Dedkova ura
Dedkova ura
● Mehansko uro so verjetno iznašli na Kitajskem pred več kot 900 leti. Od takrat je doživela veliko izboljšav. Izjemen napredek je nastopil sredi 17. stoletja, ko so v mehanske ure začeli vgrajevati nihalo. Zaradi teh revolucionarnih inovacij so ure postale tako točne, da se je na njihovi številčnici pojavila nova značilnost – minutni kazalec! Ta novi model – z nihalom, utežmi in sorazmerno težkim mehanizmom – je seveda zahteval masivno in pokončno ohišje. To je pripeljalo do ure, ki je po svetu znana kot stoječa oziroma dedkova ura, za katero je neki strokovnjak rekel, da je »zelo zanesljiv in pretežno dober merilec časa ne glede na zunanje dejavnike«. *
Sprva so te cenjene ure izdelovali le v velikih evropskih mestih, kot sta London in Pariz. Postopoma pa se je njihova proizvodnja razširila do najskrajnejših kotičkov evropske celine. Zato so osnovni model pričeli lepšati krajevni umetniški stili. Oblika ure je lahko bila ravna ali zaobljena, ohišje pa vitko ali zajetno. Narejeno je bilo bodisi iz borovega, ebenovega, mahagonijevega, hrastovega ali orehovega lesa in je bilo preprosto ali okrašeno z ornamenti. Zato je dedkova ura postala priljubljena ne le kot vrhunski merilec časa, temveč tudi kot eleganten in veličasten del pohištva.
Morda obstaja dodaten razlog, zakaj dedkova ura še naprej navdušuje in privlači ljudi. Njen videz je nekako podoben človeškemu. »Visoka je kakor povprečen človek, njena številčnica pa je izrazna in pomenljiva,« pravi finska raziskovalka dr. Sinikka Mäntylä. Njeno slišno tiktakanje celo spominja na srčni utrip. Danes so večino teh velikih, pokončnih mojstrovin nadomestile natančne in poceni kvarčne ure. Toda tudi v našem hitrem tempu življenja je ob dedkovi uri še vedno mogoče občutiti nekaj spokojnosti. V knjigi Keeping Time—Collecting and Caring for Clocks je zapisano: »Stoječa ura nas lahko s stalnim in umirjenim tiktakanjem tudi nekako pomiri in navede na razmišljanje o mirnejšem času.«
[Podčrtna opomba]
^ odst. 2 Ime dedkova ura, kot se v nekaterih deželah imenujejo te stoječe ure, naj bi izviralo iz ameriške pesmi »Moja dedkova ura«, ki je bila priljubljena leta 1876.
[Slika na strani 19]
Ta ura verjetno datira v začetek 19. stoletja.
