Prvi korak – ustna razprava na Vrhovnem sodišču

DATUM, določen za ustno razpravo pred predsednikom Vrhovnega sodišča Williamom Rehnquistom in osmimi drugimi sodniki tega sodišča, je bil 26. februar 2002. Jehovove priče je zastopala skupina štirih odvetnikov.

Glavni odvetnik Prič je pričel razpravo s pozornost zbujajočim uvodom: »Ura je 11.00, sobota dopoldan v vasi Stratton. [Nato je trikrat potrkal na govorniški oder.] ‚Dober dan. Zaradi nedavnih dogodkov sem se posebej potrudil, da bi vas obiskal in govoril z vami o tem, kar je prerok Izaija imenoval nekaj boljšega. To je dobra novica, o kateri je govoril Jezus Kristus, to je dobra novica o Božjem kraljestvu.‘«

Nadaljeval je: »V vasi Stratton je kaznivo dejanje hoditi od vrat do vrat in razglašati to sporočilo, razen če si je posameznik pred tem priskrbel dovolilnico od vaških oblasti.«

‚Ne prosite za denar?‘

Sodnik Stephen G. Breyer je postavil za Priče nekaj tehtnih vprašanj. Vprašal je: »Ali je res, da vaši klienti ne prosijo za denar, niti za en peni ne, in [da] ne prodajajo biblij, ne česar koli drugega, vse, kar storijo, je to, da rečejo ‚Z vami bi se rad pogovarjal o veri‘?«

Odvetnik Prič je odgovoril: »Vaša milost, karakteristika je popolnoma neoporečna, Jehovove priče niso prosili za denar v vasi Stratton. Tudi v drugih sodnih pristojnostih je karakteristika neoporečna, morda včasih omenijo prostovoljne prispevke. [. . .] Ne skušamo zbirati denarnih sredstev. Skušamo le govoriti z ljudmi o Bibliji.«

Potrebno dovoljenje vlade?

Sodnik Antonin Scalia je pronicljivo vprašal: »Ali ni vaše stališče to, da posamezniku ni treba iti k županu in ga prositi za dovoljenje, zato da bi govoril s sosedom o nečem zanimivem?« Odvetnik Prič je odvrnil: »Ne podpiramo tega, da bi to sodišče odobrilo vladno uredbo, ki zahteva od državljana, da si pridobi dovoljenje za to, da bi govoril z drugim državljanom na njegovem domu.«

Sprememba argumentov, sprememba razpoloženja

Zdaj je bil trenutek, da primer predstavijo zastopniki Vasi. Njihov glavni zagovornik je pojasnil vaški odlok z besedami: »Stratton uveljavlja pravico represije, ko skuša varovati zasebnost svojih  prebivalcev in preprečiti kazniva dejanja. Odlok o prepovedi prodaje od vrat do vrat in akviziterstva na zasebni posesti preprosto zahteva, da se posameznik prej prijavi in da nosi med delovanjem od vrat do vrat s seboj dovolilnico.«

Sodnik Scalia je zadel bistvo zadeve z vprašanjem: »Ali poznamo kakšen drug primer [na Vrhovnem sodišču], ki se vsaj dotakne tako razsežnega odloka, ki vključuje akviziterstvo in ne zbiranja denarja, ne prodaje blaga, ampak, kot pravzaprav veste, ‚Želim se pogovarjati o Jezusu Kristusu‘ ali ‚Želim se pogovarjati o varovanju okolja‘? Ali smo imeli kakšen tak primer?«

Sodnik Scalia je nadaljeval: »Za kakšen tak primer v zadnjih dveh stoletjih sploh nisem slišal.« Na kar je predsednik sodišča Rehnquist duhovito pripomnil: »Tako dolgo te še ni na svetu.« To je izzvalo smeh v sodni dvorani. Sodnik Scalia je nadaljeval svoje argumentiranje: »Zame je razsežnost tega vprašanja nekaj povsem novega.«

Odlična zamisel?

Sodnik Anthony M. Kennedy je zastavil ključno vprašanje: »Mislite, da je odlična zamisel, da moram vprašati vlado za dovoljenje, preden grem po ulici, kjer ne poznam vseh stanovalcev, [in] rečem, da bi rad govoril z vami, ker sem zaskrbljen zaradi pobiranja odpadkov, ker sem zaskrbljen glede našega kongresnika ali kaj podobnega. Preden lahko naredim kaj takega, moram vprašati vlado?« Dodal je: »Tega ne morem verjeti.«

Razpravi se je pridružila še sodnica Sandra Day O’Connor z vprašanjem: »Kaj pa otroci, ki hodijo za halloween od vrat do vrat? Ali si morajo priskrbeti dovolilnice tudi oni?« Sodnica O’Connorjeva in sodnik Scalia sta nadaljevala takšno razglabljanje. Sodnica je predložila še en argument: »Kaj pa, če si hoče človek sposoditi skodelico sladkorja od soseda? Ali si moram priskrbeti dovolilnico za to, da si sposodim skodelico sladkorja od sosede?«

Ali so Priče trgovski zastopniki?

