Zadovoljiti zahteve po novicah

»NIHČE od Atencev in tujcev, ki so tam začasno prebivali, [. . .] ni v prostem času počel nič drugega kot pripovedoval ali poslušal kaj novega,« je pred skoraj 2000 leti poročal letopisec Luka. (Apostolska dela 17:21) Stoletje pred tem je rimska vlada, ki je uvidela, da si ljudje zelo želijo novic, pričela na vidna mesta pritrjevati dnevni bilten Acta Diurna.

Na Kitajskem so v 7. stoletju naredili prvi natisnjeni časopis na svetu, z naslovom Dibao (Pao). V Evropi je bilo takrat še veliko ljudi nepismenih, zato so potujoči pripovedniki seznanjali ljudi o vojnah, nesrečah, kriminalnih dejanjih in drugih rečeh. Kasneje so na tržnicah in sejmih prodajali na roko napisane ali z lesorezom odtisnjene ilustrirane biltene, ki so poročali o takšnih stvareh.

Sčasoma so trgovska podjetja svoja poslovna pisma obogatila s pomembnimi novicami. Čez čas so te novice pričeli izdajati na posebnem listu, imenovanem nova (novice), ki so ga ljudje lahko prepisovali ter delili prijateljem in znancem.

Rojstvo časopisov

Na začetku 17. stoletja sta pričela redno izhajati dva nemška časopisa. Prvi izvod strasbourškega Relationa (Novice) so natisnili leta 1605; wolfenbüttelški Avisa Relation oder Zeitung (Posredovanje novic) pa je pričel izhajati leta 1609. Prvi dnevni časopis v Evropi je bil Einkommende Zeitungen (Novice na dom), ki so ga leta 1650 pričeli izdajati v Leipzigu v Nemčiji.

 Ta prvi leipziški dnevnik je imel štiri strani in je bil žepnega formata. V njem so bile novice predstavljene brez posebnega zaporedja. Posamezni izvodi tega časopisa so bili sorazmerno poceni, letna naročnina pa je dobro plačanega delavca stala celoten mesečni dohodek. Kljub temu je povpraševanje po časopisih hitro raslo. Do leta 1700 je samo v Nemčiji redno izhajalo od 50 do 60 časopisov, ki jih je bralo nekaj stotisoč bralcev.

Sprva so bili viri novic pisma, drugi časopisi, poštni uradniki, ki so po pošti prejemali novice in jih kopirali, ali pa le govorice, ki so jih časnikarji slišali na javnih mestih. Vendar so časopisni založniki zaradi vse večje konkurence pričeli večati količino novic in izboljševati njihovo kakovost. Najeli so prve poklicne urednike. In ker si večina založnikov ni mogla privoščiti obsežne mreže virov informacij in novinarjev, je želja po novicah pripeljala do nastanka poročevalskih agencij za zbiranje in posredovanje novic tistim založnikom, ki so jih plačali.

Iznajdbe, ki so bile nujne in koristne

Časnikarstvo ne bi bilo mogoče brez pomembnih iznajdb, še posebej ne brez Gutenbergove metode tiskanja s premičnimi črkami. Zaradi nadaljnjih iznajdb je postala proizvodnja časopisov mogoča in cenovno dosegljiva. Denimo v 1860-ih letih so s tiskarskim strojem lahko pričeli tiskati na bale papirja, namesto na posamezne liste. Kmalu za tem je prišel v rabo stavni stroj, ki vrstice besedila vliva in sestavlja v strani za tiskanje. Nato so proti koncu 20. stoletja drago ročno delo nadomestili z računalniškim stavljenjem.

Medtem se je vse hitreje prenašalo tudi novice, saj je v 1840-ih letih prišel v splošno rabo telegraf, v 1870-ih pisalni stroj in v približno istem obdobju še telefon. Bolj nedavno so v časnikarstvu postali običajni računalniki, elektronska pošta in telefaksi. Poročevalci vse hitreje prispejo na kraj dogajanja – z vlakom, avtomobilom in letalom. In s hitrimi prevoznimi sredstvi se sedaj dostavi vse več časopisov.

O čem časopisi poročajo?

V našem vse manjšem svetu marsikje ni težko najti dovolj novic. Po besedah urednikov Frankfurter Allgemeine Zeitunga »je težje to, kaj v obsežni in neskončni poplavi novic izbrati«. Poročevalske agencije vsak dan zasipajo nemške časopise s kakimi 2000 novicami. Urednike časopisov z njimi še dodatno zalagajo poročevalci, dopisniki, informativne oddaje in drugi viri.

