Ljubezen na delu – maratonska pomoč ob nesreči

RICHARDA VARO, izkušenega urednika časopisa Houston Chronicle, ni lahko navdušiti, a lani je bil navdušen. »Nikoli še nisem videl česa podobnega!« je vzkliknil. »Ne morem verjeti.« Enako je menil Lee P. Brown, župan Houstona v ameriški zvezni državi Teksas. Dejal je: »Želim, da bi vsi v Houstonu lahko videli, kaj ste naredili. Zelo sem navdušen.« O čem sta govorila? Urednik in župan sta komentirala pomoč Jehovovih prič v Houstonu. Kaj vse je k tej pomoči spadalo? Zakaj je bila potrebna? In zakaj je povzročila tolikšno navdušenje? Da bi to ugotovili, pričnimo na začetku.

Najhujša poplava

Na začetku junija 2001 je silovit tropski vihar, imenovan Allison, besnel po ravninskem predelu jugovzhodnega Teksasa. Nazadnje je v petek, 8. junija, v 24 urah odvrgel meter hudourniškega dežja na Houston – četrto največje mesto v Združenih državah po številu prebivalcev. * V zelo kratkem času je naraščajoča voda vdrla v trgovine, pisarne in v desettisoče domov. Avtoceste okoli mesta so se spremenile v besneče reke, ki so zalile obtičane avtomobile in velike tovornjake. Visoka voda je onemogočila celo gasilskim in drugim reševalnim vozilom, da bi se prebili skozi nekatere poplavljene ceste. Ljudi so reševali s helikopterji in močnimi vojaškimi vozili.

Ko se je nebo v ponedeljek, 11. junija, končno razjasnilo, je postalo očitno, da je Allison terjal smrtni in gmotni davek. Dvaindvajset ljudi je izgubilo življenje, tudi dve Jehovovi priči: Jeffrey Green, krščanski starešina, in njegova svakinja Frieda Willis. * Uničenih je bilo tudi kakih 70.000 domov, zato je bila ta poplava ena največjih naravnih katastrof, ki je kdaj prizadela velemestno področje. Pravzaprav je Allison povzročil za skoraj 5 milijard evrov škode in tako postal najdražji tropski vihar v zgodovini Združenih držav.

Poplava prostovoljcev

Ljudje so bili v šoku. Neki prostovoljec je dejal: »Njihove postelje so bile mokre. Preproge so imeli mokre. Fotografij njihovih otrok ni bilo več.« Mnogi od več kot 16.000 Jehovovih prič na področju Houstona so utrpeli škodo. Poškodovanih je bilo osem kraljestvenih dvoran in na stotine domov Prič. Nekateri teh domov so bili poplavljeni z nekaj centimetrov visoko vodo, drugi pa so bili v vodi do strehe. Skupaj je bilo prizadetih več kot 80 občin Jehovovih prič. Vendar žrtve niso bile prepuščene same sebi. V nekaj dneh je poplava – tokrat prostovoljcev – prišla pomagat. Kako se je to zgodilo?

Celo preden so poplavlajoče vode pričele upadati, so krščanski starešine iz občin Jehovovih prič v Houstonu pričeli ukrepati. »Poklicali in obiskali smo naše brate in sestre,« se spominja neki starešina. »Nato smo ocenili škodo in do ponedeljka, 11. junija, smo že imeli celotno poročilo o žrtvah, številu poškodovanih domov in obsegu škode. To smo poslali na sedež Jehovovih prič v Brooklyn v New Yorku.« Nekaj dni kasneje je ameriška podružnica Jehovovih prič ustanovila odbor za  pomoč, sestavljen iz osmih krščanskih starešin iz Houstona, in poslala pomoč. Kakšno nalogo je odbor imel? Pomagati žrtvam, da bi si čustveno opomogle, pa tudi popraviti poškodovane domove Prič – več kot 700 domov!

‚Kako naj se spoprimemo s to velikansko nalogo?‘ so se spraševali člani novo ustanovljenega Odbora Jehovovih prič za pomoč v Houstonu 2001. Skupaj so delali dolgo v noč in pripravljali načrt ter več kot 160 občin Jehovovih prič na področju Houstona povabili, naj priskočijo na pomoč. »Odziv je bil zelo velik,« se spominja predsedujoči odbora. »Več kot 11.000 Prič se je prijavilo in brezplačno dalo na razpolago svoj čas, delo in veščine.«

Plesen proti prostovoljcem

Nekaj dni po poplavi so prostovoljci pričeli delati v domovih prizadetih, kjer so odstranjevali mokre preproge, poškodovana tla, uničene stene, premočene omare, skrivljena vrata in vse drugo, kar so umazale poplavne odpadne vode. »Ni nas skrbelo samo urejanje domov naših bratov,« se je spominjal neki prostovoljec, »ampak tudi kako obvarovati njihovo zdravje.« Ker se je po zidovih in v omarah hitro pričela širiti strupena plesen, je bilo treba domove najprej temeljito dezinficirati.

