Presenetljiva odkritja na Zemljinem ekvatorju

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ EKVADORJA

NA PRESTIŽNI akademiji znanosti v Parizu se je leta 1735 razvnela polemika o točni obliki zemlje. Privrženci teorije Isaaca Newtona so prišli do sklepa, da je Zemlja krogla z rahlo sploščenimi poli. Privrženci Cassinijevih teorij pa so trdili, da je sploščena na ekvatorju.

Zato so leta 1736 odposlali dve odpravi, da bi izmerili ukrivljenost Zemlje. Ena je odšla v Lapland in krenila proti severnemu polu, druga pa je odšla v današnji Ekvador, na ekvator. * Preiskava je pokazala, da so imeli prav Newtonovi privrženci.

Leta 1936 so, da bi proslavili 200. obletnico te francoske odprave, blizu ekvadorske prestolnice Quito zgradili spomenik, ki glede na dognanja francoskih znanstvenikov iz 18. stoletja stoji na ekvatorju (0 stopinj zemljepisne širine). Ta spomenik, imenovan Sredina sveta še dandanes obišče brezštevilna množica turistov. Hodijo lahko po ekvatorju in so istočasno na dveh poloblah. Toda ali je to res?

Pravzaprav ne. Nedavna odkritja so ekvator rahlo premaknila. Presenetljivo pa je, da so staroselci, ki so tam živeli že več stoletij pred prihodom francoskih strokovnjakov, natančno poznali to pravo lokacijo ekvatorja. Kako je to mogoče?

Resnični ekvator

Leta 1997 so na vrhu hriba Catequilla, ki leži nekoliko severno od Quita, odkrili na videz nepomembne ruševine polkrožnega zidu. Raziskovalec Cristóbal Cobo je s satelitskim navigacijskim sistemom (GPS) odkril, da en konec tega zidu stoji natančno na ekvatorju. *

To, da se lega zidu sklada z resničnim ekvatorjem, bi morda zlahka označili za naključje. Vendar pa je med črto, ki povezuje oba konca zidu, in ekvatorjem kot, ki meri 23,5 stopinj. Ta kot je skoraj natančno tak, kakršna je nagnjenost Zemljine osi! * Poleg tega je en konec zidu obrnjen v smeri vzhajanja sonca ob zimskem solsticiju, drug pa v smeri zahajanja sonca ob poletnem solsticiju. Dokopali pa so se še do drugih odkritij.

Na vrhu Catequille so raziskovalci s teodolitom (priprava za merjenje vodoravnih in navpičnih kotov na terenu) dognali, da so bile tudi predinkovske kočáške piramide postavljene v smeri, v kateri vzide sonce ob poletnem solsticiju. * In pomenljivo je, da je Pambamarca, še eno arheološko najdišče, zgrajena v smeri vzhajanja sonca ob zimskem solsticiju.

Ali je mogoče, da je bila Catequilla središče astronomskih opazovanj? Ali so bili drugi kraji namensko zgrajeni skladno z astronomskimi izračuni, do katerih so prišli v tem središču?

 Nadaljnja presenetljiva odkritja

Ko so na zemljevidu označili še več krajev, ki so ustrezali astronomskim izračunom, in jih med sabo povezali, se je začel kazati lik – osmerokraka zvezda. Ta vzorec so našli tudi na starodavnih izdelkih iz keramike in ga pogosto razložili kot preprost prikaz sonca, saj so prvotni prebivalci te dežele častili sonce. Keramične izdelke, ki so jih izkopali v Catequilli, so analizirali in odkrili, da so stari blizu tisoč let. Staroselska ljudstva vse do danes v svoje tapiserije in oblačila tkejo osmerokrako zvezdo, tako kot so to počeli njihovi predniki. Vendar so ti predniki temu simbolu najbrž dajali še večji pomen, kakor pa se na splošno domneva.

