Obrazi predsodkov

»Preženite predsodke skozi vrata in vrnili se bodo skozi okno.« (Friderik Veliki, pruski kralj)

RAJESH živi v Indiji v vasi Paliyad. Podobno kot drugi nedotakljivi mora tudi on pešačiti 15 minut, da domov prinese vodo. »Vode ne smemo točiti iz vaških pip, ki jih uporabljajo višje kaste,« razlaga. Ko je Rajesh hodil v šolo, se on in njegovi prijatelji niso smeli niti dotakniti žoge, s katero so drugi otroci igrali nogomet. »Mi smo se namesto tega igrali s kamni,« pravi.

»Čutim, da me ljudje sovražijo, ne vem pa, zakaj,« pravi Christina, najstnica iz Azije, ki živi v Evropi. »To je zelo mučno,« dodaja. »Običajno se zato osamim od drugih, vendar tudi to ne pomaga.«

»S predsodki sem se prvič srečal, ko sem bil star 16 let,« pravi Stanley iz Zahodne Afrike. »Ljudje, ki me sploh niso poznali, so hoteli, da zapustim mesto. Nekaterim iz mojega plemena so požgali hiše. Mojemu očetu so blokirali bančni račun. Zaradi vsega tega sem pričel sovražiti pleme, ki nas je diskriminiralo.«

Rajesh, Christina in Stanley so žrtve predsodkov in niso edini, ki se jim to dogaja. »Stotine milijonov ljudi danes še vedno trpi zaradi rasizma, diskriminacije, ksenofobije in tega, da se jih izloča iz družbe,« pravi Koichiro Matsuura, generalni direktor Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco). »Zaradi takšnega nečloveškega ravnanja, ki ga netijo nevednost in predsodki, je v mnogih državah prišlo do spopadov, ob tem pa so ljudje neizmerno trpeli.«

Če nikoli niste bili žrtev predsodkov, morda težko razumete, kako travmatično je to. »Nekateri ljudje vse skupaj tiho prenašajo. Drugi pa se na predsodke odzivajo s še več predsodki,« piše v knjigi Face to Face Against Prejudice. Kako predsodki kvarno vplivajo na življenje?

Če pripadate manjšini, se vas drugi morda ogibajo, vas grdo gledajo oziroma o vaši kulturi govorijo zaničljivo. Možnosti za zaposlitev so slabe, razen če sprejmete delo, ki ga nihče drug noče. Morda težko najdete primerno  stanovanje. Vaši otroci se v šoli morebiti čutijo ločene od drugih in zavrnjene.

Kar je še hujše, predsodki lahko ljudi navedejo na nasilje ali celo na ubijanje. Zares, strani zgodovine so polne grozljivih dokazov, da se iz predsodkov lahko porodi nasilje – tudi pokoli, genocidi in tako imenovana etnična čiščenja.

Predsodki skozi stoletja

Glavna tarča predsodkov so bili nekaj časa kristjani. Kmalu po Jezusovi smrti jih je denimo zajel val krutega preganjanja. (Apostolska dela 8:3; 9:1, 2; 26:10, 11) Dve stoletji kasneje je kruto ravnanje čakalo deklarirane kristjane. »Če se pojavi kuga,« je napisal pisec Tertulijan iz tretjega stoletja, »takoj nastane vik in krik: ‚Vrzite kristjane levom!‘«

S pričetkom križarskih vojn v 11. stoletju so v Evropi postali nepriljubljena manjšina Judje. Ko je bubonska kuga kosila po celini in v samo nekaj letih pomorila skoraj četrtino prebivalstva, je bilo preprosto krivdo za to pripisati Judom, saj so jih mnogi že sovražili. »Kuga je bila opravičilo tega sovraštva, zaradi slednjega pa so ljudje, ki so se bali kuge, zanjo obtožili Jude,« je napisala Jeanette Farrell v knjigi Invisible Enemies.