Nekaj Jehovovih prič se je želelo naučiti, kako to delo varno opraviti, zato so zaprosili za šolanje pri Federal Emergency Management Agency (FEMA) – vladni agenciji, ki je  specializirana za spoprijemanje s katastrofami. Za tem je vsak pri FEMI usposobljen Pričevalec povabil deset prostovoljcev, da so šli z njim v poškodovan dom, kjer jih je poučil, kako ga primerno dezinficirati. Naslednji dan je vsak od desetih novo izšolanih prostovoljcev s sabo vzel deset drugih prostovoljcev. »V nekaj dneh,« je povedal neki prostovoljec, »je število tistih, ki so znali opraviti to delo, naraslo na nekaj sto.« Razširjajoča se plesen enostavno ni mogla dohitevati naraščajočega števila prostovoljcev! Upokojenci in najstniki, ki so imeli poletne počitnice, so delali podnevi, ponoči pa so delo prevzeli drugi prostovoljci. V šestih tednih so bili vsi onesnaženi domovi Prič čisti in varni.

En glavni center in sedem manjših

Medtem je odbor za pomoč priskrbel veliko količino mavčnih plošč in na tone drugega gradbenega materiala. Kje pa bi ga lahko uskladiščili? »Ko je direktor nekega podjetja zvedel za naše potrebe,« se spominja predstavnik za javnost pri odboru za pomoč, »je za brezplačno uporabo ponudil svoje skladišče, veliko 5000 kvadratnih metrov!« V skladišču je bil spravljen gradbeni material, prav  tako pa je tam bil tudi prostor za pisarne. Skladišče je kmalu postalo glavni center za pomoč, v katerem je podnevi, ponoči in ob vikendih delalo okoli 200 do 300 prostovoljcev.

Ker so poškodovani domovi bili na precej obsežnem področju, so v sedmih kraljestvenih dvoranah ustanovili manjše centre za pomoč. Ob vikendih je bil vsak center poln prostovoljcev. (Glej okvir »Center, poln dejavnosti«.) Mnogi med njimi so že prej delali skupaj pri gradnji kraljestvenih dvoran na tamkajšnjem področju. Pravzaprav so pomagali prostovoljci z gradbenimi izkušnjami iz 11 različnih regionalnih gradbenih odborov v Arkansasu, Louisiani, Oklahomi in Teksasu. * V vsakem centru so tesarji, pleskarji, vodovodni inštalaterji in drugi izučeni delavci prevzeli vodstvo in druge usposobili za delo. (Glej okvir »Programi usposabljanja«.)

Načrt in baza podatkov

Prostovoljci so se ravnali po gradbenem načrtu, ki je potekal v sedmih fazah. Gradbeni material so na domove dostavili v štirih pošiljkah, popravilo vsakega doma pa naj bi po načrtih bilo opravljeno v treh koncih tedna. Tako bi se celotno delo pomoči opravilo v približno šestih mesecih.

Odbor je, da bi načrt uspel, ustanovil 22 oddelkov, tudi logistični, nakupovalni, nastanitveni in prevozniški. Vsi oddelki so dobivali informacije iz obsežne baze podatkov, ki so jo naredili prostovoljci. Preden so prostovoljci pričeli delati, so deset dni vnašali podatke. »To je bil maraton vnašanja podatkov,« je pisalo v nekem časopisu. Vendar je na koncu tega »maratona« bila na voljo zbirka koristnih informacij. S klikom z miško je bilo v bazi podatkov mogoče videti, kdaj bo 11.000 prostovoljcev na razpolago, kakšno strokovno znanje imajo in kako priti v stik z njimi. S še enim klikom se je lahko videlo, koliko je že bilo popravljenega, katera gradbena dovoljenja je treba pridobiti in druge podrobnosti o poškodovanih domovih. Baza podatkov je postala znana kot »srce kampanje za pomoč«.

Navdušeni in hvaležni

Domove, ki so bili očiščeni plesni in osušeni, so obiskali prostovoljci vešči gradnje domov, da bi ugotovili, kaj vse je potrebno za popravilo škode. »Ti prostovoljci so preračunali količino materiala, vse do potrebne količine žebljev,« je komentiral predstavnik za javnost. »Nismo želeli po nepotrebnem zapravljati denarja ali darovanega materiala.« Hkrati pa so drugi prostovoljci pri mestnih uradnikih urejali potrebna gradbena dovoljenja.

