Živali – darilo, ki smo ga dobili od Boga

ALI ste že bili kdaj v živalskem vrtu ali cirkusu? Ste si želeli, da bi lahko imeli v naročju kakšno čudovito žival ali jo božali, morda veličastnega leva ali velikega sibirskega tigra? Morda ste bili navdušeni nad tem, kako je to delal dreser oziroma skrbnik živali. Prav zares, biblijski pisec je pred skoraj 2000 leti dejal: »Vse vrste živali, naj letajo po zraku, lazijo po zemlji ali plavajo v vodi, se dajo ukrotiti in človek jih tudi ukroti.« (Jakob 3:7, Ekumenska izdaja)

Raznovrstne živali se odzivajo na ljubečo skrb in pozornost. Res jih je užitek videti s skrbnimi ljudmi, ki so jih ukrotili. Rimski pisec Plinij, ki je pisal v približno istem času kot biblijski pisec Jakob, je govoril o krotitvi slonov, levov, tigrov, orlov, krokodilov, kač in celo rib.

Pravzaprav udomačitev živali, da bi postale hišni ljubljenčki, sega še dlje. Veliko prej, preden sta pisala Jakob in Plinij, so Egipčani udomačili divje živali in jih imeli kot hišne ljubljenčke. Danes je ponekod mnoge živali, ki so v živalskih vrtovih, mogoče videti tudi po domovih ljudi.

Zgodnja vez z ljudmi

Biblija, najstarejši zapis človeške zgodovine, poroča, da je prvi človek Adam dal živalim imena. »S katerimkoli imenom bi jih klical Adam,« piše v Bibliji, »vsaktero živo bitje, tako mu bodi ime. In Adam je imenoval z imeni vse živali in ptice pod nebom in vse zveri na polju.« (1. Mojzesova 2:19, 20) Adam je očitno popolnoma poznal živali, da jih je lahko ustrezno poimenoval. Vendar ni potreboval nikakršne zaščite – celo pred divjimi živalmi ne. Bile so miroljubne, in kako zelo je moral uživati, ko je bil z njimi!

Bog je zapovedal tako Adamu kot tudi njegovi ženi Evi, naj skrbita za živali. Glede na Božji namen, ki je naveden v Bibliji, naj bi ljudje ‚gospodovali [. . .] ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji ter vsej laznini, lazeči po zemlji‘. (1. Mojzesova 1:26)

Trajna tesna vez

Če ljudje primerno gospodujejo živalim, so rezultati lahko zelo nagrajujoči. Žival, ki nam je pri srcu, je lahko kot dragocen družabnik, celo kot član družine. Da je bilo to res že pred več tisoč leti, je razvidno iz biblijskega zapisa o reveževi ‚drobni  ovčici‘. Prerok Natan je govoril kralju Davidu o ovčici in revežu: »Od njegovega grižljaja je [ovčica] jedla in iz njegovega kozarca je pila in njemu v naročju je spavala, in bila mu je kakor hči.« (2. Samuelova 12:1–3, poudarili mi.)

Dandanes lahko mnogi razumejo, kako žival postane dragocen družabnik, kot član družine. Razmislite o družini z dvema otrokoma, ki je živela blizu glavnega mesta Zimbabveja, v Harareju. Starša sta vsakemu od njiju kupila psa, da bi jima bila za družbo. Ko se je fant, takrat star okoli osem let, sprehajal s svojim psom, je z drevesa nenadoma predenj padla velika strupena kača mamba. Napadla ga je, pes pa se je bliskovito odzval in rešil otroka. Ali si lahko predstavljate, kako je bil ta kuža dragocen tej družini?

Gluhi ljudje še posebej cenijo pse, ki so izšolani, da jim pomagajo. Neka ženska pripoveduje: »Twinkie sliši zvonec, pride do mene, me potapljá po nogi in vodi k vhodnim vratom. Podobno je tudi, kadar Twinkie sliši brnenje opozorilne ure na pečici: priteče k meni, jaz pa ji potem sledim. Šolana je, da ob dimnem ali požarnem alarmu pritegne mojo pozornost in nato leže na tla, s čimer nakaže morebitno nevarnost.«

Še posebej dragocena je koristna vez med slepimi in njihovimi psi vodniki. Michael Tucker, dreser psov vodnikov in avtor knjige The Eyes That Lead, meni, da lahko pes vodnik slepemu odpre povsem nov svet, mu dá »svobodo, neodvisnost, mobilnost in tovarištvo«. Prav zares, ko opazujemo odnos med takšnimi psi in njihovimi gospodarji, nam je toplo pri srcu!