Nazadnje je na jugu Francije neki moški judovskega porekla pod prisilo »priznal«, da so Judje zastrupili vodne vire in tako povzročili epidemijo. Seveda je bilo njegovo priznanje lažno, informacijo pa se je razglasilo, kot da je resnična. Kmalu so v Španiji, Franciji in Nemčiji pobili celotne judovske skupnosti. Videti je, da pa ni bil nihče pozoren na dejanskega krivca – podgane. In le redki so opazili, da so tudi Judje, tako kot vsi drugi, umirali za kugo!

Ko se ogenj predsodkov enkrat razpiha, lahko tli stoletja. Sredi 20. stoletja je Adolf Hitler podpihoval zublje antisemitizma, tako  da je Jude krivil za poraz Nemčije v prvi svetovni vojni. Ob koncu druge svetovne vojne je Rudolf Hoess, nacistični poveljnik koncentracijskega taborišča Auschwitz, priznal: »Zaradi vojaškega in ideološkega pouka nam je bilo samo po sebi umevno, da moramo Nemčijo obvarovati pred Judi.« Hoess je, da bi »obvaroval Nemčijo«, nadziral pomor skoraj 2,000.000 ljudi, povečini Judov.

Na žalost se grozodejstva z minevanjem desetletij niso končala. Denimo leta 1994 je v Vzhodni Afriki izbruhnilo medplemensko sovraštvo med Tutsiji in Hutuji. Življenje je izgubilo vsaj pol milijona ljudi. »Nikjer ni bilo mogoče najti zatočišča,« je poročala revija Time. »V cerkvah, kjer so mnogi poiskali zavetje, je kri tekla v potokih. [. . .] Bojevali so se neposredno drug proti drugemu, spopadi so bili zelo osebne narave in nepojmljivi, nekakšna krvoželjnost, zaradi katere so tisti, ki jim je uspelo pobegniti, otopeli in onemeli.« Celo otroci niso mogli ubežati grozovitemu nasilju. »Ruanda je majhna,« je komentiral neki človek. »Imamo pa vse sovraštvo sveta.«

Boji, ki so spremljali razpad nekdanje Jugoslavije, so vzeli življenje več kot 200.000 ljudem. Sosedje, ki so dolga leta v miru živeli skupaj, so pobijali drug drugega. Tisoče žensk je bilo posiljenih, milijone ljudi pa so z brutalno taktiko etničnega čiščenja nasilno pregnali z njihovih domov.

Večina predsodkov sicer ne pripelje do umora, vedno pa ločuje ljudi in pospešuje nezadovoljstvo. »Videti je, da« se rasizem in rasna diskriminacija kljub globalizaciji »razpredata po večjem delu sveta«, piše v nedavnem poročilu Unesca.

Ali je predsodke mogoče kako odpraviti? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo ugotoviti, kako sploh poženejo korenine v umu in srcu.

[Okvir na strani 5]

Značilnosti predsodkov

Gordon W. Allport v svoji knjigi The Nature of Prejudice opisuje pet vrst vedenja, ki jih povzročijo predsodki. Človek, ki je obremenjen s predsodki, običajno kaže eno ali več spodaj navedenih znakov.

1. Negativne pripombe. Človek o skupini, ki je ne mara, govori žaljivo.

2. Ogibanje. Vsakogar, ki pripada tej skupini, se ogiba.

3. Diskriminacija. Članom osovražene skupine onemogoča, da bi imeli določeno službo, stanovanje ali družbene privilegije.

4. Fizično napadanje. Sodelovati prične pri nasilnih dejanjih, s katerimi naj bi se prestrašilo ljudi, ki jih sovraži.

5. Iztrebljanje. Sodeluje pri linčanjih, pokolih in drugih programih iztrebljanja.

[Slika na strani 4]

Begunsko taborišče Benaco, Tanzanija, 11. maj 1994

Ženska počiva ob posodah z vodo. Več kot 300.000 beguncev, povečini Hutujev iz Ruande, je prebežalo v Tanzanijo.

[Vir slike]

Photo by Paula Bronstein/Liaison