Ko se je v Kristusovem imenu prelivala kri

JEZIK PREDVAJANJA:

Ko se je v Kristusovem imenu prelivala kri

Od pisca za Prebudite se! iz Mehike

»Duhovniki so pri maši s prižnic vpili: ‚Sinovi svete matere cerkve, na boj! Vlada hoče prevzeti cerkve!‘« (Pedro Rosales Vargas, očividec)

ZAKAJ bi verniki prijeli za orožje v obrambo svoje vere? Kaj se zgodi, ko se ljudje zatečejo k nasilju, da bi branili svojo vero? Odgovor na ti vprašanji nam razkrije vpogled v upor cristerov v Mehiki. Po tistih, ki so sodelovali v njem, je dobil tudi ime cristeros.

V Enciclopedii Hispánici je pojasnjeno: »Cristeri so bili mehiški katoliki, ki so se predsedniku Plutarcu Elíasu Callesu leta 1926 uprli zaradi njegovih ukrepov proti cerkvi, denimo zaprtja verskih centrov in stavb.« Vlada je bila tista, ki je upornike poimenovala cristeri, ker se je njihov bojni klic glasil »¡Viva Cristo Rey« (Živel Kristus Kralj!). Toda korenine spora segajo dlje.

Korenine spora

Reformni zakoni, ki so bili sprejeti v 1850-ih, so bili leta 1917 dokončno ratificirani. Med cilji zakonodaje je bilo »podržavljenje nepremičnin, ki so bile last cerkve«. (Historia de México) Vlada je te zakone uvedla, da bi katoliški cerkvi omejila kopičenje bogastva in zemlje. Ratifikaciji so kmalu sledili močni protesti klera. Vlada pa se je odzvala tako, da je priprla večje število duhovnikov.

Eden od ciljev mehiške revolucije (1910–20) je bil revnim priskrbeti zemljo. Zato so novi zakoni predlagali, da se veleposestnikom zapleni zemlja in se v skladu s tako imenovano agrarno reformo razdeli revnim. Duhovništvo je na splošno to želelo preprečiti. Navsezadnje so novi zakoni zadevali vplivne duhovnike, ki so bili lastniki obsežnih zemljiških parcel. Cerkev je trdila, da ne nasprotuje razdelitvi zemlje, ampak da se zavzema za načrt, ki je bil drugačen od vladnega predloga.

Vendar so bili nekateri ljudje mnenja, da cerkev samo skuša zaščititi interese veleposestnikov, med drugim tudi bogatih klerikov. Po drugi strani so obstajali duhovniki, znani kot agraristas, ki so podpirali razdelitev zemlje med revne. Spor znotraj cerkve je razdor med cerkvijo in vlado samo še poglobil.

Zgodaj leta 1925 je Plutarco Elías Calles, nedavno izvoljeni predsednik Mehiške republike, pričel dosledno uveljavljati s cerkvijo povezane člene nove ustave. Iz Mehike je denimo izgnal številne tuje katoliške duhovnike. Poleg tega so priprli mehiškega nadškofa, potem ko je objavil, da se bo duhovništvo uprlo protikleriškim členom ustave. Zaplenjene so bile tudi nekatere stavbe v lasti cerkve. Mnogo ljudi je menilo, da je namen teh ukrepov preprečiti, da bi velike vsote mehiškega denarja končale v Rimu.

Julija 1926 so mehiški škofi sami ukazali ukinitev cerkvenega bogoslužja. Vlada je imela ta korak za politično ukano, s katero naj bi nameravali množice nahujskati proti vladi. V vsakem primeru je ukinitev bogoslužja sprožila tragičen upor cristerov.

Izbruh vojne

Tisoči katoličanov, ki so jih podžgali njihovi duhovniki, so se bojevali, da bi obranili svojo vero. S seboj so kot svoj zaščitni znak nosili podobo guadelupske device. Nekateri cristeri so pričakovali, da se bo cerkvena hierarhija dvignila v bran cerkve, vendar večina škofov in duhovnikov ni sodelovala v boju iz strahu pred povračilnimi ukrepi vlade. Večina jih je pravzaprav poiskala zavetje v domovih bogatih družin in se ogibala spopada, medtem ko so navadni ljudje vodili nasilno versko vstajo.

Nekateri duhovniki pa so dejavno podpirali eno stran ali drugo. Glede na knjigo La Cristiada (1. del, La guerra de los cristeros) je kakih 100 katoliških duhovnikov nasprotovalo cristerom, medtem ko jih je 40 dejavno podpiralo oborožen boj. Pet pa jih je dejansko sodelovalo v spopadih.

