Od smrtonosne misije do prizadevanja za mir
Od smrtonosne misije do prizadevanja za mir
PRIPOVEDUJE TOŠIAKI NIVA
Nekdanji japonski pilot, ki je bil usposobljen za kamikaza, napadalca na ameriške ladje med drugo svetovno vojno, pripoveduje o svojih občutkih, ki so ga navdajali, medtem ko je čakal na smrtonosno misijo.
Z UNIČUJOČIM porazom v bitki pri Midwayu junija 1942 se je japonsko zavzemanje ozemlja na področju Tihega oceana ustavilo. Od takrat je Japonska proti Združenim državam in njenim zaveznicam izgubljala bitke eno za drugo, saj so se morali odpovedati prej osvojenim področjem.
Japonska vlada je septembra 1943 objavila, da so univerzitetni študentje, ki so bili oproščeni vojaške službe, sedaj vojaški obvezniki. Decembra, ko sem bil star 20 let, sem zapustil študentsko naselje in se pridružil mornarici. Mesec dni kasneje sem postal študent pomorske aviacije. Decembra 1944 sem se usposobil za pilotiranje letala, imenovanega Zero.
Posebne napadne enote kamikaz
Japonska se je bližala svojemu porazu. Februarja 1945 so bili zračni napadi bombnikov B-29 na Japonsko že precej močni. Sočasno so se ameriške pomorske sile za izvršitev posebne naloge z letalonosilkami približale kopnemu, ki je bilo tarča njihovih bombnikov.
Nekaj mesecev prej so japonski vojaški voditelji sklenili, da bodo pri bojevanju v zadnji bitki uporabili samomorilsko taktiko. Čeprav je bilo takrat že jasno, da Japonska ne more zmagati, je njihova odločitev podaljšala vojno in nedvomno terjala še na tisoče žrtev.
Tako je nastala posebna napadna enota kamikaz. Poimenovali so jo po božjem vetru, kamikaze, tajfunu, ki je glede na izročilo v 13. stoletju odpihnil ladje mongolskih zavojevalcev. Vsako od petih vojaških letal Zero je bilo za prvi napad kamikaz opremljeno z 250-kilogramsko bombo, da bi opravilo samomorilski napad na ciljno ladjo.
Pomorski letalski korpus Jatabe, kateremu sem pripadal, je dobil navodilo, naj organizira posebno samomorilsko eskadriljo.
Vsi smo prejeli obrazec, v katerega smo morali navesti, ali se bomo prostovoljno prijavili za članstvo v samomorilskih napadnih enotah.Čutil sem, da moram svoje življenje žrtvovati za domovino. Ampak tudi če bi svoje življenje žrtvoval tako, da bi letel v samomorilski misiji, bi me lahko sestrelili, preden bi zadel cilj in tako bi umrl zaman. Ali bi bila moja mama zadovoljna, če bi umrl, ne da bi izpolnil družinsko dolžnost? Težko sem se prepričal, da bo to, da se prostovoljno javim za samomorilsko misijo, res najboljše, kar lahko naredim s svojim življenjem. Vseeno sem se prijavil.
Marca leta 1945 je bila ustanovljena prva skupina posebnega napadnega korpusa Jatabe. Čeprav je bilo izbranih 29 mojih tovarišev, pa jaz nisem bil. Po posebnem usposabljanju so se aprila odpravili na smrtonosno misijo iz letalskega oporišča Kanoja v prefekturi Kagošima. Preden so moje prijatelje premestili v Kanojo, sem jih obiskal in upal, da mi bodo povedali, kaj čutijo glede samomorilske misije.
»Umrli bomo,« je eden od njih mirno dejal, »a tebi naj se ne mudi umreti. Če kdor koli od nas preživi, bi moral drugim povedati, kako dragocen je mir, in si prizadevati, da ga doseže.«
Moji tovariši so se 14. aprila 1945 odpravili. Več ur kasneje smo vsi poslušali radio, da bi slišali, kako je bilo. Napovedovalec je dejal: »Prva Šova enota posebne napadne enote kamikaz je strmoglavila v sovražnikovo skupino ladij na morju, vzhodno od Kikai Šima. Vsi so umrli v boju.«
Ohka – človeška bomba
Po dveh mesecih so me premestili v pomorski letalski korpus Konoike. Tam sem postal član njihove posebne napadne eskadrilje Jinrai. Jinrai pomeni »božji grom«. Eskadriljo so sestavljala kopenska letala (imenovana Napadalci), spremljajoči lovci in bombniki na letalonosilkah.
