Ali je to res drevo?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

V IZSUŠENI avstralski pokrajini se dvigajo čokata, okrogla drevesa, imenovana baobab. Videti so nenavadna, celo grda. Med sušnim obdobjem so odrasli baobabi brez listja in bolj kakor na drevesa spominjajo na čudna bitja, ki stegujejo svoje tipalke proti nebu. Neka aboriginska legenda pravi, da je bilo drevo prekleto in postavljeno na glavo.

Mlada drevesa so precej vitka in privlačna, toda z leti se njihovo sivo deblo močno odebeli, postane oguljeno in prepreženo z brazdami. Baobabi »so videti, kakor da trpijo za neko boleznijo«, je leta 1837 napisal raziskovalec George Grey. Zakaj so ta drevesa tako drugačna od večine drugih dreves ter zakaj jih cenijo in imajo radi prebivalci te pokrajine, tudi Aborigini?

Krajše je boljše

Naravno okolje baobabov so Afrika, Madagaskar in severozahodna Avstralija. V večini dežel jih imenujejo baobabi, vendar jih v Avstraliji že dolga leta poznajo pod imenom boabi. Prebivalci avstralskega goličavja so zelo radi krajšali imena – domačini v šali povedo, da zato, ker niso želeli pogoltniti muh, ki so neprestano letale naokoli. Zato so ime baobab skrajšali na boab, to novo ime pa se je kmalu trdno zakoreninilo v besedišče.

Baobabi se imenujejo tudi drevesa mrtvih podgan. Od kod ta nič kaj laskavi naziv? Drevesa imajo viseče plodove, ki so od daleč videti kakor mrtve podgane, obešene za rep. Poleg tega cvetovi, ki so poškodovani, kmalu fermentirajo in pričnejo oddajati odvraten vonj, ki spominja na razpadajoče meso. Toda zdravi cvetovi so veliki, beli in dehteči.

Ustvarjeni za skrajnosti

Baobabi rastejo v odročni pokrajini Kimberley v Zahodni Avstraliji in v Severnem teritoriju. Tam se izmenjujeta dve obdobji – dokaj kratko deževno obdobje, zaznamovano z močnim monsunskim deževjem, in sušno obdobje.

Trdoživost baobabov je postala že legendarna. Pogosto živijo več stoletij. Rastlinski fiziolog D. A. Hearne je povedal: »Tudi če je drevo zaradi ognja postalo votlo ali pa je docela podbeljeno, običajno preživi, in ko je škoda popravljena,  začne znova rasti.« * Dodal je: »Drevo je tako žilavo, da bo, razen če ni popolnoma uničeno, skoraj normalno rastlo naprej.« Nekemu baobabu, ki so ga spravili v lesen zaboj in je čakal na čezmorsko potovanje, je bilo toliko do preživetja, da je pognal korenine skozi špranje v lesu in nato v zemljo!

Baobabi rastejo v kamnitih strugah, na skalnatih strminah ali peščenih ravninah in pogosto po velikosti prekašajo bližnja drevesa. Na planoti Kimberley so nekateri baobabi visoki 25 metrov ali več, skoraj toliko pa meri tudi njihov obseg.

Skrivnost baobabovega obsega je voda. Njegov les je podobno kakor goba mehak, vlaknat in sposoben zadrževati velike količine tekočine. Ko se ob monsunskem deževju deblo napije vode, vidno nabrekne. Med sušnim obdobjem pa drevo postopoma pridobi svoje prvotne mere.

Listnata drevesa preživijo ostre zimske mesece tako, da odvržejo svoje liste. Pri baobabu se to zgodi med dolgim sušnim obdobjem. Proti koncu tega obdobja drevo zacveti in požene liste. To je vidni znak, da se približuje deževno obdobje, zato tamkajšnji prebivalci baobabu včasih pravijo koledarsko drevo.

Cvetovi baobaba se odprejo samo ponoči, zacvetijo le za nekaj ur, po sončnem vzhodu pa pričnejo veneti. Nato dozorijo v velike plodove, ti padejo na tla in se odprejo, semena, ki so v njih, pa popadajo ven.

Drevo življenja

Aborigini v Kimberleyju imajo baobabova semena, liste, smolo in korenine že od nekdaj za pomemben vir hrane. Preden se semena posušijo, so znotraj mehka, bela in zelo okusna. Med sušnimi obdobji so Aborigini žvečili baobabov vlaknat les in korenine, s čimer so dobili dragoceno tekočino. Med obilnim deževnim obdobjem so vodo včasih našli v votlinah drevesa ali pa na predelu, kjer iz debla rastejo veje.

