Verska dilema v kolonialni Braziliji

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

PREDSTAVNIKI Konference o svetovni misiji in evangeliziranju, ki jo je organiziral Svetovni svet cerkva, so se 30. novembra 1996 zbrali v salvadorskem pristanišču v Braziliji. Kraj je bil zelo pomenljiv. V preteklih stoletjih je bilo ravno v tem pristanišču na milijone Afričanov prodanih v suženjstvo. »To morje je zbralo njihove solze,« je pripomnil neki duhovnik, ko je govoril o usodnem potovanju ujetnikov. Na ta posebni dan spomina so zbrani predstavniki izrazili kesanje za to, kar je neki govornik poimenoval sramotno sodelovanje krščanstva v suženjstvu. Kako je bila religija v kolonialni Braziliji vpletena v trgovino s sužnji?

»Reševanje izgubljenih duš«

Leta 1441, skoraj 60 let pred uradnim odkritjem Brazilije, je portugalski pomorščak Antão Gonçalves zajel prvo skupino mož iz afriških plemen in jih prepeljal na Portugalsko. V srednjeveški družbi so le redki oporekali moralnosti zasužnjevanja vojnih ujetnikov, še posebej tistih, ki jih je cerkev označila za »pogane«. V naslednjih dveh desetletjih, v času miru, pa je trgovina s sužnji cvetela in za to so potrebovali upravičenje. Nekateri so trdili, da bodo z zasužnjevanjem Afričanov »reševali izgubljene duše«, ko bodo te tujce osvobajali poganskega načina življenja.

Papež Nikolaj V. je 8. januarja 1455 z bulo Pontifex Romanus uradno podprl že cvetočo trgovino s sužnji. Tako cerkev ni ščitila pred suženjstvom. Ravno nasprotno, nekateri njeni duhovniki so bili »trmasti zagovorniki«, komentira brazilski zgodovinar, João Dornas Filho. Ko so se portugalski kolonisti naselili v Braziliji, je tam suženjstvo dobilo temelj za širitev.

»Edina možnost«

Leta 1549 so bili novodošli jezuitski misijonarji zgroženi nad odkritjem, da je bila večina brazilske delovne sile sestavljena iz nezakonito zajetih sužnjev. Posestniki so jih preprosto na silo zbrali, da so delali na njihovih farmah ali sladkornih plantažah. »Večino moških je zaradi sužnjev, ki so jih imeli, pekla vest,« je leta 1550 napisal jezuitski predstojnik Manuel de Nóbrega. A so posestniki kljub temu obdržali suženjsko delovno silo, čeprav je to pomenilo, da jim cerkev morda ne bi dala odveze.

Vendar so se brazilski jezuiti kmalu znašli v precepu. Zaradi omejenih denarnih sredstev so težko opravljali prostovoljno delo. Rešitev je bila v obdelovanju zemlje, ki so jo dobili v dar od države, dobiček od pridelkov pa bi porabili za podpiranje verskih dejavnosti. Ampak kdo bo delal na teh posestvih? »Edina možnost,« pravi portugalski zgodovinar Jorge Couto, »je bila črnska suženjska delovna sila – rešitev, ki je sprožila moralne pomisleke, za katere se je jezuitski predstojnik v Braziliji odločil, da jih prezre.«

Jezuiti so podprli vse obsežnejšo skupino posestnikov, ki so glasno zahtevali vedno več afriških sužnjev. Zdi se, da so se indijanski sužnji težko navadili na intenzivno poljedelstvo, in so se pogosto uprli ali enostavno pobegnili v gozdove. * Afričane pa so po drugi strani prisiljevali  k delu in jih preizkušali na sladkornih plantažah portugalskih otoških kolonij na Atlantiku. »Nikoli niso pobegnili, niti niso imeli kam pobegniti,« je trdil neki tedanji pisec.

Tako je z duhovniškim blagoslovom priseljevanje afriških sužnjev vztrajno naraščalo. Brazilija je postala močno odvisna od atlantske trgovine s sužnji. Leta 1768 je posestvo Santa Cruz, ki je bilo v lasti jezuita, imelo 1205 sužnjev. Tudi benediktinci in karmeličani so pridobili posestva in veliko sužnjev. »Samostani so polni sužnjev,« se je pritoževal brazilski pristaš gibanja za odpravo suženjstva iz 19. stoletja, Joaquim Nabuco.