Na vsako »matično« letalo, dvomotorni napadalec, je bil pripet Ohka, kar pomeni »češnjev cvet«. Simboliziral je mlade pilote, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje. Ohka je bil enosedežno jadralno letalo s 5-metrskim razponom kril, tehtal pa je 440 kilogramov. V nosu je imel približno tono eksploziva.
Ko se je matično letalo približalo tarči, se je pilot vkrcal v Ohka, ki se je takrat ločil od matičnega letala. Potem ko je nekaj časa jadral s pomočjo treh raket, ki so delovale deset sekund, se je zagnal v tarčo. Temu bi lahko mirno rekli človeška bomba. Ko je bila izstreljena, je ni bilo več mogoče ustaviti!
Na vajah se je pilot Ohka vkrcal na lovsko letalo Zero in pikiral proti tarči z višine približno 6000 metrov. Na teh vajah sem videl kar nekaj pilotov, kako so izgubili življenje.
Preden sem bil dodeljen v eskadriljo, je prva skupina že odletela. Sestavljalo jo je 18 napadalcev z Ohkami, spremljalo pa 19 lovcev. Napadalci so bili težki in počasni. Nihče od njih ni zadel svoje tarče. Vse napadalce in njihova spremljajoča letala so sestrelili ameriški lovci.
Ker eskadrilja Jinrai ni imela več nobenega spremljajočega letala, so na prihodnje misije morali leteti brez njih. Tisti, ki so poleteli zatem, se niso nikoli več vrnili. Vsi so umrli, izginili so na bojiščih Okinave.
Zadnji dnevi vojne
Avgusta 1945 sem bil premeščen v pomorski letalski korpus Otsu. Oporišče, kamor so me poslali, je bilo ob vznožju gore Hiei-zan, v bližini mesta Kjoto. Ker naj bi ameriške sile pristale na japonski celini, so stekle priprave, da bi z gore izstrelili Ohke in tako s samomorilsko enoto napadli ameriške ladje. Na vrh gore so za izstrelitev letal položili tire.
Čakali smo na ukaz za polet. Vendar tega ukaza nismo nikoli dobili. Potem ko sta bili mesti Hirošima in Nagasaki z atomskima bombama 6. in 9. avgusta uničeni, se je Japonska 15. avgusta brezpogojno predala Združenim državam in njenim zaveznicam. Vojna se je končno končala. Komaj sem preživel.
Konec avgusta sem se vrnil domov v Jokohamo. Naša hiša je bila v zračnih napadih bombnikov B-29 sesuta v prah. Moja družina je bila povsem obupana. Sestra in nečak sta umrla v plamenih. Potolažila pa nas je vrnitev mlajšega brata.
Čeprav je bilo vse porušeno in je primanjkovalo hrane, sem se vrnil na univerzo in končal šolanje. Po enoletnem izobraževanju sem diplomiral in si poiskal službo. Leta 1953 sem se poročil z Mičiko in kasneje postal oče dveh sinov.
Moje prizadevanje za mir
Mičiko je leta 1974 začela preučevati Biblijo z Jehovovo pričo. Kmalu je pričela obiskovati njihove shode in sodelovati v oznanjevanju. Nasprotoval sem temu, da tako pogosto hodi ven. Pojasnila je, da krščanska strežba prispeva k pravemu miru in sreči. Če to drži, sem pomislil, potem ji ne bi smel nasprotovati, temveč bi moral tudi sam sodelovati.
