Disleksija mi ni v oviro

Pripoveduje Michael Henborg

Imam učno težavo – disleksijo. S to težavo se spoprijemajo moj oče, mama in trije mlajši bratje. Zaradi disleksije težko berem svoj materni jezik, danščino, in šola je bila zame precej naporna. Kljub vsemu pa mi še zlasti družina pomaga in stoji ob strani.

MOJA družina je že četrta generacija Jehovovih prič, zato je branje, še posebej Biblije in biblijskih pripomočkov, že od nekdaj pomemben del našega življenja. Poleg tega sva z mlajšim bratom Flemmingom redno hodila z očetom na oznanjevanje, kar nama je dalo vedeti, kako pomembno je dobro brati in pisati.

Že kot otrok sem prebral vsako izdajo Stražnega stolpa in Prebudite se!, kar mi je vzelo do 15 ur za vsako revijo. Prav tako sem si postavil cilj, da preberem celo Biblijo. Vpisal sem se tudi v Teokratično strežbeno šolo, ki poteka v občinah Jehovovih prič po svetu. V tej šoli se učenci učijo dobro brati in govoriti ter imeti govore pred občinstvom. Vse to mi je nadvse pomagalo v mojem boju z disleksijo. Še sanjalo pa se mi ni, da se bom moral spoprijeti še z veliko več izzivi. Naj pojasnim.

Učenje angleščine

Leta 1988, ko sem bil star 24 let, sem začel služiti kot pionir, polnočasni oznanjevalec dobre novice. Na Danskem živi veliko priseljencev, zato sem želel posredovati biblijske resnice tudi njim. Da bi bil pri tem učinkovit, sem se moral naučiti angleščino, kar je bil zame zelo zahteven projekt. Kljub temu sem z vztrajnostjo in inštrukcijami počasi napredoval. Sčasoma sem se lahko o dobri novici o Božjem kraljestvu pogovarjal z angleško govorečimi tujci v mojem domačem mestu Kopenhagen. Seveda sem delal veliko jezikovnih napak, vendar me to ni ustavilo.

Znanje angleščine mi je omogočilo, da sem sodeloval kot prostovoljec na gradbenih projektih Jehovovih prič v različnih državah. Najprej so me poslali v Grčijo in kasneje sem pomagal pri gradnji podružničnega urada v Madridu.

Želel sem več narediti v oznanjevalskem delu, zato sem izpolnil prošnjo za Strežnospopolnjevalno šolo, ki jo organizirajo Jehovove priče. V tej osem tednov trajajoči šoli se samski krščanski moški, ki so pripravljeni iti tja, kjer je večja potreba po oznanjevalcih dobre novice, ustrezno usposobijo za to delo. (Marko 13:10) Povabili so me v angleški razred te šole, ki je potekala na Švedskem.

Pouk se je začel 1. septembra 1994. Želel sem biti dobro pripravljen, zato sem se učil angleščino približno osem mesecev štiri ure na dan, pridružil pa sem se tudi angleško govoreči občini. Ko se je šola pričela, nisem dovolil, da bi me disleksija ovirala pri napredku. Denimo, ko je kdo od učiteljev postavil vprašanje, sem velikokrat dvignil roko, da bi odgovoril, čeprav nisem bil vedno prepričan,  ali bodo besede, ki sem jih nameraval uporabiti, pravilne. Po šolanju sem dobil dodelitev, da v Kopenhagnu služim kot pionir. Učenje angleščine je bil velik zalogaj, toda čakal me je še večji.

Lotim se tamilščine

Decembra 1995 sem bil dodeljen v tamilsko govorečo občino v danskem mestu Herning. Mislil sem, da je tamilščina eden najtežjih jezikov na svetu. Ima 31 črk, pa tudi kombinacije soglasnikov in samoglasnikov, iz katerih nastanejo sestavljene črke, in tako ima ta jezik skupaj skoraj 250 znakov!

Sprva sem imel govore v danščini in so jih prevajali v tamilščino. Ko sem se končno odločil za to, da govor podam v tamilščini, dvomim, da me je sploh kdo razumel, kaj sem hotel povedati. Kljub temu so me spoštljivo poslušali, čeprav se mi je zdelo, da so se mnogi malce zabavali. Da bi se hitreje učil, sem se odločil iti tja, kjer milijoni govorijo ta jezik – v Šrilanko.

Ko sem oktobra 1996 prispel v Šrilanko, je tam divjala državljanska vojna. Nekaj časa sem živel v mestu Vavuniya, na meji med vojskujočima se stranema. Krajevni Priče gmotno niso imeli veliko, vendar sta bili ljubezen in gostoljubnost, ki so ju kazali, brezmejni. Zelo so si prizadevali, da bi me naučili tamilščino. Na ljudi, ki niso bili Priče, je naredilo velik vtis to, da sem se kot edini tam živeči zahodnjak trudil z njimi govoriti v njihovem jeziku. Ker so bili hvaležni in ponižni, sem jim lažje govoril iz Svetega pisma.