Projekt Quitsa-to, ki ga vodi Cobo, zbira neovrgljive dokaze v prid astronomskemu znanju staroselcev. * Ko so na zemljevidu označili več kot ducat arheoloških najdišč in številna starodavna mesta, so ugotovili, da ležijo natančno na krakih astronomske oblike zvezde, ki se razteza čez ekvator in ima na sredini Catequillo.

Še presenetljivejše pa je dejstvo, da so raziskovalci lahko že vnaprej napovedali lokacijo takrat še neodkritih ruševin. Kako jim je to uspelo? Septembra 1999 so pri projektu Quitsa-to predlagali, da bi začeli z izkopavanji v Altamiri, delu mesta Quito, ki leži na enem od krakov, ki glede na ekvator tvori kot 23,5 stopinje in izhaja iz Catequille. Tam so odkrili veliko grobišče, pa tudi številne keramične izdelke iz kolonialnega, inkovskega in predinkovskega obdobja.

Nekateri od Catequillinih krakov potekajo tudi skozi cerkve, ki so jih zgradili med španskim kolonialnim obdobjem. Cobo pojasnjuje, da so na limskem koncilu leta 1570 zahtevali, naj se zgradi »cerkve, samostane, kapele in križe na vseh tistih mestih, kjer so do takrat stale  staroselske poganske ‚gvake‘ [svetišča] in prostori za čaščenje«. Zakaj so to storili?

No, španska krona je te prostore za čaščenje imela za barbarske. Zato so jih uničili in na njihovem mestu zgradili katoliške cerkve. S tem, da so na prostoru starodavnih sončevih templjev zgradili cerkve, so domačine lažje spreobrnili h katolicizmu.

Na enem od krakov prej omenjene zvezde, v starem kolonialnem predelu Quita, stoji cerkev svetega Frančiška. Zgradili so jo v 16. stoletju na mestu, kjer je prej stala stavba iz predinkovskih časov. Cerkev so sezidali tako, da žarki vzhajajočega sonca ob zimskem solsticiju prodrejo skozi kupolo in posijejo točno na trikotnik nad oltarjem. Ko se sonce dviga na obzorju, se žarek svetlobe postopoma premika navzdol in na obrazu podobe, ki se imenuje »Bog Oče«, ustvarja lesketajoči se žar. To se zgodi točno ob zimskem solsticiju! Na takšno igro sončne svetlobe so mislili tudi takrat, ko so gradili druge tamkajšnje cerkve, to pa zato, da bi domačine, ki so častili sonce, spreobrnili v katoličane.

Kako so vedeli?

Kako so lahko pripadniki te starodavne civilizacije vedeli, da je Catequilla na »sredini sveta«? Na svetu obstaja samo en kraj, kjer predmeti ob ekvinokcijih oziroma enakonočjih, ko je ura poldan, ne mečejo sence. In to je ekvator. Zato naj bi ti staroselci po mnenju sodelujočih pri projektu Quitsa-to lokacijo ekvatorja odkrili tako, da so skrbno opazovali sence.

Poleg tega je hrib Catequilla naravni astronomski observatorij, česar ljudje, ki so častili sonce, nikakor niso mogli spregledati. Hrib je visok 300 metrov in leži med vzhodno in zahodno gorsko verigo Andov. Zaradi tega si lahko človek pri vsakodnevnem opazovanju vzhajanja in zahajanja sonca pomaga z opornimi točkami na spektakularnih Andih, ki se dvigajo v ozadju. Veličastna zasnežena vulkana Cayambe in Antisana se denimo dvigata na vzhodnem obzorju s svojima več kot 5500 metrov visokima vrhovoma in tako ponujata jasni oporni točki za opazovanje navideznega premikanja sonca.

Hrib Catequilla ponuja tudi neoviran 360-stopinjski razgled na približno 20 starodavnih mest in kakih 50 arheoloških najdišč, vidnih s prostim očesom. In še več kot to. Ker Catequilla leži na vzporedniku 0 stopinj, sta z nje vidna tako južno kot severno nebo. Tako se ta hrib upravičeno imenuje resnična sredina sveta, saj ni na ekvatorju nobenega drugega kraja, ki bi imel vse te ugodnosti na nadmorski višini 3000 metrov.