Razmere so podobne pri tistih, ki so kako drugače onesposobljeni in imajo psa družabnika. Neka ženska na invalidskem vozičku ima psa, ki je naučen, da ji dvigne telefonsko slušalko ali oblizne poštne znamke. Neki drug pes se odzove na 120 ukazov, zbira celo pločevinke in pakete s polic v veleblagovnici. Invalid, ki je lastnik tega psa, uporablja laserski kazalnik, da označi izbrane predmete, kuža pa mu jih prinese.

Hišni ljubljenčki koristijo tudi starejšim. Doktor veterinarske medicine je dejal, da hišni ljubljenčki »osmišljajo življenje starejšim ljudem, ki so pogosto izločeni iz družbe«. V The Toronto Star je pisalo: »Živalski družabniki pripomorejo k zmanjšanju stresa, manj obiskom pri zdravniku in celo k višji stopnji preživetja po srčnem infarktu.«

V The New Encyclopædii Britannici je tale zanimiv opis: »Ob skrbi za hišnega ljubljenčka  se lahko otroci naučijo, kako je prednost tesno povezana z odgovornostjo, pa tudi nekaj o spolnosti. Otroci kmalu opazijo proces parjenja, čemur sledi obdobje brejosti in najrazličnejše težave, ki so povezane s skotitvijo mladičev in skrbjo zanje.«

Predanost ljubljenčkom

Presenetljiva zvestoba živali je pravzaprav vzrok, zakaj nekateri ljudje čutijo večjo ljubezen do hišnih ljubljenčkov kot do članov družine. Pri razvezah je včasih skrbništvo nad ljubljenčki del dogovora ob delitvi premoženja. Ljudje tudi omenjajo ljubljenčke v svoji oporoki kot dediče bajnega bogastva.

Ne preseneča, da so hišni ljubljenčki danes donosen posel! Obstajajo knjige in revije, v katerih so nasveti glede vsega, kar se tiče teh živali. Mnoga podjetja so uvidela, da so nekateri lastniki hišnim ljubljenčkom pripravljeni priskrbeti veliko razkošje, zato lastnikom ponujajo vse, kar želijo.

Nekateri se denimo posvetujejo z doktorji veterinarske medicine, ki so specialisti za najrazličnejše bolezni. Ljubljenčki imajo psihiatre, ki jim predpišejo antidepresive. Poleg  tega imajo živali tudi odvetnike in zavarovalne agente, pa tudi lepotilne salone, šole ter pogrebne zavode. Ponuja se tudi kloniranje hišnih ljubljenčkov – vse seveda za težke denarce!

Jasno je, da je ljubezen do hišnih ljubljenčkov zelo razširjena. Dr. Jonica Newby v svoji knjigi The Animal Attraction sklene: »Ko kuža priteče k nam, maha z repom in nas vse poliže, kot da je naš prihod domov nekaj najboljšega, kar se mu je zgodilo v celem dnevu, je edino prav, da to poimenujemo ‚ljubezen‘.« Razumljivo je, zakaj mnogi lastniki hišnih ljubljenčkov vračajo to »ljubezen«.

Vendar lahko prizadevanje, da bi s hišnimi ljubljenčki ravnali kot z ljudmi, škoduje. Navsezadnje ljubljenčki ne morejo zadovoljiti človekovih potreb, kot jih lahko ljudje. Še več, urbanizacija hišnih ljubljenčkov, torej prilagoditev mestnemu okolju, nekaterim živalim in njihovim lastnikom povzroča težave. O tem bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Slika na strani 3]

Udomačevanje divjih živali ima dolgo zgodovino

[Vir slike]

Risba iz The Great King of the Parthians Hunts With His Tame Panthers Giovannija Stradanna: © Stapleton Collection/CORBIS

[Slika na strani 4]

Izraelski pastirji so nežno skrbeli za jagnjeta

[Sliki na strani 5]

Hišni ljubljenčki lahko pomagajo invalidom in ostarelim