Januarja 1997 sem se moral vrniti na Dansko, naslednje leto pa sem se poročil s pionirko Camillo. Vleklo me je v Šrilanko, zato sem decembra 1999 šel nazaj, tokrat seveda s svojo ženo. Kmalu sva preučevala Biblijo z nekaj družinami in posamezniki. Spremljala pa sva tudi tamkajšnje Priče na njihove biblijske pouke. Bila sva polno zaposlena z oznanjevanjem in učenjem jezika.

Marca 2000 sva se morala vrniti na Dansko. Zelo težko sva se poslovila od bratov in sester ter biblijskih učencev, saj so nama močno prirasli k srcu. Toda čakalo naju je še veliko dela, tudi izziv, da se naučiva še en jezik!

Od tamilščine do latvijščine

Maja 2002 sva s Camillo, takrat poročena že štiri leta, prejela vabilo, da kot misijonarja služiva v Latviji. Camilla je hitro osvojila latvijščino in se je lahko z drugimi sporazumevala  že po šestih tednih! Meni pa ni šlo tako dobro. Pravzaprav imam še vedno občutek, da slabo napredujem, kljub vsej pomoči, ki sem je deležen. Vseeno sem odločen vztrajati. *

Camilla mi je v veliko oporo, in oba uživava v misijonarskem delu. Biblijo preučujeva s številnimi ljudmi, ki cenijo ta pouk. Kadar pozabim kakšno besedo ali naredim slovnično napako, se sokristjani in biblijski učenci potrpežljivo trudijo, da bi me razumeli in mi pomagali. S tem se mi veča zaupanje, ko oznanjujem in tudi ko imam govore na krščanskih shodih.

Zakaj sem sprejel izziv učenja drugih jezikov, ko pa se moram pri tem tako naprezati? Preprosto povedano, zaradi ljubezni – ne toliko do jezikov kot do ljudi. Čudovita prednost je pomagati komu, da spozna pravega Boga Jehova in da se zbliža z njim. Mnogo misijonarjev vedno znova vidi, da se ta naloga doseže veliko učinkoviteje, kadar se z drugimi pogovarjamo v njihovem maternem jeziku, jeziku njihovega srca.

V vseh teh letih sva z ženo pomagala številnim ljudem priti do točnega spoznanja biblijske resnice. Toda za to si ne moreva pripisovati zaslug, temveč sva hvaležna Jehovu za dobre rezultate, ki jih vidiva. Navsezadnje, midva samo sejeva in zalivava semena biblijske resnice, Bog pa daje, da rastejo. (1. Korinčanom 3:6)

Ko je ovira lahko v pomoč

Čeprav je disleksija zame ovira, je obenem tudi prednost. Kako to? Ko podajam govore v občini, se ne skušam toliko zanašati na zapiske, zato imam boljši vidni stik z občinstvom. Poleg tega s pridom uporabljam ponazoritve, ki si jih ni težko zapomniti. Zato mi je disleksija v nekaterih pogledih pomagala postati vešč učitelj.

Krščanski apostol Pavel je napisal, da je Bog »izbral [. . .] to, kar je na tem svetu šibko, da bi osramotil to, kar je močno«. (1. Korinčanom 1:27) Moja omejitev me je v nekaterih pogledih vsekakor naredila šibkega. Toda kakor sem spoznal jaz, pa tudi mnogi drugi, lahko Jehova nadomesti to, česar nimamo. Postaviti si moramo le razumne cilje, ne pričakovati preveč, prositi Boga za svetega duha in se truditi, da bi dosegli to, kar želimo.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 22]

DEJSTVA O DISLEKSIJI

Kaj je disleksija? Beseda »disleksija« izhaja iz grščine in pomeni »slab govor«. Disleksija posameznika spremlja vse življenje in je težava, povezana z jezikom, predvsem z branjem. Dislektiki težko povezujejo črke z glasovi, ki jih te črke predstavljajo. Vendar se določeni simptomi lahko razlikujejo od posameznika do posameznika.

Kaj povzroča disleksijo? Natančni vzroki še niso povsem jasni, čeprav je en dejavnik dednost. Raziskave kažejo na nepravilen razvoj in delovanje možganov, vendar disleksija ni povezana s splošno inteligenco ali pomanjkanjem želje po učenju. Pravzaprav so dislektiki pogosto nadarjeni za dejavnosti, ki ne zahtevajo dobrega poznavanja jezika.

Kako se zdravi? Zelo pomembno je, da se problem prepozna dovolj zgodaj. Učinkovito učenje jezika zajema rabo nekaterih čutov, še zlasti sluha, vida in tipa. Mnogi učenci potrebujejo osebno pomoč, da lahko napredujejo skladno s tempom, ki ustreza njim. Morda potrebujejo pomoč tudi pri čustvenih stiskah, do katerih pride zaradi težav v šoli. Dislektiki se lahko ob učinkovitem poučevanju in trdem delu naučijo dobro brati in pisati. *

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 23]

S sokristjanom v Šrilanki

[Slika na strani 23]

S Camillo v Latviji