Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Izgubljeni svet« Bolivije

»Izgubljeni svet« Bolivije

»Izgubljeni svet« Bolivije

LETA 1906 se je predsednik Britanskega kraljevega geografskega društva pogovarjal s polkovnikom Percyjem Harrisonom Fawcettom o velikem gospodarskem potencialu v Južni Ameriki. Fawcettu je pod nos pomolil zemljevid in rekel: »Poglejte to področje! Polno je belih lis, ker je o njem tako malo znanega.« Potem je polkovniku ponudil delo, da razišče to področje. Fawcett je ponudbo sprejel.

Fawcett je v svojih dnevnikih opisal močno porasla gozdnata pobočja, ki so danes znana kot planota Huanchaca v Boliviji. To področje je poimenoval »izgubljeni svet«. * Nekateri menijo, da so Fawcettovi dnevniki in fotografije navdihnili slovitega britanskega pisatelja sira Arthurja Conana Doyla, da je napisal roman Izgubljeni svet, v katerem je opisoval domišljijski svet »opičnjakov« in grozljivih dinozavrov, ki naj bi domnevno preživeli vse do današnjih dni. Danes ta sorazmerno neokrnjeni del Amazonije zajema čudoviti bolivijski narodni park Noel Kempff Mercado, ki je bil leta 2000 razglašen za svetovno dediščino. *

Park leži na skrajnem severovzhodu Bolivije vzdolž meje z Brazilijo in je skoraj nedotaknjena divjina, ki prekriva področje, veliko dobrih 15.000 kvadratnih kilometrov. Obsega pet ekosistemov: višinski vednozeleni gozd, listopadni gozd, višinsko suho savano, vlažno savano in vlažni gozd. Sama planota Huanchaca je 5180 kvadratnih kilometrov velik peščenjak, ki se dviga 550 metrov nad okoliško ravnico in se kot kakšna 150 kilometrov dolga hrbtenica vije vzporedno z vzhodno mejo parka. Številne reke, ki tečejo po planoti in okoliški ravnici, napajajo kakih 20 slapov, med njimi slapove Salto Susana, Arco Iris, Federico Ahlfeld, Gemelas in El Encanto.

Pustolovščina se prične

Park, ki ga nekako ščiti njegova odročnost, je pravi magnet za ekoturiste. Mnogi od njih tja poletijo iz Santa Cruza v osrednji Boliviji. Mi smo se odločili ubrati to 700 kilometrov dolgo pot z vozilom, kar nam je omogočilo, da smo si pobližje pogledali bolivijsko podeželje. Nekje smo pred sabo videli nekaj, kar je bilo videti kot oblak barvitega listja, ki je po cesti poletavalo sem ter tja. Vendar se je izkazalo, da so bili to »listje« pravzaprav metulji, in nismo jih opazovali samo mi. Vojska lačnih kuščarjev iz družine tejev je brzela naokoli in se gostila z nemočnim plenom.

Ko smo prispeli v narodni park, nas je v vasi La Florida ob obrežju reke Paragua pričakal vodnik Guido. Nas in naše vozilo je prepeljal s pontonskim plovilom na drugo stran reke, od koder smo se nato odpeljali v bližnji kamp Los Fierros. Na poti smo videli lisico in prelepega ptiča iz družine ležetrudnikov, ki je pred nami preletel cesto.

Po prespani noči smo se zbudili ob hripavem oglašanju štirih čudovitih papig – rumenih brustar, ki so sedele visoko na drevesu pred našo kočo. Bilo je, kakor da bi vzklikale: »Dobrodošli pri nas doma!« Ta prijetni začetek prvega dne v parku nam je dal vedeti, da nas čaka še veliko lepega.

Prepolno življenja

V narodnem parku Noel Kempff Mercado živi čez 600 vrst ptic, 139 različnih sesalcev (več kot v vsej Severni Ameriki), 74 vrst plazilcev in verjetno kakih 3000 vrst metuljev – da ne omenjamo še nešteto drugih žuželk. Med pticami je več kot 20 vrst papig, pa tudi harpija in ciganska kura. Nick Acheson, tamkajšnji poznavalec ptic in okoljevarstvenik, nam je povedal, da »redke vrste ptic, kot so tirančki [vrste Euscarthmus rufomarginatus] in sorodniki strnadov [Sporophila nigrorufa], pritegnejo opazovalce ptic s celega sveta«.

Med številnimi sesalci so veliki mravljinčarji, grivasti volkovi, jaguarji, pekariji, nižinski tapirji in pampski jeleni. Tudi mnoge reke, ki obdajajo in napajajo park, so prepolne življenja. V rekah ima svoje bivališče 62 vrst dvoživk in 254 vrst rib, kajmani, orjaške vidre, kapibare in čudovite orinoške pliskavke. Ta park je pravi paradiž za ljubitelje narave!

V Amazoniji živijo tudi velike mačke, zato je marsikateri obiskovalec zaskrbljen glede varnosti in tudi mi smo bili. Upravnik kampa Los Fierros nam je pripovedoval o svoji prvi noči v parku. »Ob polnoči sem se zbudil s čudnim občutkom, da me nekdo opazuje,« je povedal. »Pogledal sem skozi okno koče in videl jaguarja, kako strmi vame, ločevala pa naju je le mreža proti insektom! Prestrašen sem ostal zaklenjen v kopalnici, dokler ni napočilo jutro.« To je bilo nekaj, česar si nismo želeli slišati!

