Klavžar – selivec v »hišnem priporu«
Klavžar – selivec v »hišnem priporu«
PETČLANSKA družina se odpravlja na dolgo potovanje in njeni prijatelji so ji prišli pomahat v slovo. Družina še zadnjič pogleda svoje bivališče, ki je bilo kar nekaj časa njen dom, nakar se poda na pot. Prijatelji z očmi spremljajo peterico, ki se vse bolj oddaljuje in nato izgine za obzorjem.
Smo v turškem mestu Birecik ob reki Evfrat, kjer gojijo klavžarje. Družina, ki je pravkar odletela, je skupina teh ptic, ki spadajo med ogrožene vrste. Vsaka ima na nogi satelitsko sledilno napravo. Prijatelji – osebje gojišča in obiskovalci – napeto opazujejo te ptice, ki se podajajo v neznano, saj jih skrbi, da se morda ne bodo več vrnile domov.
Kakšna ptica je klavžar? Kam se seli? In zakaj je toliko zanimanja za njeno selitev?
Spoznajte našega pernatega prijatelja
Ko se mladiček klavžarja izleže, ima na glavi perje, ki pa sčasoma odpade. Drugod po telesu ima črno perje, ki se na soncu preliva od bronasto zelene do vijolične. Kljun in koža, razen sam vrh glave, sta rdeča. Dolgo perje pa mu raste tudi na zatilju.
Klavžar dozori v treh oziroma štirih letih. Njegova običajna življenjska doba je od 25 do 30 let. Prehranjuje se z žuželkami, kuščarji in celo manjšimi sesalci. Samice letno izležejo do tri jajca in jih valijo kake štiri tedne. Te ptice imajo osupljivo značilnost – vse življenje imajo samo enega partnerja. Ko ena pogine, druga žaluje za njo. Pravzaprav pravijo, da se ptice, ki ostanejo same, pogosto izstradajo do smrti ali pa se celo poženejo v smrt z visoke skale.
Prebivalci Birecika vam bodo povedali, da je bil nekako do začetka 20. stoletja čas, ko so se klavžarji vrnili s svojih prezimovališč, razlog za praznovanje. Na to so gledali kot na znamenje, da prihaja pomlad. Med veselim praznovanjem sredi februarja so z reke Evfrat na kopno privlekli ladje, kar so pospremili z igranjem na bobne.
V tistih zgodnjih letih so bile jate klavžarjev tako številčne, da so bile na nebu podobne velikemu črnemu oblaku. Toda v zadnjem stoletju – še posebej pa v preteklih 50 letih – je njihovo število močno upadlo. Nekoč je bireciška kolonija štela od 500 do 600 parov, a je s pojavom kmetijskih pesticidov v 1950-ih utrpela strahovit udarec. Danes jih je na svetu le še peščica.
Prizadevanja za njihovo ohranitev v Turčiji
Gojišče klavžarjev so v Bireciku ustanovili leta 1977. Ptice so se lahko od tam selile vsako leto, vse do leta 1990, ko se je vrnila le ena. Za tem pa so jim preprečili seljenje. Skrbniki so jih med julijem in avgustom, ko bi se običajno pričele seliti, zaprli v velike ptičnice. Tam so bile do februarja oziroma marca naslednje leto, ko bi se sicer pričele vračati.
Leta 1997 so se odločili, da jim ponovno dovolijo odleteti. Na žalost niso nikoli več videli niti ene od 25 izpuščenih ptic. Od leta 1998 naprej vse ptice zapirajo v ptičnice, zato da se ne bi mogle seliti. Kljub temu kolonija lepo uspeva. Trenutno šteje skoraj 100 ptic.
Klavžarjeva prihodnost
Na žalost sta se od prej omenjene petčlanske družine vrnila le dva člana. Nato so leta 2008 še eni skupini ptic pustili odleteti. Tragično je, da nobeni od njih ni uspelo priti nazaj. Strokovnjaki poročajo, da jim je na jugu uspelo priti vse do Jordanije, vendar so poginile zaradi zastrupitve. To pomeni, da usoda klavžarjev kljub večanju kolonije v gojišču ter prizadevanju znanstvenikov in vladnih oblasti še vedno visi v zraku.
Nedavni poskusi so pokazali, da klavžarjem kljub temu, da so zaradi svoje varnosti v »hišnem priporu«, selitveni nagon ni zatajil. To potrjuje resničnost svetopisemskih besed iz Jeremija 8:7: »Štorklja na nebu pozna svoj čas; tudi grlica, hudournik in dlakavec so pozorni na čas, ko se morajo vrniti.«
[Navedba vira slike na strani 10]
Levo: Richard Bartz; desno: © PREAU Louis-Marie/age fotostock