Kako smo ubežali grozljivi reki lave!

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! V KONGU (KINŠASA)

TOREK je, 15. januar 2002 – navidez povsem običajen dan v osrednji Afriki. Skupaj s še enim Pričevalcem prispem v Gomo v Kivu, Kongo (Kinšasa), da bi se sestal z Jehovovimi pričami s področja Velikih jezer.

Ni vzroka za skrb?

Čeprav je ognjenik Nyiragongo (visok 3470 metrov) 19 kilometrov od mesta Goma, nam njegovo vedenje budi zanimanje. * Slišimo lahko bobnenje, prav tako pa lahko vidimo dim, ki se dviga iz ognjenika. Domačinom se to ne zdi nenavadno za ta letni čas in zaradi tega niso nič zaskrbljeni.

Ta popoldan obiščemo shoda dveh občin Jehovovih prič. Še naprej čutimo tresenje zemlje, slišimo pa tudi bobnenje. Zdi se, da to ne moti nikogar. Krajevne oblasti prebivalstvu vztrajno zagotavljajo, da ni nobenega razloga za preplah. Čeprav kongoški vulkanolog že mesece napoveduje izbruhe, mu nihče ne verjame. Eden od prijateljev mimogrede pripomni: »Zaradi delujočega ognjenika bo nebo nocoj rdeče.«

»Takoj moramo zbežati!«

Ko se vrnemo v naše bivališče, nam z gotovostjo povejo: »Takoj moramo zbežati!« Razmere so tvegane. Mesto je v veliki nevarnosti. Kako hitro se stvari spreminjajo! Prej smo razpravljali o možnostih, da bi v Gomi imeli središče pričevalske dejavnosti. Sedaj, pozno popoldan, pa nam je rečeno, naj zbežimo iz mesta, saj mu preti uničenje!

Ko se večeri, postaja nebo ognjeno rdeče – in to upravičeno! Reka lave iz Nyiragonga se bliža mestu. Ognjenik je podoben velikanskemu kipečemu loncu, iz katerega se izteka vsebina, goreča tekoča lava, ki uničuje vse na svoji poti! Še nikoli nismo tako hitro pripravili svojih kovčkov! Ura bo kmalu 19.00.

Tisoče bežečih na cesti

Medtem ko hitimo, se cesta iz Gome napolni z množico ljudi, ki bežijo, da bi si rešili življenje. Večina jih hodi, noseč premoženje, ki jim ga je uspelo zgrabiti. Številni nosijo tovor na glavi. Nekateri so se stlačili v prenatrpana vozila. Vsi so na poti k bližnji meji z Ruando. Vendar pa ognjenik ne spoštuje človekovih mej. Ni vojske, ki bi lahko ovirala njegovo napredovanje! Vidimo vojake,  ki tudi sami v strahu pred lavo bežijo, da bi si rešili življenje. Na cesti se je skoraj nemogoče premakniti z avtom. Moramo nadaljevati peš. Smo sredi vznemirjene množice 300.000 ljudi – moških, žensk, otrok in dojenčkov – ki bežijo pred ognjenikovim gnevom. Zemlja pod našimi nogami kar naprej bobni in se trese.

Vsi bežijo, da bi si rešili življenje. S prijateljem sva med njimi tujca iz velikega mesta, spremlja pa naju nekaj Prič, ki pazijo na naju. Njihova navzočnost in iskrena skrb naju močno ganeta ter nama v teh zelo stresnih in težkih razmerah dajeta občutek varnosti. Ljudje bežijo s tem, kar lahko nesejo – oblačila, lonce in kozice, borno zalogo živil. Ljudje se v množici prerivajo. Nekatere udarijo avtomobili, ki skušajo peljati mimo, zaradi česar izpustijo iz rok še tisto malo premoženja, ki potem pade in ga drugi pohodijo. Gorje tistemu, ki se spotakne. Napetost je velika. Vsi so preplašeni. Skušamo priti do Gisenyija, ki je le nekaj kilometrov stran, v Ruandi. Nadaljujemo naš prisilni pohod.