Ker je bilo poljedelstvo konkurenčen posel, so imeli lastniki sužnjev na cerkvenih posestvih pogosto oster delovni režim. Profesor zgodovine Stuart Schwartz komentira, da so celo mnogi izmed tistih duhovnikov, ki so nasprotovali zlorabi sužnjev, »Afričane zelo nizko cenili« in »menili, da so disciplina, kaznovanje in delo edini način za premagovanje praznoverja, brezbrižnosti in pomanjkanja olike pri sužnjih«.

»Suženjska teologija«

Ker si je duhovščina prizadevala uskladiti krščanske vrednote s sistemom, ki ga je spodbujalo neizprosno izkoriščanje, je ustvarila moralno podporo suženjstvu, nekaj, kar neki teolog imenuje suženjska teologija. Ker so suženjske ladje, ki so bile prenatrpane in polne bolezni, terjale življenje precejšnjega dela človeškega tovora, je cerkev vztrajala, da se Afričani, preden odplujejo v Novi svet, krstijo. * Seveda so spreobrnjenci pred krstom redko prejeli kakršen koli verski pouk. (Glej okvir »Instant kristjani?«.)

Tako ali drugače so sužnji z dolgim delovnikom in izredno skrajšano življenjsko dobo imeli malo priložnosti, da bi udejanjali svojo novo vero. Vendar so cerkvene doktrine glede na »ločitev telesa in duše« zmanjšale ta problem. ‚Res je, Afričani so pešali v brutalnem suženjstvu, ampak njihove duše so bile svobodne,‘ so utemeljevali duhovniki. ‚Sužnji bi  zato morali poniževanje sprejeti z veseljem, kot del Božjega načrta, da jih pripravi za blaženost.‘

Medtem je cerkev lastnike sužnjev opozarjala na njihovo moralno dolžnost, da svojim sužnjem dovolijo hoditi v cerkev, imeti verske praznike in se poročiti. Duhovniki so grajali hudo trpinčenje, a so tudi previdno poudarjali nevarnosti prevelikega popuščanja. »Naj bodo bičanje, okovi in verige, vse ob pravem času in s primernimi ukrepi ter zmernostjo in videli boste, kako hitro se obvlada upor služabnikov,« je svetoval neki jezuitski duhovnik.

Le redki so razmišljali o uporabi manj bolečih sredstev spreobračanja Afričanov. Namesto tega so odkriti zagovorniki suženjstva, tudi brazilski škof Azeredo Coutinho, dajali vtis, da so trgovci s sužnji Afričanom delali uslugo! Coutinho je v svojem močnem zagovoru suženjstva, ki ga je objavil leta 1796, postavil vprašanje: »Ali bi bilo boljše in primernejše, če bi kristjani dovolili [Afričanom] umreti v poganstvu in malikovanju kot pa v naši sveti religiji?« Podobno je vodilni jezuitski misijonar António Vieira svaril Afričane: »Bogu bodite neizmerno hvaležni za to, da [. . .] vas je pripeljal v to [deželo], kjer boste, ko boste poučeni o veri, živeli kot kristjani in boste rešeni.«

Cena suženjstva

Cerkev je z odobravanjem suženjstva upala, da bo »rešila izgubljene duše«. Ironično je, da se je s tem posejalo seme razdora, saj so se Afričani močno držali svojih verskih navad in prepričanj. Tako danes veliko Brazilcev izvaja sinkretizem – združitev katolicizma in afriške plemenske religije.