Ko so leta 1856 člani ekspedicije Augustusa Gregoryja, namenjeni na planoto Kimberley, zboleli za skorbutom, so prevreli sredico baobabovih plodov in naredili »užiten džem«. Sredica, ki je bogata z vitaminom C, je moškim kmalu povrnila zdravje.

Okna v preteklost

V preteklosti so bili baobabi prikladne »oglasne deske«, na katere so pisali sporočila tako Aborigini kot Evropejci. Leta 1820 se je raziskovalna ladja Mermaid ustavila ob obali Kimberleyja, ker je potrebovala nekaj popravil. Kapitan Phillip Parker King je ubogal navodila admiralstva, naj za seboj pustijo kakšen neizpodbiten dokaz svojega pristanka, zato je na deblo velikega baobaba vrezal napis »HMC Mermaid 1820«.

Takrat je drevo Mermaid, kakor so ga začeli imenovati, merilo v obseg 8,8 metra. Do danes se mu je obseg povečal na nekaj več kot 12 metrov.  Napis na njem je sicer manj čitljiv, vendar še zmeraj dobro spominja na te zgodnje raziskovalce. Sporočila, globoko vrezana na nekatere stare baobabe, so vidna še dandanes in si jih ogledujejo turisti z vsega sveta.

Ob prihodu evropskih naseljencev na planoto Kimberley so v tej nepoznani deželi velikanski baobabi postali kažipoti in zbirna mesta, ob njih pa so nastajala tudi začasna naselja. Potujoči živinorejci so svojo živino pustili počivati pod baobabi, na katerih so bila vrezana slikovita imena, kot so Oriental Hotel, Club Hotel in Royal Hotel.

Leta 1886 so sovražno razpoloženi Aborigini nemškemu naseljencu Augustu Lucanusu ukradli čoln, zato se je s svojimi sopotniki peš odpravil na 100 kilometrov dolgo pot proti mestu Wyndham. Na poti so naleteli na potoke in reke, polne krokodilov. Lucanus je kasneje napisal, da so on in njegovi spremljevalci na podlagi dnevnika nekega zgodnejšega raziskovalca vedeli, »da je ta skril nekaj tesarskega orodja blizu Pitt Springsa, pod velikim baobabom, na katerega je vrezal svoji začetnici«. Neverjetno je, da so moški res našli drevo in orodje. Nato so »posekali velik lep baobab« in v petih dneh naredili kanu. Dobro je plul in vsi so varno prispeli domov.

Dve od najbolj znanih dreves sta tako imenovani zaporniški drevesi Derby in Wyndham, poimenovani po bližnjih mestih. Priljubljeno ljudsko izročilo pravi, da sta bila ta votla velikana – vsak je velik toliko, da bi vanj spravili kar nekaj moških – v 19. stoletju zapora. Vendar nekateri današnji zgodovinarji oporekajo tej zgodbi. Kljub temu sta ti drevesi veličastna predstavnika svoje vrste in priljubljena pri izletnikih.

Baobab in umetnost

Nekoč so ljudje na baobabova debla vrezovali slike in sporočila. Danes pa tamkajšnji umetniki ne ustvarjajo več na drevesna debla, temveč svoje darove izražajo na jajčastih baobabovih plodovih, ki so lahko dolgi do 25 centimetrov in široki do 15 centimetrov.

Umetnik potem ko odtrga primeren plod, na rjavo lupino z žepnim nožem izrezlja sliko in jo izdela do podrobnosti. Priljubljeni motivi so tamkajšnje živali, Aborigini na lovu, človeški obrazi in liki. Izdelke pogosto kupujejo zbiratelji. Drugi kupci so turisti in domače trgovine na drobno.

Resda baobab mogoče ni tako velik kakor sekvoja, tako veličasten kakor topol ali tako pisan kakor javor jeseni. Vendar je ta trdoživa in odporna rastlina na svoj edinstveni način dragocen del avstralskega goličavja, hkrati pa slavi Stvarnika ter morda celo kaže na njegov dober smisel za humor.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 17]

Cvetovi se odprejo ponoči in uvenejo le nekaj ur kasneje

[Slika na strani 18]

Baobabov plod s podobo kuščarja ovratničarja