»Jehova, našel si me!«

Pripoveduje Nelly Lenz

»Ali sta Jehovovi priči?« sem vprašala moška, ki sta prišla k nam domov. »Tako je,« sta odvrnila. »Jaz tudi!« sem vzkliknila. Stara sem bila šele 13 let in nisem hodila na shode v kraljestveno dvorano. Moja starša nista bila Jehovovi priči. Zakaj sem potem rekla, da sem tudi jaz Priča?

ČE NE bi bilo Jehovovih prič, se morda ne bi nikoli rodila. Moja mama je zanosila, ko je živela v kanadskem mestu Montreal v Quebecu. Stara je bila komaj 17 let in njena družina je nanjo hudo pritiskala, naj splavi. Privolila je.

V službi je zaprosila za prost dan, da bi lahko splavila. Njena šefinja, ki je bila Jehovova priča, je očitno ugotovila, zakaj želi dopust, in ji na kratko povedala, kako dragoceno darilo je življenje. (Psalm 139:13–16) Na poti v bolnišnico je mama premišljevala o tem, kar je slišala, in odločila se je, da ne bo splavila. Ko sem se leta 1964 rodila, me je dala v sirotišnico.

Moj prvi stik z biblijsko resnico

Ko sem bila stara kaki dve leti, sta me mama in njen novi mož vzela iz sirotišnice. Med bivanjem v mestu Sainte-Marguerite-du-Lac-Masson sta začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami in obiskovati občinske shode. Toda kmalu smo se preselili v Boisbriand in starša sta nehala preučevati.

Čez nekaj let pa sta znova začela. Pozorno sem prisluhnila temu, kar je bilo rečeno o biblijskem upanju glede rajske zemlje. (Luka 23:43) Jehova sem zelo vzljubila.

Nekega dne pa mi je mama povedala, da sta nehala preučevati s Pričami in da ne bomo več hodili v kraljestveno dvorano. Sprva sem bila vesela. Kot osemletnemu otroku so se mi shodi včasih zdeli precej dolgi. Tega večera pa sem se želela z Jehovom pogovarjati v molitvi, vendar sem se bala, da me morda ne bo poslušal.

Naslednjo nedeljo popoldan sem videla, kako naši sosedje, ki so bili Jehovove priče, odhajajo na shod v kraljestveno dvorano. Začela sem jokati in spraševati Boga: »Zakaj gredo njihovi otroci lahko na shode, jaz pa ne?« Vseeno so se besede iz Psalma 33:18 izkazale za resnične: »Glej, GOSPOD vpira oko svoje na njé, ki se ga bojé, na njé, ki čakajo milosti njegove.«

Ponovno v kraljestveni dvorani

Čez tri tedne sem naše sosede obiskala in gospe Lilianne dejala, da bi rada hodila na shode. Pojasnila mi je, da to ni mogoče, ker moja mama noče imeti nikakršnega opravka z Jehovovimi pričami. Vendar sem vztrajala. Zato me je odpeljala domov in mojo mamo vprašala, ali grem lahko z njimi. Na moje presenečenje se je strinjala. Rekla je, da se bom na shodih naučila koristnih načel. Tako sem šla vsako nedeljo na shod.

Občinske shode sem obiskovala približno tri leta. Ko pa sem dopolnila 11 let, sta se  starša razvezala in z mamo sva se odselili. Še enkrat sem povsem izgubila stik z Jehovovimi pričami.

Nepričakovano srečanje

Nekega dne, ko sem sedela na stopnicah pred hišo, sta prišla dva Pričevalca – Eddie Besson in Don Fisher – ter vprašala, ali sta starša doma. Ko sem rekla, da ne, sta se obrnila in hotela oditi naprej. Jaz pa sem stekla za njima in temu je sledil pripetljaj, ki sem ga opisala na začetku.

Razumljivo je, da sta bila presenečena, ko sta me slišala reči, da sem Jehovova priča. Pojasnila sem jima, v kakšnih razmerah sem, in ju prosila, naj se vrneta zvečer. Ko sem mami povedala, da naju bosta obiskali Priči, se je zelo razburila in rekla, da ju ne bo spustila v hišo. Pravzaprav je nameravala oditi, še preden bi onadva prišla. Vsa v solzah sem jo prosila, naj ostane. Ravno ko se je odpravljala od doma, se je oglasil zvonec in pred vrati je stal Eddie Besson. Predstavljajte si, kako vesela sem bila, ko je mama sprejela biblijski pouk!

Končno sem lahko spet hodila na občinske shode! Vendar je mama čez slabo leto znova nehala preučevati. Tokrat mi je prepovedala vsakršne stike s Pričami in vrgla stran vse publikacije Jehovovih prič, ki jih je našla. Toda uspelo mi je skriti Biblijo, pesmarico, dva vezana letnika Stražnega stolpa, dve knjigi Yearbook of Jehovah’s Witnesses in knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. * Na zadnjem preučevanju sem Eddia Bessona vprašala, kaj naj storim, saj sem Jehova že takrat imela zelo rada. Spodbudil me je, naj sama preučujem in veliko molim. Zagotovil mi je, da bo Jehova poskrbel zame. Stara sem bila komaj kakih 14 let.

