Mož, ki se je odločil ubogati Boga

V TEMAČNIH dneh leta 1937, ko je bilo v mnogih evropskih državah ozračje zaradi nasprotnih ideologij napeto, so bili pravi kristjani pred težkimi odločitvami. Naj ubogajo Boga ali ljudi? (Dejanja 5:29) Mladeniči v naborniških letih so vedeli, da jih poslušnost Bogu lahko stane življenje.

Pred takšno odločitvijo je bil tudi 19-letni Antonio Gargallo iz Španije. Španska državljanska vojna je trajala že kako leto, ko so ga nacionalistične sile generala Franca vpoklicale v vojsko. Antonio je bil leto poprej krščen kot eden od Jehovovih prič in poznal je svetopisemski nasvet, naj Božji služabniki ostanejo nevtralni ter naj se celo ne učijo vojskovanja. (Izaija 2:4; Janez 17:16) Ker ni hotel postati vojak in pobijati sodržavljanov, je poskusil prebegniti v Francijo. Vendar so ga prijeli in odpeljali v vojaško taborišče v Jaci, v pokrajini Huesca blizu francoske meje.

Vojaško sodišče ga je postavilo pred kruto odločitev: orožje ali smrt. Antonio se je odločil ubogati Boga. Malo pred usmrtitvijo je svoji materi in sestri, ki nista bili Jehovovi priči, pisal naslednje besede:

»Aretiran sem bil in brez zaslišanja so me obsodili na smrt. Ponoči se bo končalo moje življenje na zemlji. Ne bodita žalostni in ne jokajta [. . .], saj sem ubogal Boga. Kakor koli že, veliko ne bom izgubil, dobil bom namreč, če je Božja volja, novo in boljše življenje. [. . .] Medtem ko se približuje moja zadnja ura, se počutim zelo pomirjenega. Prosim sprejmita zadnji objem od sina in brata, ki vaju ima resnično rad.« *

Trije vojaki so poročali, da je Antonio med tem, ko so ga peljali na usmrtitev, pel hvalnice Jehovu. Niti Bog niti njegov Sin takšnih žrtev ne spregledata. Lahko smo prepričani, da bodo zvesti kristjani, kakršen je bil Antonio, prejeli svojo nagrado z vstajenjem. (Janez 5:28, 29)

[Podčrtna opomba]