Dve tretjini novic sestavljajo obvestila – izjave za tisk in poročila o načrtovanih dogodkih, kot so koncerti, športne prireditve in zborovanja. Uredniki morajo poznati svoje tržišče, da bi zadovoljili zahteve po informacijah o rečeh, ki zanimajo ljudi v kraju, v katerem časopis izhaja. K temu bi morda spadalo to, kakšen je bil pridelek, obletnice in praznovanja.

Šport, humor, politični stripi in uvodniki so priljubljeni deli časopisov. Zanimive zgodbe, poročila iz drugih dežel ter intervjuji s  pomembnimi ljudmi in strokovnjaki s kakega področja so lahko poučni in zabavni.

Časopisi so v krizi

»Nemška časopisna industrija se spoprijema z najhujšo finančno krizo v svoji zgodovini,« je leta 2002 poročal časopis Die Zeit. Švicarsko tiskovno združenje je za leto 2004 poročalo o najnižji skupni nakladi v zadnjih desetih letih. Kaj se je zgodilo s povpraševanjem po časopisih?

Eden od razlogov je ta, da je svetovno gospodarstvo v upadu. Zato je manj oglaševanja, ki je še nedavno tega mnogim časopisom prinašalo dve tretjini dohodka. Ameriškemu Wall Street Journalu so se med letoma 2000 in 2004 dohodki od oglaševanja zmanjšali za 43 odstotkov. Ali se bodo z gospodarsko rastjo oglasi vrnili? Mnogi sedaj oglase za nepremičnine, zaposlitve in avtomobile objavljajo na internetu. Danes časopisi tekmujejo z elektronskimi mediji – radijem, televizijo in internetom.

Toda zahteve po novicah so še kako žive. Profesor Axel Zerdick, je za frankfurtski časopis povedal: »Kriza ni tako huda, kot meni večina novinarjev.« Glavni urednik lokalne rubrike pri nekem nemškem dnevniku je to mnenje potrdil z besedami: »Lokalni [časopis] je še vedno priljubljen.«

Četudi bi bilo res, da nič ne prekaša časopisov, ko gre za temeljito poročanje in za moč, da sprožijo javno razpravo, pa še vedno obstaja vprašanje: Ali je mogoče zaupati njihovi plati zgodbe? Kako vam lahko časopis, ki ga berete, kar najbolj koristi?

[Okvir/slika na strani 6]

NOVINARSTVO – ZAHTEVEN POKLIC

Novinarjem bi morda kdo zavidal. »Če se novinarjevo ime pojavi v medijih, mu lahko to da občutek osebne slave,« je priznal neki dolgoletni francoski novinar. Vendar lahko novinarstvo s sabo prinese tudi razočaranja – novinarju tekmec ukrade zgodbo, zavrnejo mu prošnjo za intervju, dolge ure čaka na dogodek, do katerega nikoli ne pride.

Poljska novinarka je omenila še en izziv. »Ne vemo, kdaj bomo prosti oziroma kdaj bomo morali delati,« je dejala. »Včasih nimamo nobene zasebnosti in delovni tempo lahko načne družinsko življenje.« Nekdanji novinar iz bivše Sovjetske zveze je usmeril pozornost na morda največje razočaranje: »Tako trdo sem delal, toda članka na koncu vseeno niso objavili.«

Športna novinarka časopisa z največjo naklado na Nizozemskem je razkrila: »Pogosto mi pravijo, da o športu nimam pojma. Nekateri bralci se razjezijo ali so razočarani, in ker se v športu včasih čustva zelo razgrejejo, so mi ljudje celo že grozili, da me bodo ubili.« Zakaj potem novinarji še naprej vztrajajo?

Nekateri morda res zaradi dohodka – vendar ne vsi. Novinar, ki dela za neki francoski časopis, je omenil svojo ljubezen do pisanja. Mehiški novinar pa je dejal: »Narediš lahko vsaj to, da objaviš nekaj, kar je vredno vedeti.« In na Japonskem je glavni urednik drugega največjega dnevnika na svetu komentiral: »Vesel sem, ko občutim, da pomagam ljudem, in ko je pravici zadoščeno.«

Seveda pa pri nastajanju časopisov ne sodelujejo le novinarji. Odvisno od velikosti in strukture časopisne hiše lahko pri tem sodelujejo še uredniki, korektorji, tisti, ki preverjajo verodostojnost informacij, arhivarji in mnogi drugi, katerih imena niso objavljena v časopisu, vendar trdo delajo, da bi vi dobili svoj izvod.

[Sliki na strani 4]

Eden prvih nemških časopisov in sodobni časopisni kotiček

[Vir slike]

Eden prvih nemških časopisov: Bibliothek für Kunst - und Antiquitäten-Sammler, Vol. 21, Flugblatt und Zeitung, 1922