»Morski dragulj«
»Morski dragulj«
V vsakem oceanu na zemlji najdemo nešteto mikroskopsko majhnih diatomej oziroma kremenastih alg, ki se obdajo z zapletenimi, prefinjeno vzorčenimi steklenimi lupinicami. Te rastline znanstvenike osupljajo že stoletja – pravzaprav vse odkar so iznašli mikroskop in je človek lahko narisal njihovo lepoto. Diatomeji upravičeno pravijo morski dragulj.
Alfred Nobel, ki je v 1860-ih iznašel dinamit, je uporabil kremen iz diatomej, da je stabiliziral nitroglicerin in potem oblikoval prenosne dinamitne palice. Fosilizirane lupinice diatomej se danes uporablja v številne komercialne namene – na primer v odsevnih barvah za ceste, za prečišenje vina in filtriranje vode v bazenih.
Toda veliko pomembnejše je dejstvo, da te drobcene enocelične rastline opravljajo eno četrtino vseh fotosinteznih procesov na našem planetu. Raziskovalca Allen Milligan in Francois Morel s Princetonske univerze v ZDA sta ugotovila, da kremen v stekleni lupinici diatomej povzroča kemične spremembe vode v celici in tako ustvarja idealne razmere za fotosintezo. Po mnenju znanstvenikov je steklena lupinica tako okrašena zato, da je vodi znotraj celice izpostavljena večja površina, kar naredi fotosintezo učinkovitejšo. Čeprav je še vedno skrivnost, kako se te majcene, vendar prekrasne lupinice oblikujejo iz silicija, raztopljenega v morski vodi, pa znanstveniki vedo, da imajo diatomeje, ker vsrkavajo ogljikov dioksid in sproščajo kisik, odločilno vlogo pri ohranjanju življenja na zemlji, morda celo pomembnejšo od večine kopenskih rastlin.
Morel ima diatomeje za »enega najuspešnejših organizmov na zemlji«. Brez njihovega hlastanja po ogljikovem dioksidu, dodaja Milligan, bi »bil učinek tople grede morda še veliko hujši«.
Ko diatomeje odmrejo, njihovi ogljikovi ostanki potonejo na morsko dno in se sčasoma fosilizirajo. Nekateri znanstveniki so mnenja, da so v takšni obliki pod velikim tlakom na morskem dnu prispevale k svetovnim naftnim rezervam. Kljub temu so znanstveniki vedno bolj zaskrbljeni. Zaradi globalnega segrevanja se namreč viša temperatura morja, kar omogoča bakterijam, da ostanke diatomej razgradijo, še preden te potonejo, tako da se ogljik sprosti na površje. Celo ta drobni »morski dragulj« je del čudovito oblikovanega sistema za ohranjanje življenja, ki utegne biti ogrožen.
[Navedba vira slike na strani 31]
© Dr. Stanley Flegler/Visuals Unlimited