Ali bo religija kdaj spodbujala k miru?

»NAREDIMO svet boljši. Odstranimo religijo.« K temu spodbuja nizozemski filozof Floris van den Berg v svojem objavljenem predavanju z naslovom »Kako se znebiti religije in zakaj«. Po vsem svetu najrazličnejši strokovnjaki prav tako spodbujajo k ukinitvi religije.

Nobelov nagrajenec in fizik Steven Weinberg je izjavil: »Svet se mora zbuditi iz dolgotrajne more, ki je povezana z verskimi prepričanji.« Zadnjih nekaj let se glasno govori o zamisli, da bi bilo slabih stvari na tem svetu znatno manj, če bi odstranili religijo. Knjig, ki nasprotujejo religiji, je čedalje več in so precej priljubljene.

Vodilni znanstveniki so se zbrali, da bi razpravljali o, čemur sami pravijo, nujni potrebi, da se odstrani religija. Sredstva javnega obveščanja preplavlja vse večji val ateistov, ki odkrito izražajo svoje sovraštvo do religije. Ali so ti ugledni misleci na pravi poti?

Prava religija?

Če bi bile vse vere napačne in ne bi bilo Boga, potem bi morda bilo razumno odpraviti religijo. Toda kaj, če Bog obstaja? Kaj če je na zemlji skupina ljudi, ki Boga predstavlja na pravilen način – ki ima pravo religijo?

Pri natančnem pregledu zgodovine religije opazimo, da ena oblika čaščenja izstopa kot zelo drugačna od vseh drugih religij. Po tej obliki čaščenja se danes ravna sorazmerno malo ljudi. To religijo so ustanovili Jezus Kristus in njegovi apostoli. Vendar zanjo ni značilno to, kar tako imenovano krščanstvo počne že mnoga stoletja.

V čem se razlikujeta tako imenovano krščanstvo in prava religija, ki jo je vzpostavil Jezus Kristus? V mnogočem. Poglejmo si eno razliko.

»Ni del tega sveta«

Prvi kristjani v političnih zadevah niso stopili na nobeno stran. To je v skladu z nevtralnim stališčem, ki ga je zavzel Jezus. Sveto pismo poroča, da je Jezus najmanj dvakrat zavrnil ponudbo, da bi postal politični voditelj. (Matej 4:8–10; Janez 6:15) Celo svoje učence je pokaral, ker so hoteli nasilno preprečiti njegovo aretacijo. (Matej 26:51, 52; Luka 22:49–51; Janez 18:10, 11)

Ko je rimski upravitelj v Judeji postavil Jezusu določna vprašanja o njegovih domnevnih političnih ambicijah, mu je Jezus vse skupaj pojasnil z besedami: »Moje kraljestvo ni del tega sveta. Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom. Toda moje kraljestvo ni od tod.« (Janez 18:36) Jasno je, da Jezus ni sodeloval s takratno politiko in vojsko.

Jezusovi učenci so posnemali enak vzorec. Raziskava o vlogi religije v vojni, ki jo je opravila skupina raziskovalcev, že omenjena v tem sklopu člankov, je odkrila: »Zgodnji kristjani niso verjeli v nasilje. [. . .] Večina se ni hotela pridružiti vojski in je zavračala vojskovanje.« Nauki Jezusa in njegovih apostolov so poudarjali ljubezen do bližnjih, tudi do tujcev in tistih, ki so bili drugačnega etničnega porekla in rase. (Apostolska dela 10:34, 35; Jakob 3:17) Ta religija je zares spodbujala k miru.

 Čez čas so se prvobitne značilnosti krščanstva okužile z razdiralnimi silami filozofije, izročila in nacionalizma. V prej omenjenem zgodovinskem pregledu vloge, ki jo ima religija v oboroženih spopadih, piše: »Spreobrnitev [rimskega cesarja] Konstantina je povzročila militarizacijo krščanskega gibanja, ki ga niso več vodili sočutni Kristusovi nauki, temveč cesarjevi cilji, povezani s politiko in geografskimi osvajanji. Kristjani so bili skupaj s cesarjem prisiljeni poiskati versko opravičilo za vojno.« Rodila se je popačena različica krščanstva.

»Edinstvena« skupina

Ali je prvotno krščanstvo za vedno izgubljeno? Nikakor. Danes obstaja skupina, o kateri je zares vredno razmisliti. Jehovove priče posnemajo prve kristjane tako kot nobena druga religija. Niso povezani s tako imenovanim krščanstvom. V The Encyclopedii of Religion so opisani kot »edinstveni«, saj vsi njihovi nauki temeljijo na »svetopisemski avtoriteti, ki povsem izpodriva izročilo«.

