»Rdeče zlato« iz Sredozemlja

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

STROKOVNJAKI se nekdaj niso mogli dogovoriti, ali je rastlina ali mineral. Občudovalce je njena intenzivna barva dolgo navduševala. V stoletjih so jo rabili kot okras, surovino, katero so oblikovali umetniki, amulet, zdravilo in celo kot plačilno sredstvo. Danes se jo uporablja zlasti za izdelavo nakita. Kaj je to? Žlahtna rdeča korala iz Sredozemlja – tako dragocena, da je dobila vzdevek rdeče zlato.

Kaj natanko je žlahtna rdeča korala? Kako in kje nastaja? S kakšnimi metodami jo nabirajo? Kako so jo obdelovali v preteklosti? In kako jo obdelujejo danes?

Žival, rastlina ali mineral?

Staroveški naravoslovci so sredozemsko žlahtno rdečo koralo (Corallium rubrum) opisali ter pojasnili, kako so jo nabirali in za kaj so jo uporabljali. Vse do 18. stoletja ni bilo znano, da so to ostanki skeleta nekega organizma v živalskem svetu in to vse korale v resnici tudi so. Kar so morda videti rože miniaturnega drevesa, so dejansko lovke živih bitij – kolonije polipov. Veje, ki so največ dolge kakih 25–30 centimetrov, so trdne apnenčaste usedline, ki jih izločajo kolonije teh organizmov, zato da bi se zavarovale. Vsaka veja je v celoti enako obarvana, vseeno pa obstaja več različnih odtenkov rdeče barve. Žlahtna rdeča korala bo zrasla na vsakršni trdni podlagi – na skali, ladijski razbitini ali celo na nekdanji topovski krogli – vse do globine 250 metrov, vendar le v mirnih, neonesnaženih in sorazmerno precej slanih morjih, kjer temperatura niha od 10 do 29 stopinj Celzija. Najdemo jo v Sredozemskem morju ob obalah Albanije, Alžirije, Črne gore, Francije, Grčije, Hrvaške, Italije, Maroka, Španije in Tunizije ter v Atlantskem oceanu okoli Kapverdskih otokov in Maroka. Mlade kolonije po ocenah v enem letu zrastejo od 4 do 8 milimetrov v dolžino in približno 1, 5 milimetra v debelino.

 Že od nekdaj cenjena

Arheološki dokazi kažejo, da se korale že dolgo ceni, obdeluje in uporablja kot trgovsko blago. Na začetku so ljudje verjetno le nabirali veje, ki jih je Sredozemsko morje naplavilo na obalo. Delce žlahtne rdeče korale, ki so jih najbrž rabili za amulete, so našli v starodavnih grobovih v Švici. Bili so del nakita sumerskega božanstva. Zelo so jih cenili Egipčani. Staroveški Judje so korale vrednotili enako kot srebro in izbrano zlato. (Pregovori 8:10, 11, NW; Žalostinke 4:7) Tudi Kelti so jim pripisovali veliko vrednost in si z njimi okraševali orožje in konjske uzde.

Rimski naravoslovec Plinij poroča, da so v prvem stoletju n. š. žlahtne rdeče korale nabirali v lyonskem zalivu, vzdolž zahodne obale italijanskega polotoka in okoli Sicilije. Kolonije so odtrgali z mrežami ali pa so jih odrezali z ostrim železnim orodjem. V tistih časih so na korale gledali kot na zdravilo proti vročini, žolčnim kamnom in očesnim boleznim. Veljalo je tudi mišljenje, da njihove lastnike varujejo pred tajfuni in strelami.

Arabci v severni Afriki so v 10. stoletju iznašli pripravo za nabiranje koral – velik poševen križ z letvama, ki sta bili dolgi od 4 do 5 metrov. Obtežen je bil s težkim kamnom in imel več mrež, ki so visele z njega na sredini in ob straneh, ter so bile dolge kakih 8 metrov. To pripravo so z ladje spustili na koralno dno in jo vlekli po koralah. Tako so lomili koralne veje, ki so se nato ujele v mreže, te pa so potegnili na površje in iz njih pobrali korale. Različice te naprave in metode so uporabljali še do pred nekaj leti, ko so jih zaradi strahu, da bi poškodovali morsko dno in živelj na njem, prepovedali  in se raje odločili za potapljače. Teoretično so lahko potapljači pri pobiranju koral izbirčnejši in jih manj uničijo, toda v praksi so nekateri od njih pokazali, da so koralno dno sposobni povsem opustošiti.