Toda potem je upravnik nadaljeval: »Kmalu sem izvedel, da ta radovedna mačka ponoči pogosto pride na obisk in ne velja za nevarno. Pravzaprav v vročih dneh jaguarji velikokrat pridejo v kamp in se pred kočami uležejo na mrzle ploščice. Lahko si predstavljate, kako prestrašeni so novi obiskovalci, ko vidijo takšen prizor! V preteklosti smo s seboj vedno nosili puško, še posebej ko smo vodili nočne oglede, sedaj pa nič več. Živali se niso spremenile, spremenil se je naš odnos do njih.« Kljub temu nas je opozoril, da moramo z vsemi divjimi živalmi ravnati spoštljivo.

Skozi džunglo do slapov El Encanto

Številni slapovi v parku so velika zanimivost. Z Guidom smo se zgodaj zjutraj peš odpravili proti slapovom El Encanto, ki s planote Huanchaca padajo 80 metrov v globino. Med 6 kilometrov dolgo potjo po deževnem gozdu so nas z vej nad nami pozdravljale opice črne brezpalčarke in črni vriskači. Slednji imajo ustrezno ime, saj se njihovo vriskanje lahko sliši do tri kilometre daleč! Pot nam je prekrižala hojka vrste Aburria cujubi, puranu podobna ptica, ki je iskala svoj zajtrk. Guido nam je pokazal sledi na obrežju bližnjega potoka. S svojim izurjenim očesom je prepoznal sledi dveh vrst jelenov, tapirja, jaguarja in pume. Na sebi smo čutili oči raznovrstnih živali, ki so nas opazovale iz številnih skrivališč, in dojeli smo, da je ta kraj dan in noč prepoln življenja.

Te oprezne živali imajo na voljo obilo rastlinja, za katerim se lahko skrijejo, saj raznolika področja in habitati v parku omogočajo bujno rast vsakršnih rastlin. Po nekih ocenah pravzaprav tukaj uspeva 4000 vrst rastlin, med drugim čez 100 vrst orhidej, pa tudi nemalo različnih dreves, praproti, ananasovk in ovijalk. Medtem ko smo okušalne brbončice dražili z slastnim sadjem, ki je rastlo ob poti, smo se opajali z vsemi mogočimi vonjavami in barvami. Med drugim smo poskusili plod kavčuka in pasijonkin sadež.

Končno smo zatem, ko smo prečkali potok, v daljavi zaslišali bučanje slapov, ki je z vsakim korakom postajalo vse glasnejše. Nato se je pred nami kar naenkrat odprla jasa in pred sabo smo zagledali veličastne slapove El Encanto, katerih spodnji del je bil ovit v meglico. Skalne stene okrog kristalno čistega jezera so okraševale praproti in ananasovke. »V vročih dneh,« pravi Guido, »opice pridejo k vodi, da bi se ohladile.« Razumeli smo namig in se tudi mi osvežili, medtem pa smo se ves čas slastoustili v nedotaknjeni spokojnosti tega prekrasnega kraja in v prijetnem šumenju padajoče vode.

Varstvo okolja – zapuščina Noela Kempffa Mercada

Okoljevarstvenik Noel Kempff Mercado je umrl leta 1986. Kljub temu se njegovo delo, da se zaščiti ta del Bolivije, nadaljuje. Leta 1996 sta se vladi Bolivije in Združenih držav Amerike sporazumeli, da zaščitita 880.000 hektarjev deževnega gozda in pospešita trajnostni razvoj, da bi se omejile emisije toplogrednih plinov v drugih delih sveta. Naslednje leto so bolivijska vlada in tri energetska podjetja pričeli s klimatskim projektom Noel Kempff, s katerim so med drugim dosegli prepoved izsekavanja na 880.000 hektarjev velikem gozdnem področju. To področje so nato dodali k parku, s čimer se je njegova velikost podvojila.

Z našim obiskom tega izrednega parka se nam je še povečalo cenjenje do Stvarnika ter do lepote in raznolikosti življenja, ki ga je ustvaril na zemlji. V Psalmu 104:24 piše: »Koliko je tvojih del, o Jehova! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih stvaritev.« Res, medtem ko smo se sprehajali po tem neokrnjenem »izgubljenem svetu«, smo skoraj nagonsko čutili željo, da hodimo po prstih, se naužijemo lepote ter s seboj ne odnesemo ničesar drugega kot to, kar smo posneli z našim fotoaparatom in kar smo si vtisnili v srce.

[Podčrtni opombi]

^ odst. 3 Maja 1925 je Fawcett pisal ženi o svoji odpravi. Takrat se je zadnjič oglasil. Njegovo izginotje ostaja še vedno skrivnost.

^ odst. 3 Ta narodni park je bil ustanovljen leta 1979 in se je sprva imenoval Huanchaca. Novo ime je dobil leta 1988 v čast bolivijskemu biologu Noelu Kempffu Mercadu, ki so ga na tej planoti umorili prekupčevalci droge, ko je po naključju našel nezakonit kokainski laboratorij.

[Slika na strani 16]

Škrlatna in rdeča orhideja

[Slika na straneh 16, 17]

Slapovi Ahlfeld v narodnem parku

[Slika na strani 17]

Papigi

[Slika na strani 17]

Slapovi El Encanto

[Navedba vira slike na strani 15]

Posnetek iz zraka: ® 2004 Hermes Justiniano/BoliviaNature.com

[Navedba vira slike na strani 17]

Orhideja, slapovi Ahlfeld in papigi: ® 2004 Hermes Justiniano/BoliviaNature.com