Noč na varnem

Prispemo do gostišča, toda seveda ni več prostih prenočišč. Sprijazniti se moramo s tem, da se posedemo okrog vrtne mize. In to po triinpolurni utrujajoči hoji. Vesela sva, da sva živa in zunaj nevarnosti ter skupaj s krščanskimi brati, ki so z nama potovali. Na srečo ni nihče od Prič izgubil življenja.

Jasno je, da bomo to noč morali preživeti na prostem. Iz varne razdalje lahko zremo v ognjeno rdeče nebo nad mestom Goma. Bilo je zelo presunljivo in tudi lepo! Počasi se dani. Bobnenje in tresenje se je nadaljevalo celo noč. Ko razmišljamo o neprijetnih dogodkih prejšnjega dne, ne moremo, da ne bi sočustvovali s tisočerimi družinami, ki so morale zbežati s svojimi majhnimi otroki.

 Hitra pomoč

Priče iz Kigalija, glavnega mesta Ruande, se nam pridružijo v petek, 18. januarja, opoldne. Odbor za pomoč, v katerem so bratje iz Gome in Gisenyija, prične ukrepati. Prvi cilj je nastaniti Priče, ki so morali zbežati, v šest bližnjih kraljestvenih dvoran. To se opravi še isti dan. Ob cesto postavijo znak z napisom v francoščini in svahilijščini, ki usmerja k bližnji kraljestveni dvorani, kjer begunci lahko dobijo pomoč in tolažbo. Istega dne prispe v kraljestvene dvorane, kjer so Priče nastanjeni, tudi tri tone osnovnih potrebščin. Naslednji dan, v soboto, pripelje tovornjak iz Kigalija hrano, odeje, plastične ponjave, milo in zdravila.

Zaskrbljenost se veča

To je čas velikih skrbi. Kako zadostiti potrebam vseh teh ljudi? Kaj pa ognjenik? Kdaj bo nehal bruhati? Kako močno je uničeno mesto Goma? Novice, ki se širijo, in neprestano tresenje zemlje ne obljubljajo nič dobrega. Strokovnjaki se bojijo, da bodo nevarne količine žveplovega dioksida onesnažile ozračje. Prav tako nekatere skrbi, da bo voda v Kivujskem jezeru zaradi kemičnih reakcij kontaminirana.

V 48 urah po izbruhu so se razširila vznemirjajoča poročila. Potem v soboto popoldan izvemo, da je kakih 10.000 ljudi, tudi osem Prič, med katerimi je otrok, obkolila lava, ki je ponekod visoka tudi do dveh metrov. Zrak je nasičen s strupenimi plini. Bojimo se za življenje teh ljudi. Razmere se zdijo brezupne. Lava, ki se neustavljivo vali, je skoraj uničila celó katedralo v Gomi. V tistem trenutku se nikomur ne zdi mogoče, da se bo Goma še kdaj lahko dvignila iz pepela.

Nekaj spodbudnih novic

V soboto ob 9.00 nas pokliče eden od bratov, ki jih je obkolila lava. Pove nam, da se razmere spreminjajo. Gre na boljše. Dežuje, lava se ohlaja in ozračje je vse čistejše. Čeprav je lava še vedno vroča in nevarna, pa so jo ljudje pričeli prečkati, da bi prišli na varno. Mesto ni popolnoma uničeno.

To je prva dobra novica, odkar so se ti kataklizmični dogodki pričeli. Zdi se, da se je ognjenik umiril. Mnenja strokovnjakov, ki so v bližnji okolici, si nasprotujejo. Uspe nam priti v stik s sosednjim mestom Bukavu, ki je na drugi strani Kivujskega jezera. Izvemo, da je pet družin, pa tudi trije otroci brez svojih staršev, s čolnom priplulo v Bukavu. Za njih bodo poskrbeli Priče v mestu.

 Lahko se vrnemo!

