Spoznajte šimpanze v divjini

MED stopanjem po ozki poti v deževnem gozdu ekvatorialne Afrike se naše oči počasi prilagajajo na migetajočo svetlobo, ki prodira skozi goste krošnje. Medtem ko poslušamo nenehno monotono oglašanje čričkov ter opazujemo velikanska drevesa (nekatera so visoka čez 55 metrov), obraščena z ovijalkami, smo navdani s spoštovanjem in pričakovanjem. Prevzame nas občutek, da to temačno okolje kliče po opreznosti in tihem koraku. Nenadoma zaslišimo glasen hu, ki ga spremlja razločno zajemanje sape. Zvoki so vse glasnejši, dokler niso že oglušujoči, nakar naenkrat potihnejo. Po naporni hoji je napočil vznemirljiv trenutek, na katerega smo upali – našli smo skupino šimpanzov.

S takšnim divjim navdušenjem – k čemur spadajo zasoplo oglašanje, vreščanje in včasih tudi udarjanje po drevesnih deblih – šimpanzi med seboj komunicirajo oziroma se kličejo. Očitno je vzrok za to nujno klicanje preostalih članov skupine obilje slastnih zrelih fig. V velikih razvejanih krošnjah visoke sikomore lahko opazimo precej šimpanzov, verjetno kakih 20 ali 30, ki v miru uživajo fige. Njihov črni kožuh se čudovito sveti v sončni svetlobi. Eden od njih začne na nas metati veje in kmalu se na nas usuje ploha vej, kar je jasen znak, da hrane niso pripravljeni deliti z nami.

Šimpanze je najlažje najti v času, ko je na voljo obilo sadja. Drugače je to težje, saj so morda razkropljeni v nizki podrasti po manjših skupinah, ki štejejo le nekaj članov. Šimpanzi v divjini se ponavadi večino dneva prehranjujejo, medtem ko se pomikajo po obsežnih področjih, velikih nekaj kvadratnih kilometrov. Njihova hrana so poleg sadja tudi listi, semena in stebelca. Prav tako se prehranjujejo z mravljami, ptičjimi jajci in termiti. Občasno ulovijo in ubijejo kakšno majhno žival, med katerimi so tudi opice.

Bliža se poldne, zato šimpanzom postaja vse bolj vroče zaradi naraščajočih temperatur. Eden od njih se začne spuščati z drevesa in nedolgo zatem to naredijo še drugi. Nato drug za drugim odidejo v goščavo. Navihan mlad samček ubere drugo pot, tako da se poganja z ene veje na drugo, da bi si nas pobliže ogledal. Igrivost in radovednost tega mladega nadobudneža nam na obraz privabi širok nasmeh.

Osupljive značilnosti

»Poglejte nazaj,« reče med povratkom nekdo iz naše skupine. Ko se ozremo, zagledamo šimpanza, ki previdno pogleduje izza drevesa. Stoji na nogah in je visok kak meter. Ko ga pogledamo, se skrije za drevo, a čez nekaj trenutkov spet pokuka. Kakšna ljubka radovednost! Res je, šimpanzi lahko stojijo na nogah in tako celo prehodijo kratke razdalje. Toda običajno hodijo po vseh štirih, da podpirajo svojo težo. Njihova hrbtenica na  spodnjem delu ni ukrivljena kot pri ljudeh, ki lahko zaradi tega stojijo pokončno. Poleg tega so njihove stegenske mišice sorazmerno šibke, roke pa precej daljše in močnejše od nog, zato je njihov telesni ustroj prikladnejši za hojo po vseh štirih oziroma plezanje in zibanje po drevesih.

Dolge roke jim še posebej pridejo prav takrat, ko morajo seči po sadju na tankih vejah, ki ne bi prenesle njihove teže. Roke in noge so izvrstno oblikovane za to, da se močno oprimejo in držijo vej. Velika nožna palca rasteta ob strani in delujeta kakor palca na rokah. Pomagata jim pri plezanju po drevesih oziroma celo držanju in prenašanju stvari, kar šimpanzi počnejo skoraj tako zlahka kot z rokami. Ta spretnost jim koristi, ko si morajo zvečer narediti gnezdo. Po nekaj minutah upogibanja in obračanja listja in vej je njihovo mehko in udobno prenočišče nared.