Imam lastne »shode«

Od takrat naprej sem vsako nedeljo odšla v svojo sobo in se pretvarjala, da sem na shodu. Na začetku in na koncu sem zapela pesem »Upri oči v nagrado«, saj je bila to edina kraljestvena pesem, ki sem se je spomnila. Te pesmi še danes ne morem peti, ne da bi ob njej jokala. Preučevala sem tudi članke iz vezanih letnikov Stražnega stolpa, ki sem ju imela. Na koncu »shoda« sem molila k Jehovu. Četudi se torej nisem več družila s Pričami, sem čutila, da je Jehova ob meni.

Pri mojih 17-ih sva se z mamo preselili v Montreal. Ta leta so bila težavna, saj je bil moj dom vse prej kot ljubeče zavetje.

Našel me je!

Nekega dne je mama od Jehovovih prič sprejela knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. Ob prihodu domov sem jo zagledala na mizi in začela listati po njej. Ko sem videla, da se v njej pojavlja Božje ime Jehova, sem začela jokati in tiho moliti: »Jehova, našel si me!«

Morala sem priti v stik s svojimi krščanskimi brati in sestrami. Toda kako? Mama mi je povedala, da sosed utegne biti Jehovova priča. Tako sem se na poti v službo ustavila pri njem in pozvonila. K vratom je še na pol v spanju prišel neki moški. Kako zelo presenečen je bil, ko sem mu dejala, da sem Jehovova priča in da bi se rada krstila! Poskrbel je, da sem s krščansko sestro Josée Miron preučevala Biblijo. Vendar je mama temu znova začela nasprotovati. Rekla mi je, da lahko postanem Priča šele, ko bom stara 18 let.

Pravo družinsko življenje ali Jehova?

Moj delodajalec je opazil, da se razmere pri meni doma slabšajo. Z ženo sta me za konec tedna velikokrat povabila k sebi domov. Rada imam konje, zato smo pogosto skupaj jezdili. Bila sta mi kot starša.

Nekega dne mi je delodajalec rekel, da me imata z ženo zelo rada in da želita, da pridem živet k njima. Ponudil mi je to, kar sem si od nekdaj želela – ljubečo družino. Toda postavil mi je pogoj – morala bi se nehati družiti z Jehovovimi pričami. Dala sta mi teden  dni za premislek, vendar nisem potrebovala niti enega dneva. Odgovor sem jima takoj povedala. Jehova me ni še nikoli zapustil, zato ga tudi jaz nisem mogla.

Služim Bogu

Zaradi težav, ki sem jih doživljala doma, sem se preselila k očimu. Spodbudil me je, naj še naprej preučujem, in 17. decembra 1983 sem se pri 19-ih krstila. Tako vesela sem bila, ko sem na dan svojega krsta videla Eddia Bessona. Sedaj zanj ni bilo nobenega dvoma več, da sem res Jehovova priča!

Vendar pa se je očimovo vedenje po mojem krstu spremenilo. Kadar koli me je videl moliti, je govoril zelo glasno in vame celo metal predmete! Vztrajal je tudi pri tem, da nadaljujem šolanje, vendar pod takšnimi pogoji, da ne bi mogla uresničiti svojega cilja in postati pionirka oziroma polnočasna oznanjevalka. Navsezadnje me je prosil, naj odidem od doma. Dal mi je ček za 100 kanadskih dolarjev in mi rekel, da bom takrat, ko ga bom vnovčila, vedela, da Jehova ni poskrbel zame.

Pionirka sem postala 1. septembra 1986 in ta ček – neunovčen – hranim vse do danes! Tu in tam je bilo na podeželju težko pionirati brez avta. Vendar so me člani tamkajšnje občine zelo podpirali in mi pomagali.

Čez čas sem spoznala prijaznega krščanskega brata Rubena Lenza. Poročila sva se leta 1989. Sedaj Ruben služi kot občinski starešina v ontarijskem mestu Milton, kjer živimo od leta 2002. Najin zakon je eden največjih blagoslovov, s katerimi me je Jehova obsul. V polnočasni službi sem ostala do leta 1993, ko sva dobila najinega prvega otroka, Eriko. Malo več kot tri leta kasneje pa se nama je rodil še sin Mika. Bog Jehova me je po dolgih letih osamljenosti blagoslovil z družino, ki Ga ljubi prav tako močno kakor jaz.

Čeprav sem bila med odraščanjem občasno ločena od Jehovovega ljudstva, nikdar nisem nehala zaupati v Boga in se oklepati upanja na večno življenje v raju. (Janez 3:36) Tako zelo hvaležna sem, da me je Jehova »našel«!

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 15]

Jezdim na konju svojega delodajalca

[Slika na strani 15]

Nelly Lenz z možem Rubenom in otrokoma Eriko in Mikom