Zatem se je prizadete družine povabilo v skladišče, kjer so si lahko iz omejene zbirke izbrali preproge, omare, vinilne talne obloge in  druge predmete, da bi nadomestili tisto, kar je bilo uničeno. Poplavljenci so bili navdušeni, in ko so videli, kaj vse je bilo zanje pripravljeno, so pogosto jokali. Prostovoljci so jim tudi strokovno svetovali glede zavarovanja in vladnih uredb. Domove so nato vpisali na seznam za popravilo in točno tisti dan, ko so ekipe potrebovale gradbeni material, so ga prostovoljci pripeljali. Neki Nepriča, čigar poškodovano hišo se je popravljalo, je svoji ženi dejal: »Tvoji bratje so čudež. Ena ekipa odide in že prihiti druga. Delajo kot mravlje!«

Osnovna popravila vsakega doma se je opravilo v treh koncih tedna. »Včasih pa je bilo potrebnih pet do osem tednov,« je dejal predsedujoči odbora. Ko so prostovoljci v starejših domovih odstranili omet, so pogosto opazili prejšnje poškodbe. Dokler niso tega popravili, na stene niso želeli nanesti novega ometa. Neki mojster prostovoljec je dejal: »Včasih smo videli, da so lesene stebre napadli termiti, zato smo poskrbeli, da se jih je uničilo. Da smo lahko dokončali popravila, smo morali opraviti veliko dela na podpornih ogrodjih. Domove smo zapustili v dobrem stanju.« Neki moški, ki je bil žrtev poplave, je izrazil občutke mnogih lastnikov domov, ko je obiskovalcu hvaležno povedal: »Moja hiša je sedaj v boljšem stanju, kot pa je bila, ko sem jo kupil!«

 Hitro pripravljeni in odposlani obroki hrane

Da bi mnogim prostovoljcem priskrbeli hrano, je skupina Prič skladišče za eno od kraljestvenih dvoran preoblikovala v center za pripravo in razdeljevanje hrane. Priče po vsej državi so darovali hladilnike, zamrzovalne skrinje, pomivalne stroje, pečice in drugo kuhinjsko opremo. Vsako soboto in nedeljo je v centru 11 kuharjev in okoli 200 drugih prostovoljcev pripravljalo na tisoče obrokov. Prostovoljec, ki je nadziral delo v kuhinji, je dejal: »Obroke hrane pri projektih gradnje kraljestvenih dvoran smo pripravljali že 19 let, ampak ta projekt je bil večji, kot smo si sploh kdaj predstavljali.«

Obroke so zapakirali v 120 velikih zabojev. Te so naložili v 60 čakajočih vozil, s katerimi so hrano dostavili vsem centrom, tudi upravnemu. Medtem je vsaka skupina, ki je delala v kakšnem domu, poslala enega prostovoljca v zanje določen center, da je prevzel hrano za celo skupino. Prostovoljci so jedli kar po domovih in nato takoj nadaljevali delo.

Naloga opravljena!

Končno je 11.700 prostovoljcev, aprila 2002, dokončalo eno najdaljših kampanj za pomoč, ki so jo opravili Jehovove priče. Prostovoljci so porabili 1,000.000 ur in obnovili vsega skupaj 8 kraljestvenih dvoran in 723 domov. Neki poplavljenec je izrazil mnenje mnogih, ko je s solzami hvaležnosti dejal: »Jehovu in vsem prostovoljcem se zahvaljujem za njihovo pomoč. Pripadati ljubeči bratovščini je velika tolažba!«

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 21]

CENTER, POLN DEJAVNOSTI

Sobota je, ob sedmih zjutraj, smo v centru št. 4 v severovzhodnem delu Houstona. Prostovoljci se v kraljestveni dvorani pogovarjajo, smejejo, pijejo kavo in jedo krofe. Nekateri so se pripeljali stotine kilometrov daleč iz svojega domačega kraja, da bi lahko bili tukaj. Ob 7.30 pa se živahen pogovor pomiri in nadzornik centra, vodi razpravo o svetopisemskem stavku. Objavi tudi, da bo preučevanje Stražnega stolpa v nedeljo ob 7.30, preden se bodo prostovoljci podali na delovne lokacije. Spodbudi jih, naj vsi sodelujejo pri preučevanju s svojimi komentarji v angleškem ali španskem jeziku ter objavi pozdrave s svetovnega sedeža Jehovovih prič, ki jih sprejmejo z navdušenim aplavzom.