Ko človek opazuje in preučuje šimpanze v divjini ter vidi številne osupljive značilnosti in očitne podobnosti s človekovo telesno zgradbo in vedenjem, ga te živali vsekakor pritegnejo. Toda nekateri se za šimpanze zanimajo izrecno zaradi tega, da preučujejo njihovo domnevno evolucijsko povezavo s človekom. Zato se utegnejo porajati vprašanja, kot na primer: V čem se ljudje in šimpanzi tako zelo razlikujejo? V kakšnem smislu je človek v nasprotju z živalmi narejen po Božji »podobi«? (1. Mojzesova 1:27)

Nepozabno doživetje

Šimpanze je v divjini težko odkriti in ponavadi neslišno izginejo takoj, ko zagledajo človeka. Vendar da bi se te živali zaščitile in ohranile, nekatere skupine šimpanzov navajajo na prisotnost človeka.

Naš kratki obisk tega gozdnega prebivališča šimpanzov se je izkazal za nepozabno doživetje. Pomagal nam je dobiti vsaj bežen vpogled v to, kakšni so šimpanzi v resnici – tako drugačni od tistih v živalskih vrtovih ali laboratorijih. To so zares čudovita bitja, ki spadajo med »divje živali zemlje«, ki jih je Bog dovršeno oblikoval za okolje, v katerem naj bi živele. (1. Mojzesova 1:24, 25)

[Okvir/slika na straneh 14, 15]

ŠIMPANZI IN ČLOVEK

Zoologinja dr. Jane Goodall je v svoji knjigi In the Shadow of Man napisala, da je v 1960-ih opazovala šimpanze pri »izdelovanju orodja«, in njena opažanja so »številne znanstvenike prepričala, da je treba človeka opredeliti bolj kompleksno, kot je bil prej«. Prav osupljivo je bilo, ko so odkrili, da šimpanzi uporabljajo listje kot spužvo, da s kamni oziroma vejami trejo oreščke in da z vejicami, s katerih najprej odstranijo liste, bezajo v termitnjak, da »lovijo« termite. Toda v zadnjih časih je postalo splošno znano, da kar nekaj živali zna izdelovati orodje. Doktor T. X. Barber, avtor knjige The Human Nature of Birds—A Scientific Discovery With Startling Implications, je napisal: »Vse temeljito raziskane živali, med katere ne spadajo samo opice in delfini, temveč tudi mravlje in čebele, so povsem nepričakovano pokazale, da imajo osnovno zavedanje in praktično inteligenco.«

To nikakor ne spodbija dejstva, da je človek edinstven. Profesor David Premack je napisal, da je »slovnica oziroma skladnja človeškega jezika vsekakor edinstvena«. Zapletenost človeškega jezika in bogata človeška kultura, v kateri igrata jezik in govor ključno vlogo, nas prav gotovo delata drugačne od živali.

  Jane Goodall je po večletnem preučevanju šimpanzov v divjini napisala: »Ne morem si predstavljati, da bi šimpanzi drug do drugega razvijali čustva, ki bi bila kakor koli primerljiva z nežnostjo, zaščitništvom, strpnostjo in notranjo izpopolnjenostjo, ki so značilni za človeško ljubezen v njenem najpristnejšem in najglobljem smislu.« Napisala je tudi: »Človek se samega sebe zaveda veliko bolj kot pa živali, ki se morda zavedajo samo lastnega telesa. Človek hoče, da se mu pojasni skrivnost njegovega obstoja ter čudeža sveta okoli njega in vesolja nad njim.«

Sveto pismo pojasnjuje razliko med živalmi in ljudmi, ko pravi, da je bil človek ustvarjen »po Božji podobi«. (1. Mojzesova 1:27) Zato človek v nasprotju z živalmi odseva duhovno podobo svojega Stvarnika, tako da odraža Njegove lastnosti, med katerimi je najpomembnejša ljubezen. Človek je tudi zmožen vsrkati veliko znanja in ravnati inteligentneje od katere koli živali. Ustvarjen je bil tudi s sposobnostjo, da ravna v skladu s svojo svobodno voljo, ne pa da ga vodi predvsem instinkt.

[Slike na strani 15]

Šimpanzi so igriva in radovedna bitja, ki so dovršeno ustvarjena za okolje, v katerem živijo.

[Viri slik]

Šimpanzi, zgoraj desno: Corbis/Punchstock/Getty Images; spodaj levo in desno: SuperStock RF/SuperStock; Jane Goodall: © Martin Engelmann/age fotostock

[Navedba vira slike na strani 13]

© Photononstop/SuperStock