Tradicionalna italijanska obrt

Antični rimski rokodelec je izdeloval amulete, bisere za ogrlice in kipce, ki so predstavljali motive iz mitologije in narave. Do 12. stoletja so iz Genove že na veliko izvažali bisere, gumbe in druge predmete, in to v Konstantinopel ter druga sredozemska pristanišča. V času Marca Pola (13. stoletje) so po sredozemskih koralah povpraševali v Indiji in Indokini, arabski trgovci pa so jih ponesli prav do Kitajske.

Ogromne količine okraskov z gladko površino so med drugim izdelovali v mestih Trapaniju, Neaplju in Genovi. V obdobju tako imenovanega manirizma in baroka (od 16. do 18. stoletja) so bili priljubljeni izdelki iz mesta Trapani, kjer so izdelovali figurice iz koral, jih pričvrstili na lesene ali pozlačene kovinske ploskve in z njimi okrasili različne predmete – šatuljice za nakit, pladnje, okvirje za slike, ogledala in okraske za cerkve. V korale so bili mojstrsko vrezani prizori Jezusovega rojstva, na tisoče drobcenih koralnih biserov pa je bilo posutih po dragocenih oblekah in oltarnih zavesah. Še zlasti v 19. stoletju je bilo izdelanih neizmerno veliko okraskov za osebno rabo v vseh stilih in oblikah – garniture nakita, tiare, uhani, obeski, ogrlice, kameje, broške in zapestnice, izrezljane v obliki cvetov, listov, živali in vzorcev, ki so imeli navdih antike.

Danes so se obdelovanju žlahtne rdeče korale še posebej posvetili v mestu Torre del Greco v neapeljskem zalivu v Italiji. Pravzaprav v tem mestu obdelajo kakih 90 odstotkov vseh žlahtnih rdečih koral, ki se jih nabere po vsem svetu. Tukaj spretni rokodelci koralne veje s krožno žago razrežejo na dele. Nekatere od njih strojno obdelajo in iz njih izdelajo okrogle bisere. Druge pa obdelajo ročno, da dobijo posebej določene oblike in velikosti, jih nato zloščijo in vdelajo v prstane, uhane in druge predmete. Polovica do tri četrtine surovine se pri obdelovanju izgubi oziroma zavrže, in to je eden od vzrokov, da je gram nakita iz koral dražji od nakita iz zlata.

Obdelovanje koral je doživelo svoje trenutke slave in kovalo velike dobičke. Žalostno pa je, kot piše v knjigi Il Corallo Rosso (Rdeča korala), da je privlačilo tudi ljudi, »ki jih je gnala želja po hitrem in enostavnem dobičku«, in so bili sposobni koralne grebene izčrpati »do točke izumrtja«. Ljudi, ki se zanimajo za prihodnost te korale in industrije, ki je od nje odvisna, je to navedlo, da priporočajo premišljeno gospodarjenje s tem virom. Čeprav tej vrsti korale še ne grozi izumrtje, pa je zelo težko najti dovolj velike veje, ki bi jih izdelovalci nakita lahko uporabili. Danes surovina za italijanski nakit iz koral prihaja tudi iz Pacifika. Druge vrste, ki v bližini Japonske in Tajvana rastejo v globini kakih 320 metrov, nabirajo celo z majhnimi podmornicami in z na daljavo vodenimi roboti. V globini do 1500 metrov rastejo dragocene korale, ki so približno 2000 kilometrov oddaljene od Havajev.

Omamno lepi nakit in kipci iz koral kažejo, kako spretni so bili umetniki, ki so prispevali k tej znameniti tradiciji. Za ljudi pa, ki cenijo delo Stvarnikovih rok, je »rdeče zlato« iz Sredozemlja eno od njegovih neštetih daril, ki človeka navdajajo z veseljem. (Psalm 135:3, 6)

[Slika na strani 16]

Ogrlica iz 19. stol., narejena iz 75.000 koralnih biserov

[Vir slike]

Per gentile concessione del Museo Liverino, Torre del Greco

[Slika na strani 17]

Živa korala

[Slika na strani 18]

Tiara

Kelih iz 17. stoletja

Garnitura nakita

[Vir slike]

Vse slike: Per gentile concessione del Museo Liverino, Torre del Greco

[Navedba vira slike na strani 17]

Per gentile concessione del Museo Liverino, Torre del Greco