Nadzornik centra nato omeni najnovejše podatke o tem, kako napreduje pomoč, in se prostovoljcem prijazno zahvali za njihov voljan duh. Vpraša: »Ali kdo ne ve, kaj naj danes dela ali kam naj gre?« Nobena roka se ne dvigne. »Koliko obrokov hrane potrebujemo?« Vsi pri priči dvignejo roke in prasnejo v smeh. Nazadnje se še pomolijo in 250 prostovoljcev – moških, žensk, mlajših in starejših – se odpravi na svoje delovne naloge, pripravljeni na še en dolg naporen dan.

Enako se dogaja v šestih drugih centrih in v skladišču. Medtem drugi prostovoljci, ki delajo v glavni kuhinji, že prizadevno čistijo lonce – navsezadnje bo danes opoldne več kot 2000 lačnih prostovoljcev po vsem Houstonu čakalo na topel obrok hrane!

[Okvir na strani 22]

PROGRAMI USPOSABLJANJA

Prostovoljci s strokovno izobrazbo so med to kampanjo za pomoč usposabljali neizkušene prostovoljce za točno določene naloge. Nekatere so poučili kako dezinficirati domove. Drugi so se naučili kako vgraditi stene in omare. Tretji pa so se naučili ometavati zidove in pleskati. Seminarje, ki so jih organizirali ti vešči delavci, so posneli, kasete pa so potem uporabili v centrih, da so poučevali še nadaljnje prostovoljce. »S temi seminarji,« je dejal član odbora za pomoč, »smo zagotovili visoko kakovost dela.«

[Slika]

Strokovnjaki poučujejo

[Okvir na strani 24]

»PRAVO BOŽJE DELO«

»Zavarovalnice naravne katastrofe imenujejo Božja dela,« je pripomnil neki član odbora za pomoč in dodal: »Vendar pa so prostovoljci, ki so delali tukaj vse te mesece, pravo Božje delo. Naša bratovščina je čudež!« Med to humanitarno kampanjo je 2500 ali več prostovoljcev ob koncu tedna prihajalo delat. Predsedujoči odbora je dejal: »Ti neplačani prostovoljci so odpovedali načrtovan dopust, spremenili družinske načrte in druge osebne reči dali na stran, da bi pomagali v eni največjih kampanj za pomoč, ki so jih sploh kdaj izvedli Jehovove priče.«

Zaradi dolgotrajnosti te kampanje se je bilo treba žrtvovati. Neki prostovoljec, ki je pomagal od začetka do konca, je opravljal tudi posvetno delo s 50-urnim delovnikom. Kljub temu je vsak teden pomagal 40 ur. »Jehova mi je dal moč,« je dejal. »Znanci me sprašujejo ‚Ali si plačan za to delo?‘, in jaz jim povem: ‚Za to delo me ne bi mogli dovolj plačati.‘« Po natrpanem tednu v posvetni službi se je neka družina iz zvezne države Louisiana ob koncu tedna v obe smeri vozila po približno 800 kilometrov, da bi pomagala pri delu. Mnogi so delali od zgodnjega jutra do pozne noči in se nato odpeljali domov. Neka skupina tridesetih izurjenih prostovoljcev, ki so se v eno smer vozili sedem do deset ur, je dejala: »Vredno je.« Še ena prostovoljka, ki je svojo svetno službo končala ob 15.30 in se nato dala na razpolago v upravnem centru do 22. ure ter pomagala tudi ob vikendih, je dejala: »Je zelo nagrajujoče.«

Zares, ti in vsi drugi prostovoljci so bili pripravljeni pomagati, ker imajo bratovsko ljubezen – razpoznavni znak pravih kristjanov. (Janez 13:35) Houstonski župan je skupini Prič po tem, ko je obiskal glavni center za pomoč, ganjen dejal: »Verjamete, da je treba delati, kar nam Bog zapoveduje, naj delamo, in svoje prepričanje tudi udejanjate.«

[Slika na strani 20, 21]

Poplavne vode so preplavile Houston, 9. junij 2001

[Vir slike]

© Houston Chronicle

[Slika na strani 21]

Avtoceste so se spremenile v reke

[Slika na strani 21]

Voda je vdrla v domove

[Slika na strani 23]

Nekateri od na tisoče Prič, ki so opravljali delo prostovoljcev

[Slika na strani 24]

Kuharska ekipa je pripravila več kot četrt milijona obrokov

[Navedba vira slike na strani 19]

NOAA