V ponedeljek, 21. januarja, imamo v Gisenyiju priložnost spodbuditi in potolažiti žrtve, lahko pa tudi ugotovimo, kaj potrebujejo. Izvemo, da se bratje, ki so začasno nastanjeni v šestih kraljestvenih dvoranah, organizirajo. Sedaj lahko izvemo točno število Prič, ki so morali zbežati – 1800 z otroki vred.

Kaj pa prihodnost? Krajevne oblasti nameravajo kmalu postaviti begunska taborišča. Toda nekateri ljudje imajo še vedno neprijetne spomine na begunska taborišča, ki so bila postavljena po genocidu leta 1994. Odločimo se vrniti v Gomo in malo pred poldnevom prispemo v mesto. Okoli 25 odstotkov mesta je opustošenega. Po strjujoči se lavi, ki je tekla po mestnih ulicah, lahko hodimo. Še vedno je topla in uhajajoči plini napolnjujejo ozračje. Veliko ljudi je odločenih, da se vrnejo v mesto.

Ob 13.00 se srečamo s 33 krščanskimi starešinami v kraljestveni dvorani občine Goma center. Soglasnega mnenja so: odločijo se vrniti v Gomo. »Sem spadamo,« pravijo. Kaj pa nevarnost, da ognjenik ponovno izbruhne? »Na to smo navajeni,« se glasi njihov odgovor. Bojijo se, da bo vse, kar imajo, izropano, če se kmalu ne vrnejo. Naslednji dan so vse družine Prič, ki so zbežale, že nazaj v Gomi. V poškodovano mesto se je vrnila tudi večina od 300.000 ljudi, ki so prečkali mejo.

Teden dni kasneje

Mesto je spet oživelo. Očitno ne bo izumrlo. Kmalu se pričnejo dela; lavo želijo vsaj toliko izravnati, da bi se predela mesta, ki sta ločena, spet združilo. Kar koli je bilo na poti lave, je uničeno. Uničena sta bila trgovski center in upravni predel mesta. Po ocenah je bila uničena tudi ena tretjina letališke steze.

Po točnem štetju je bilo jasno, da je med tistimi, ki so izgubili vse in so brez doma, tudi 180 družin Prič. Odbor za pomoč uredi vse potrebno, da bi pomagali približno 5000 moškim, ženskam in otrokom, da prejmejo dnevni obrok hrane. Pošiljko plastične nepremočljive tkanine, ki so jo prispevali Jehovove priče iz Belgije, Francije in Švice, se bo uporabilo za izdelavo začasnega zatočišča za brezdomce in za postavitev shajališč za tiste občine, katerih kraljestvene dvorane so hudo poškodovane ali uničene. Nekatere družine Prič, ki so ostale brez doma, bodo živele pri tistih Pričah, katerih domovi so nepoškodovani, medtem ko bodo drugi nastanjeni v začasnih zavetjih.

Na shodu na šolskem dvorišču v Gomi je v petek, 25. januarja, dobrih deset dni po tisti strašni noči, 1846 navzočih, ki so prišli prisluhnit spodbudnim besedam iz Svetega pisma. Bratje so izrekli številne zahvale za tolažbo in tudi za praktično pomoč, ki jo je priskrbel Jehova po svoji organizaciji. Kot obiskovalca sta naju globoko ganila pogum in močna vera, ki so ju bratje pokazali kljub težkim okoliščinam. Kako prijetno je v takšni stiski biti del bratovščine, združene v enotnem čaščenju resničnega Boga, Jehova, ki je Vir večne tolažbe! (Psalm 133:1; 2. Korinčanom 1:3–7)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na straneh 22, 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Črte s puščicama kažejo tok lave

KONGO (KINŠASA)

Gora Nyiragongo

↓ ↓ ↓

Letališče Goma ↓ ↓

↓ GOMA

↓ ↓

KIVUJSKO JEZERO

RUANDA

[Slika na strani 23]

Tekoča lava je prisilila na desettisoče prebivalcev, da so zbežali iz mesta Goma

[Vir slike]

AP Photo/Sayyid Azim

[Slike na straneh 24, 25]

V enem tednu so Priče organizirali krščanske shode