Sodnik David H. Souter je vprašal: »Zakaj zajema ta odlok tudi Jehovove priče? Ali so oni trgovski zastopniki, akviziterji, krošnjarji, potujoči prodajalci blaga in storitev? Nič od tega niso, ali pa se motim?« Zagovornik Vasi je podrobno citiral odlok in dodal, da je nižje sodišče definiralo Jehovove priče kot zastopnike. Na to je sodnik Souter odgovoril: »Torej imate zelo široko definicijo tega, kaj pomeni izraz zastopnik, če zajema tudi Jehovove priče.«

Sodnik Breyer je potem iz slovarja citiral definicijo izraza zastopnik, da bi pokazal, da se ne nanaša na Priče. Dodal je: »V vaši pisni argumentaciji nisem prebral, zakaj se zahteva, da gredo ti ljudje [Jehovove priče], ki jih ne zanima niti denar, ne prodaja, niti volilni glasovi, na mestno upravo in se prijavijo. Kaj želi mesto doseči s tem?«

»Prednost« pogovarjanja

Zagovornik Vasi je nato pokazal, da »je namen mesta preprečiti nadlegovanje lastnika posesti«. Nadalje je pojasnil, da naj bi s tem zaščitili stanovalce pred prevarami in kriminalci. Sodnik Scalia je citiral odlok, da bi pokazal, da župan lahko zahteva dodatne informacije o vpisniku in njegovih namenih, zato da bi »točno opisal naravo želene prednosti«. Nato je dodal nekaj ključnega: »Prednost, da greš naokrog in prepričuješ svoje sodržavljane o tem ali onem – tega preprosto ne morem razumeti.«

Sodnik Scalia je ponovno vztrajal: »Ali naj bi se torej od  vsakogar, ki pozvoni pri vratih, zahtevalo, da pusti svoj prstni odtis na mestni upravi, preden lahko pritisne na zvonec? Ali je za zahtevo, da se vsak, ki hoče pritisniti na zvonec, prijavi na mestni upravi, dovolj že manjša nevarnost morebitnega kaznivega dejanja? Seveda ne.«

Zaščita prebivalcev?

Ko je zagovorniku Vasi poteklo njegovih 20 minut, je predal razpravo pomočniku državnega tožilca zvezne države Ohio. Ta je trdil, da odlok o prepovedi akviziterstva ščiti stanovalce pred obiski neznanca, »vsekakor nepovabljene osebe, [ki] je tukaj na njegovi posesti [. . .] in mislim, da ima vas pravico reči: ‚Takšna vrsta dejavnosti nas skrbi.‘«

Sodnik Scalia je nato pripomnil: »Vas pravi, da celo tisti ljudje, ki sprejmejo Jehovove priče, četudi so ljudje osamljeni in bi se z veseljem pogovorili s komer koli o čemer koli, pa se morajo ti [Jehovove priče] še vedno prijaviti pri županu za to, da bi dobili prednost zvonjenja pri njihovih vratih.«

»Zelo razumna omejitev«

Med zaslišanjem je sodnik Scalia poudaril nekaj pomembnega, ko je rekel: »Vsi lahko potrdimo, da so najvarnejše družbe na svetu totalitarne diktature. Tam je število kaznivih dejanj zelo nizko. To je znan fenomen in v ceno svobode je do določene mere všteto tudi večje tveganje nezakonitih dejavnosti. Vprašanje pa je, ali to, o čemer razpravljamo, preprečuje nezakonite dejavnosti v dovolj velikem obsegu, da je vredno cene, ki jo je treba plačati, če se zahteva, da mora posameznik zaprositi za prednost zvonjenja pri vratih kogar koli.« Nato je pomočnik državnega tožilca odgovoril, da je to »zelo razumna omejitev«. Sodnik Scalia pa je odvrnil, da je tako razumna, da »ne moremo najti niti enega samega primera, ki poroča, da je katera koli upravna enota kdaj prej uvedla takšno vrsto odloka. Mislim, da to ni razumno.«

Nazadnje je zaradi pritiska enega od sodnikov moral pomočnik državnega tožilca priznati: »Težko bi rekel, da je mogoče imeti popolno prepoved zvonjenja ali trkanja na vrata.« S to pripombo se je njegov zagovor končal.

Med ovržbo je odvetnik Prič poudaril, da odloku manjka mehanizem za preverjanje. »Lahko grem na mestno upravo in rečem ‚Jaz sem [ta in ta]‘, dobim dovolilnico in grem od vrat do vrat.« Prav tako je poudaril, da župan lahko zavrne izdajo dovolilnice nekomu, ki pravi, da ni včlanjen v kakšno organizacijo. »Prepričani smo, da gre tu očitno za pravico diskrecije,« in nato dodal, »s spoštovanjem bi rad pripomnil, da naša [Jehovovih prič] dejavnost sega v samo bistvo Prvega amandmaja.«

Kmalu zatem je predsednik sodišča Rehnquist sklenil ustno razpravo z besedami: »Primer je predan [Vrhovnemu sodišču].« Ves postopek je trajal malo več kot eno uro. Kako pomembna je bila ta ura, se je pokazalo v junijski pisni razsodbi.

[Slike na strani 6]

Predsednik sodišča Rehnquist

Sodnik Breyer

Sodnik Scalia

[Vir slike]

Rehnquist: Collection, The Supreme Court Historical Society/Dane Penland; Breyer: Collection, The Supreme Court Historical Society/Richard Strauss; Scalia: Collection, The Supreme Court Historical Society/Joseph Lavenburg

[Slike na strani 7]

Sodnik Souter

Sodnik Kennedy

Sodnica O’Connorjeva

[Vir slike]

Kennedy: Collection, The Supreme Court Historical Society/Robin Reid; O’Connor: Collection, The Supreme Court Historical Society/Richard Strauss; Souter: Collection, The Supreme Court Historical Society/Joseph Bailey

[Slika na strani 8]

Notranjost sodne dvorane

[Vir slike]

Photograph by Franz Jantzen, Collection of the Supreme Court of the United States