Ravno takrat sem najel nekaj mladih Pričevalcev, da bi delali kot nočni varnostniki. Ko so prišli, sem jih povprašal o njihovi organizaciji in strežbi. Presenečen sem bil, ko sem ugotovil, da so imeli, v nasprotju z drugimi mladimi njihove starosti, določen cilj in voljnega duha. Te vrline so si pridobili iz Biblije. Pojasnili so, da Priče nikjer po svetu nimajo rasnih predsodkov in da odločno udejanjajo biblijsko zapoved o ljubezni do Boga in bližnjih. (Matevž 22:36–40) Na svoje prijatelje v veri so gledali kot na brate in sestre, ne glede na narodnostne razlike. (Janez 13:35; 1. Petrov 2:17)
‚To je le idealizem,‘ sem si mislil. Ker so se mnoge ločine tako imenovanega krščanstva med seboj bojevale, sem težko verjel, da bi bili Jehovove priče izjema.
Povedal sem jim o svojih dvomih. Mladi Priče so mi s knjigo Yearbook of Jehovah’s Witnesses pokazali, da so bili Priče v Nemčiji med Hitlerjevim režimom zaprti in celo usmrčeni, ker so zavzeli nevtralno stališče. Prepričal sem se, da so Jehovove priče pravi kristjani.
Medtem je moja žena decembra 1975 svojo predanost Bogu simbolizirala s krstom v vodi. Ob tej priložnosti so mi ponudili biblijski pouk. Vendar ob pomisli na denarne obveznosti, ki sem jih imel, kot denimo šolnino za sinova in odplačevanje hipoteke za hišo, ponujenega nisem sprejel. Poročeni možje v občini so svojo posvetno zaposlitev prilagajali tako, da so lahko imeli več prostega časa. Domneval sem, da se bo enako pričakovalo tudi od mene. Potem ko so mi pokazali, kako je mogoče krščansko življenje uravnovesiti s posvetnim delom, sem se končno odločil, da bom z Jehovovimi pričami preučeval Biblijo.
Odločitev, da služim Bogu miru
Po dveh letih preučevanja me je moj učitelj vprašal, ali sem razmišljal o tem, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Vendar tega koraka še nisem bil pripravljen narediti in zato sem bil zaskrbljen.
Nekega dne sem v službi hitel po stopnicah. Spotaknil sem se, padel, se udaril v zatilje in omedlel. Ko sem prišel k zavesti, sem imel strašen glavobol in z rešilnim avtomobilom so me odpeljali v bolnišnico. Čeprav sem imel zatilje močno otečeno, ni bilo nič zlomljeno in tudi notranjih krvavitev nisem imel.
Kako hvaležen sem bil Jehovu za življenje! Takrat sem se odločil, da bom izpolnjeval Jehovovo voljo, in sem se Mu predal. V 53. letu starosti sem se julija 1977 krstil. Tudi starejši sin Jasujuki je preučeval Biblijo in se približno dve leti kasneje krstil.
Približno deset let po krstu sem se upokojil. V teh letih sem krščansko pot življenja uravnovešal s posvetnim delom. Sedaj imam prednost služiti kot starešina v Jokohami, kjer večino časa preživim v krščanski strežbi. Starejši sin služi kot starešina in polnočasni strežnik v bližnji občini.
Preživel sem smrtonosno misijo posebne napadne eskadrilje in sem hvaležen, da živim, v posebno čast pa mi je, da lahko sodelujem v oznanjevanju ‚dobre novice o kraljestvu‘. (Matevž 24:14, NW) Povsem sem prepričan, da je najboljši način življenja hoditi z Božjim ljudstvom. (Psalm 144:15) V novem, hitro bližajočem se svetu ljudje nikoli več ne bodo doživeli vojne, saj »narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati«. (Izaija 2:4)
Če bo Božja volja, bi želel spoznati tiste, ki so umrli v vojni in bodo obujeni. Razburljivo jim bo govoriti o miroljubnem življenju, ki ga bodo lahko uživali na rajski zemlji pod pravično vlado Božjega nebeškega kraljestva! (Matevž 6:9, 10; Dejanja 24:15; 1. Timoteju 6:19)
[Slika na strani 19]
Ko sem bil v pomorskih zračnih silah
[Slika na strani 18, 19]
Ohka – človeška bomba
[Vir slike]
© CORBIS
[Slika na strani 20]
S tovariši pred smrtonosno misijo. Jaz sem drugi z leve, edini preživeli.
[Slika na strani 21]
Z ženo Mičiko in starejšim sinom Jasujukijem
[Navedba vira slike na strani 18]
U.S. National Archives photo