Tako kot prvi kristjani so tudi Jehovove priče politično neopredeljeni. Državna akademija znanosti v Ukrajini je objavila študijo, v kateri piše, da si Jehovove priče prizadevajo premagati »rasne, nacionalne, verske, družbene in ekonomske razlike«. V študiji je še pojasnjeno, da se Priče ne vpletajo v »protidržavne dejavnosti« in da so »zakonom poslušni državljani«.

Profesor Vojčeh Modželevski z varšavske univerze na Poljskem je v svoji knjigi Pacyfizm i okolice zapisal: »Jehovove priče so danes največja skupnost na svetu, ki nasprotuje vojnam.« Ker natančno posnemajo kristjane iz prvega stoletja, se lahko reče, da so uspešno obnovili obliko čaščenja, ki so jo vpeljali Kristus in njegovi apostoli. To je takšno krščanstvo, ki zares spodbuja k miru. (Glej okvir na naslednji strani.)

Svetla prihodnost

Res je, da so mnogi iskreni verniki – in tudi številni verski voditelji – zgroženi nad hinavščino v svoji religiji. Treba je priznati, da si veliko vernih ljudi prizadeva za mir in slogo v svetu.

Vendar naj se ljudje še tako iskreno trudijo, da bi rešili svetovne probleme, so pri tem omejeni. Staroveški prerok Jeremija je napisal: »Človek nima oblasti nad svojo potjo. Ni mu dana oblast, da usmerja svoje korake.« (Jeremija 10:23)

Toda pred nami je svetla prihodnost. Božja Beseda uči o novi miroljubni človeški družbi, ki bo ustanovljena na zemlji. Zanjo bo značilno to, da bodo vsi kakor bratje in sestre. Ljudje vseh ras bodo živeli v sožitju in človeštvo ne bo ločeno zaradi teritorialnih  mej, etničnega sovraštva ali verskih ideologij. Tisto, kar jih bo združevalo, bo čisto čaščenje Boga Jehova.

Sveto pismo napoveduje tudi uničenje religije, ki sramoti Boga. Jezus je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki je v sebi razdeljena, ne bo obstala.« (Matej 12:25) Bog bo ob svojem času poskrbel, da se bodo te besede izpolnile na vseh krivih religijah.

Sveto pismo je že davno tega napovedalo, da bo Bog »razsojal med narodi in urejal zadeve«. Ta prerokba tudi pravi, da bodo ljudje »svoje meče [. . .] prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več dvignil meča proti narodu niti se ne bodo več učili vojskovati.« (Izaija 2:4) Te besede se izpolnjujejo že danes. Prava religija, kakršno imajo Jehovove priče, že sedaj spodbuja k miru.

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

Jehovove priče povezuje ljubezen.

[Okvir na strani 9]

V čem so Jehovove priče drugačni?

Mnogi ljudje so presenečeni, ko izvedo, kako drugačni so Jehovove priče od drugih religij, ki trdijo, da posnemajo Kristusa. V nadaljevanju je nekaj značilnosti, zaradi katerih so Jehovove priče edinstveni.

UREDITEV

● Nimajo duhovniškega razreda.

● Njihovi starešine, učitelji in misijonarji za svoje delo niso plačani.

● V svojih prostorih za čaščenje, ki so znani kot kraljestvene dvorane, ne pobirajo niti desetine niti nabirk.

● Vse njihove dejavnosti se podpirajo z anonimnimi prispevki.

● Kar se tiče politike, ostajajo nevtralni.

● Zavzemajo se za mir in ne sodelujejo v vojnah.

● Vsi njihovi verniki verjamejo v iste svetopisemske nauke in so zaradi tega kot narod enotni.

● Med seboj so povezani in med njimi ni družbenih, etničnih, rasnih ali razrednih razlik.

● Niso del nobene druge religije, bodisi katoliške, pravoslavne ali protestantske.

NAUKI

● Verjamejo v enega pravega Boga, ki mu je ime Jehova.

● Ne verjamejo, da je Jezus Kristus Vsemogočni Bog, niti ne verujejo v nauk o Trojici.

● Ravnajo se po tem, kar je učil Jezus, njemu pa izkazujejo spoštovanje kot Božjemu Sinu.

● Ne častijo križa, niti pri svojem čaščenju ne uporabljajo malikov.

● Ne verjamejo v ognjeni pekel, kamor naj bi šli vsi slabi ljudje po smrti.

● Prepričani so, da bo Bog blagoslovil poslušno človeštvo s popolnim večnim življenjem v raju na zemlji.

Jehovove priče menijo, da so uspešno obnovili krščanstvo iz prvega stoletja, po katerem so se ravnali Jezusovi apostoli.

[Slika na strani 8]

Srb, Bošnjak in Hrvat