Čeprav se je takrat nekaterim zdelo, da je cerkveno odobravanje gmotnih potreb v kolonialni Braziliji dobra taktika, se je to dolgoročno izkazalo katastrofalno. Smrt in trpljenje, ki ju je cerkev povzročila, zbudita vprašanja o cerkveni etiki, in na ta vprašanja ni mogoče zadovoljivo odgovoriti. Po mnenju nekega zgodovinarja, je odobravanje suženjstva počasi privzemalo stališče tistih, katere je prerok Izaija ožigosal, ker so govorili: ‚Dobro je hudo in hudo je dobro.‘ (Izaija 5:20)

 Zatiralsko suženjstvo ni združljivo z Biblijo

V Bibliji zelo jasno piše, da Bog Jehova ne odobrava tega, da »človek vlada ljudem v njih nesrečo«, in to velja tudi za zatiralsko suženjstvo. (Propovednik 8:9) V Božjem zakonu, danem Izraelcem, je na primer pisalo, da se ugrabljanje in prodajanje ljudi kaznuje s smrtjo. (2. Mojzesova 21:16) Res je, da je med Božjim staroveškim ljudstvom obstajal sistem suženjstva, a ni bil podoben tiranski obliki suženjstva, o kakršni govori ta članek. To, da so se nekateri izraelski sužnji odločili ostati pri svojem gospodarju, tudi ko bi lahko odšli, jasno nakazuje, da suženjstvo med Božjim ljudstvom ni bilo zatiralsko. (5. Mojzesova 15:12–17) Zato bi zelo prevračali Sveto pismo, če bi trdili, da izraelsko suženjstvo opravičuje nehumanost, ki se je dogajala skozi zgodovino. *

Bog Jehova v svoji Besedi, Bibliji, obljublja, da se bodo vse oblike suženjstva kmalu končale. Kako srečni smo lahko, da v Božjem novem svetu ljudje ne bodo živeli v strahu pod tiranskim nadzorom krutega gospodarja. Namesto tega ‚bodo sedeli vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil‘. (Miha 4:4)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

Bog Jehova obljublja, da se bodo vse oblike suženjstva kmalu končale

[Okvir/slike na strani 13]

ZA BOGA ALI ZA DOBIČEK?

Fernão de Oliveira, portugalski učenjak iz 16. stoletja, je trdil, da je bil pohlep tisti, ki je vzgibaval trgovce s sužnji, in ne evangelijska gorečnost. Z evropskimi ladjami so prevažali izdelke, ki so jih potem zamenjali za ujetnike v afriških pristaniščih. Te ujetnike so zatem peljali v Ameriko in jih tam zamenjali za sladkor, katerega so nato prodali v Evropi. Ta trikotna trgovska pot je tako trgovcem kot tudi portugalski kroni prinašala velik dobiček. Tudi duhovščina je bogatela, saj so duhovniki vse Afričane, preden so jih odpeljali v Ameriko, krstili in za to na vsakega zaračunali davek.

[Okvir na strani 14]

INSTANT KRISTJANI?

»Na začetku sedemnajstega stoletja je postalo običajno, da so sužnje v Afriki pred odhodom krstili,« piše zgodovinar Hugh Thomas v svoji knjigi The Slave Trade. »Sužnji ponavadi pred tem obredom niso dobili nobenih navodil, in mnogim, morda večini od njih, niso vnaprej nakazali, da obstaja kaj takšnega, kot je krščanski Bog. Zato je bilo krščevanje površno.«

Profesor Thomas navaja, da so ujetnike običajno odvedli v cerkev. Tam jim je katehet, ki je bil ponavadi tudi sam suženj, v njihovem domačem jeziku govoril o spreobrnitvi. »Nato je duhovnik šel med zbegane sužnje,« dodaja Thomas, »in vsakemu dal krščansko ime, ki ga je prej napisal na kos papirja. Prav tako je sužnjem na jezik potresel sol in na to zlil sveto vodo. Navsezadnje je po tolmaču morda rekel: ‚Sedaj ste Kristusovi otroci. Odpotovali boste na portugalsko področje, kjer se boste poučili o verskih rečeh. Nikoli več ne razmišljajte o kraju svojega izvora. Ne jejte psov, ne podgan, ne konjev. Bodite zadovoljni.‘«

[Slika na strani 13]

Papež Nikolaj V.

[Vir slike]

Culver Pictures

[Slika na strani 15]

Javno bičanje, kot ga je upodobil očividec Johann Rugendas iz 19. stoletja

[Navedba vira slike na strani 15]

Slike sužnjev na straneh 13 in 15: De Malerische Reise in Brasilien de Johann Moritz Rugendas, cortesia da Biblioteca Mário de Andrade, São Paulo, Brasil