Večji del ekvatorja namreč poteka po oceanskem dnu ali skozi tropsko džunglo, kjer je zaradi vegetacije izredno težko opazovati nebo.  Poleg tega takšna vegetacija ne ponuja stalnih opornih točk, ki bi opazovalcu pomagale priti do določenih sklepov, saj se rastlinje zaradi rasti in odmiranja ves čas spreminja. Gore se blizu ekvatorja dvigujejo edino le v Keniji, vendar pa nobene od njih z obeh strani ne obkrožata gorski verigi, kakor Catequillo. Zares, Catequilla ima izredno lego in je izjemno prikladna za astronomsko opazovanje.

Kdo so bili ti astronomi?

Kdo so bili ti starodavni astronomi? Po mnenju članov projekta Quitsa-to so to znanje morda prvotno imela v lasti domorodna plemena, kot so denimo Quitu ali Kara. Vendar je ta projekt še vedno v povojih, tako da je še veliko neodkritega.

Kljub temu pa je o teh prvotnih prebivalcih na voljo nekaj osnovnih podatkov. Da bi lahko oblikovali koledarje, ki bi bili koristni pri poljedeljstvu, so morali naprej razumeti navidezno premikanje sonca. Ker je sonce izredno pomembno za ohranitev življenja, ni nič čudnega, da so ga častili. Tako so opazovanje sonca in s tem povezani izračuni sčasoma dobili verski pridih.

Verska gorečnost je ljudi očitno spodbujala, da so s pikolovsko natančnostjo preučevali nebo in nebesna telesa. Videti je, da so si v dolgih stoletjih preučevanja pridobili pravo zakladnico znanja o astronomiji, ki ga raziskovalci šele danes razkrivajo skozi presenetljiva odkritja v okolici Catequille.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/shema na strani 23]

Solsticij in ekvinokcij

Zemlja je nagnjena za 23,5 stopinj, zato sonce vsak dan ne vzide ali zaide v isti točki, temveč potuje od točke, ko je najseverneje glede na ekvator, pa do točke, ko je najjužneje. Seveda je ta pot sonca samo navidezna, saj v resnici Zemlja spreminja svoj položaj, ko na enoletnem potovanju obkroži sonce.

Enkrat na leto, ko Zemlja na svojem tiru vrtilno os postavi najbolj proti soncu na severni polobli, bo sonce vzšlo na najsevernejši točki: 23,5 stopinje severno od ekvatorja. To se zgodi okoli 21. junija. Ko pa Zemlja vrtilno os postavi najbolj proti soncu na južni polobli, bo sonce vzšlo na najjužnejši točki: 23,5 stopinje južno od ekvatorja. To se zgodi okoli 21. decembra. Ti dve skrajnosti se imenujeta solsticij. »Solsticij« pomeni »negibno sonce«.

Na sredini med solsticijema pa je zemljina os pokončna in sonce sije pravokotno na ekvator. Ta pojav se imenuje ekvinokcij, kar pomeni, da sta dan in noč povsod na zemlji enako dolga. Približno 20. marca in 21. septembra sonce vzide točno na vzhodu, dvanajst ur sveti nad ekvatorjem in zaide točno na zahodu. Ob ekvinokciju je opoldne sonce na ekvatorju v zenitu in na tem kraju noben predmet ne meče svoje sence.

[Shema]

(Lega besedila – glej publikacijo)

solsticij

20., 21., 22. ali 23. decembera

ekvinokcij

19., 20. ali 21. marca

solsticij

20., 21. ali 22. junija

ekvinokcij

21., 22., 23. ali 24. septembra

[Slika na straneh 24, 25]

Hrib Catequilla, na vrhu katerega točno na ekvatorju ležijo starodavne ruševine

[Slika na strani 25]

Številna arheološka najdišča in starodavna mesta s svojo lego izredno natančno tvorijo astronomsko obliko zvezde

[Slike na strani 25]

Osmerokraka zvezda, ki krasi starodavne keramične izdelke in tapiserije