Biblijsko gledišče

Ali obstaja neodpustljiv greh?

ALI obstaja hujša kazen od smrti? Da, smrt brez upanja na vstajenje, ker je kdo zagrešil neodpustljiv greh. Jezus je dejal, da obstaja greh, ki ‚ne bo odpuščen‘. (Matevž 12:31)

Biblija pa opisuje Boga kot takšnega, ki rad odpušča. Čeprav se ljudje nagibajo k zameri in ne želijo odpustiti, pa je Bog »bogat v odpuščanju«. (Izaija 55:7–9) Pravzaprav je bila za Boga velika cena, ko je na Zemljo poslal svojega ljubljenega Sina kot spravno žrtev oziroma žrtev za pokritje grehov, ki je tako dragocena, da lahko izbriše naše grehe. (Janez 3:16, 17; Dejanja 3:19; 1. Janezov 2:1, 2)

Bog sam bo ob svojem času obudil mnoge, ki so zakrivili resne grehe, ampak za svoja pretekla dejanja ne bodo več odgovorni. (Dejanja 24:15; Rimljanom 6:23) Pravzaprav je Jezus dejal, da bosta, z izjemo neodpustljivega greha, »vsak greh in vsaka kletvina [. . .] odpuščena«. (Matevž 12:31) Zato se morda sprašujete: ‚Kaj bi lahko bilo tako strašno, da Bog ne bi odpustil?‘

Ko kesanje ni več mogoče

Jezusovo svarilo se je nanašalo na namerno in prostovljno ‚kletvino zoper Duha‘. Takšen greh ne bo odpuščen. »Ne v tem veku, ne v prihodnjem,« je dodal. (Matevž 12:31, 32) Tisti, ki tako grešijo, ne bodo obujeni.

Kaj je kletev zoper duha? Izvira iz srca in odkriva zlonamerno stališče in namen. Namerno nasprotovanje Božjemu svetemu duhu še okrepi resnost tega greha. Za ponazoritev: v nekaterih delih sveta zakon ločuje umor prve stopnje od umora druge stopnje, glede na namen in način, kako je bil umor storjen, in smrtno kazen omejuje za namerni ali naklepni umor.

Apostol Pavel je bil prej bogokletnik, a je dejal: »Usmiljenje sem zadobil, ker sem delal to iz nevednosti.« (1. Timoteju 1:13) Grešiti proti svetemu duhu pomeni nasprotovati mu namerno. Zajema hudobno stanje srca, ki doseže točko, ko vrnitev ni več mogoča.

 Pavel je očitno mislil na takšen greh, ko je napisal: »Nemogoče je take, ki so bili enkrat razsvetljeni in so okusili dar nebeški in so postali deležni svetega Duha in okusili dobro besedo Božjo in prihodnjega sveta moči, in so odpadli, zopet obnoviti v izpokorjenje.« (Hebrejcem 6:4–6) Apostol je tudi dejal: »Ako namreč prostovoljno [namerno, NW] grešimo, potem ko smo prejeli [točno, NW] spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe.« (Hebrejcem 10:26, poudarili mi.)

Jezusa je k temu, da je posvaril pred neodpustljivim grehom, spodbudilo obnašanje nekaterih takratnih verskih voditeljev. A oni se niso zmenili za njegovo svarilo. Pravzaprav so Jezusa dali umoriti. Kasneje so slišali za neizpodbiten dokaz, da je sveti duh naredil nekaj čudežnega. Izvedeli so, da je bil Jezus obujen od mrtvih! Bilo je jasno, da Jezus je Kristus! Kljub temu so s tem, da so rimskim vojakom plačali, naj lažejo o Jezusovem vstajenju, zlobno ravnali zoper sveti duh. (Matevž 28:11–15)

Svarilo pravim kristjanom

Zakaj si pravi kristjani vzamejo k srcu svarilo o neodpustljivem grehu? Zato ker lahko kljub točnemu spoznanju o Bogu in dejavnosti njegovega duha pride na dan hudobno srce. (Hebrejcem 3:12) Morali bi se paziti pomisli, da se kaj takšnega nam nikoli ne more zgoditi. Razmislite o Judu Iškariotu. Sprva je bil zvest Jezusov sledilec. Bil je izbran kot eden od 12 apostolov, torej je moral imeti dobre lastnosti. A v določenem trenutku je hudobnim mislim in željam pustil prosto pot in te so ga sčasoma prevzele. Medtem ko je bil priča Jezusovim neverjetnim čudežem, je kradel denar. Nato je za denar namerno izdal Božjega sina.

Nekateri ljudje, ki so bili nekoč zvestovdani kristjani, so se namensko odvrnili od Boga, morda zaradi zamere, ponosa ali pohlepa, in sedaj odpadniško nasprotujejo Božjemu duhu. Namerno nasprotujejo temu, kar sveti duh očitno dosega. Ali so ti posamezniki zakrivili neodpustljivi greh? Končni sodnik je Jehova. (Rimljanom 14:12)

Namesto da sodimo druge, raje delajmo dobro, tako da se varujemo prikritih grehov, ki lahko počasi zakrknejo naše srce. (Efežanom 4:30) Tolaži nas dejstvo, da nam bo Jehova bogato odpustil celo resne grehe, ki smo jih storili, če se pokesamo. (Izaija 1:18, 19)

[Slika na strani 12, 13]

Nekaj farizejev je zakrivilo neodpustljiv greh