasneje Dareju Velikemu oziroma Dareju I. pisali pismo, v katerem so oporekali trditvi Judov, da jim je Kir odobril obnovo templja. Darej je ukazal, da naj se poišče originalni odlok, ki ga je napisal Kir. Kako se je izšlo? V glavnem mestu Ekbatani so našli zvitek, ki je vseboval Kirov odlok. Darej je v odgovor napisal: »Jaz, Darej, sem izdal to povelje. Naj se [obnova templja] takoj izvrši!« Nasprotovanje obnovi se je s tem nehalo. * (Ezra 6:2, 7, 12, 13)

Posvetna zgodovina potrjuje te podrobnosti. Kot prvo je bila Ekbatana Kirova poletna rezidenca in morda je svoj odlok napisal ravno tam. Kot drugo pa arheološke najdbe odkrivajo, da so se medo-perzijski kralji zelo zanimali za verske zadeve, ki so se tikale njihovega kraljestva, in pisali pisma, s katerimi so reševali spore.

Prerok Daniel je v sanjah, ki jih je dobil od Boga, videl štiri zveri, ki so se druga za drugo dvigale iz morja, vsaka pa je predstavljala po eno svetovno velesilo. Prva zver, lev s perutmi, je predstavljala Babilon. Druga »je bila kakor medved«. Poročilo se nadaljuje: »Rečeno ji je bilo: ‚Vstani, pojej veliko mesa!‘« (Daniel 7:5) Ta strahoviti medved je predstavljal Medo-Perzijo.

Skladno z Danielovo prerokbo je Medo-Perzija kazala nenasiten tek po osvajanjih. Kmalu po Danielovem videnju je Kir premagal Medijce in se nato spustil v vojno s sosednjo Lidijo in Babilonom. Njegov sin Kambiz II. je osvojil Egipt. Kasneje pa so medo-perzijski vladarji svoj imperij še povečali.

Zakaj smo lahko prepričani, da je ta razlaga pravilna? V nekem drugem videnju, ki je sicer povezano s prejšnjim, je Daniel videl ovna, ki je »drezal proti zahodu, severu in jugu«. Ta prerokba se je izpolnila, ko je Medo-Perzija drezala proti drugim narodom, tudi proti mogočnemu Babilonu. Božji angel je Danielu to videnje pojasnil takole: »Oven z dvema rogovoma, ki si ga videl, predstavlja kralja Medije in kralja Perzije.« (Daniel 8:3, 4, 20)

Poleg tega je prerok Izaija kaki dve stoletji pred padcem Babilona napovedal ime perzijskega kralja – ki se takrat še sploh ni rodil – in tudi njegovo taktiko za zavzetje Babilona. Izaija je napisal: »Jaz, Jehova, govorim takole  svojemu maziljencu Kiru, ki sem ga prijel za desnico, da bi pred njim podjarmil narode [. . .], da bi pred njim odprl dvokrilna vrata, da mestna vrata ne bi ostala zaprta.« (Izaija 45:1) Tako Izaija kot Jeremija sta napovedala, da bo voda v babilonskih »rekah« oziroma v zaščitnih jarkih, ki jih je napolnjevala reka Evfrat, usahnila. (Izaija 44:27; Jeremija 50:38) Grška zgodovinarja Herodot in Ksenofont potrjujeta točnost teh svetopisemskih prerokb, skupaj z dejstvom, da so Babilonci tisto noč, ko je Kir zavzel mesto, imeli veliko gostijo. (Izaija 21:5, 9; Daniel 5:1–4, 30) Kirove vojske so za tem, ko so preusmerile reko Evfrat, vstopile v mesto skozi odprta vrata in ga zavzele brez večjega odpora prebivalcev. Mogočni Babilon je padel v eni noči!

Ta dogodek pa je vodil do izjemne izpolnitve še ene prerokbe. Prerok Jeremija je napovedal, da bo Božje ljudstvo 70 let živelo v pregnanstvu v Babilonu. (Jeremija 25:11, 12; 29:10) Ta prerokba se je izpolnila ravno ob pravem času, ujetniki pa so se smeli vrniti v domovino.

Daniel je kmalu po tem, ko je Medo-Perzija osvojila Babilon, zapisal prerokbo, ki osvetljuje najpomembnejši dogodek glede izpolnitve Božjega namena za človeštvo. Božji angel Gabriel je Danielu povedal, kdaj natanko se bo pojavil Mesija – obljubljeno »seme« iz 1. Mojzesove 3:15! Rekel mu je: »Od takrat, ko bo objavljena beseda, da naj se obnovi in ponovno zgradi Jeruzalem, do Mesija, Voditelja, bo preteklo sedem tednov in nato še dvainšestdeset tednov« – skupaj 69 tednov. (Daniel 9:25) Kdaj se je začelo to preroško obdobje?

Čeprav je Kir dovolil Judom, da so se kmalu po padcu Babilona lahko vrnili v domovino, pa Jeruzalem in njegovo obzidje še mnogo let nista bila obnovljena. Leta 455 pr. n. št. je kralj Artakserks dovolil svojemu judovskemu točaju Nehemiju, da se vrne v Jeruzalem in tam nadzoruje obnovitvena dela. (Nehemija 2:1–6) To je zaznamovalo začetek 69 tednov.

Vendar pa pri teh 69 tednih ni šlo za dobesedne tedne s sedmimi dnevi, ampak za letne tedne. Pravzaprav nekateri svetopisemski prevodi izraz »tedni« prevajajo z »letni tedni«. * (Daniel 9:24, 25) Mesija naj bi se pojavil po 69 »tednih«, od katerih vsak traja sedem let, kar je skupaj 483 let. Ta prerokba se je izpolnila leta 29 n. št., ko se je natanko po 483 letih od leta 455 pr. n. št. krstil Jezus. *

Točna izpolnitev te Danielove prerokbe je le še en dokaz od mnogih, ki potrjujejo Jezusovo identiteto. Ta dokaz tudi okrepi naše upanje glede prihodnosti. Jezus bo kot kralj Božjega nebeškega kraljestva naredil konec krutemu človeškemu vladanju. Zatem bo izpolnil še veliko več svetopisemskih prerokb, med drugim tudi tiste, ki nakazujejo na to, da bodo mrtvi obujeni v neskončno življenje na rajski zemlji. (Daniel 12:2; Janez 5:28, 29; Razodetje 21:3–5)