Posledice upora so bile katastrofalne. Marsikje je prišlo do skrajne revščine. Poleg tega obstaja veliko poročil, da so cristeri na silo odpeljali v boj mlade moške. Prav tako so poročila, da so družine neprestano obiskovali tako cristeri kot zvezne čete in oboji zahtevali hrano. Obstajajo tudi poročila o izgubi ljubljenih in o posilstvih, ki sta jih zagrešili obe strani.

Tako cristeri kot vladna vojska so bili krivi grozodejstev, med drugim tudi poboja velikega števila ljudi, ki z bojem niso imeli nič skupnega. Na koncu gole številke povedo vse – v treh letih oboroženega boja je bilo ubitih najmanj 70.000 ljudi.

Konec vojne

Potem ko je bil junija 1929 sklenjen uraden sporazum med katoliško cerkvijo in vlado, je bilo bojevanje ustavljeno in avgusta so se prenehali boji. Toda cristeri niso sodelovali pri pogajanjih in niso mogli razumeti, kako se je lahko cerkev vdala, po mnenju mnogih, sovražnici nebeške oblasti. Razočarani, vendar pokorni navodilom duhovništva so se cristeri nazadnje predali in vrnili domov. Vlada je obljubila, da bo bolj strpna in dovolila maševanje. Vendar so zakoni, ki so omejevali versko delovanje, ostali nespremenjeni.

Upor cristerov je bil tu in tam označen kot poskus nekaterih posameznikov v katoliški cerkvi, da bi cerkvi vrnili moč, ki jo je imela v obdobju pred reformnimi zakoni. Kljub vojni so ti zakoni ostali v veljavi do leta 1992, ko je bil sprejet zakon, ki je zadeval verske skupnosti. Še vedno prevladuje nezaupanje v verske skupnosti. Duhovniki in verski delavci še zmeraj ne smejo sodelovati v politiki. In čeprav so verske organizacije zdaj lahko lastnice posesti, je cerkvena posest, pridobljena pred letom 1992, še naprej v lasti države. Vseeno pa številnim duhovnikom zakon ni preprečil vpletanja v politične zadeve.

Kaj je bilo doseženo?

Ali je cristerom to, da so v bran svoje vere prijeli za orožje, prineslo trajno dobro? María Valadez, ki je preživela prevrat, danes pravi: »Mislim, da je bilo vse prelivanje krvi zaman. Bilo je neumno.« Pedro Rosales Vargas, ki smo ga citirali uvodoma, je glede žalostnih posledic vojne pripomnil: »Ljudje so pobijali bližnje, celo svoje sovernike. Tako sem postal sirota, mojega očeta so namreč umorili.«

Boleče izkušnje iz upora cristerov niso preprečile, da ne bi verska čustva zanetila nadaljnjih spopadov, kot denimo v Severni Irski in nekdanji Jugoslaviji. Takšno tragedijo lahko prepreči le ravnanje v skladu s čisto vero, ki jo je širil Kristus. Jezus je svojim sledilcem zapovedal, naj bodo ločeni od politike, naj ne bodo »del sveta«. (Janez 17:16; 18:36) Apostolu Petru, ki je njegovo priprtje skušal preprečiti s silo, je dejal: »Spravi svoj meč na njegovo mesto. Vsi namreč, ki za meč primejo, bodo z mečem tudi pokončani.« (Matej 26:52)

Kako se kristjani odzovejo na zatiranje?

Ali to pomeni, da pravi kristjani ne bi smeli ukrepati, če bi bila njihova svoboda čaščenja ogrožena? Ne. Ko so bili kristjani iz prvega stoletja preganjani, so se večkrat branili s pravnimi sredstvi, ki so jim bila na voljo. Za pomoč so se obrnili na sodišča. Kljub temu da so jih včasih vrgli v ječo, se niso odpovedali veri niti niso popustili v politični nevtralnosti. (Apostolska dela 5:27–42)

Prvi kristjani v nobenih okoliščinah niso prijeli za orožje, da bi si z nasiljem zagotovili verske pravice. Pravi kristjani ne ubijajo ljudi drugih veroizpovedih, kaj šele svojih sovernikov. Raje se ravnajo po nauku svojega Gospodarja: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:35)

[Slika na strani 12]

Duhovnik z dvema bojevnikoma cristerov

[Vir slike]

[Slika na strani 13]

Predsednik Plutarco E. Calles

[Vir slike]

[Slika na strani 13]

Nekateri voditelji cristerov

[Vir slike]

PREBUDITE SE!