Deset milijonov knjig v stekleni hiši

JEZIK PREDVAJANJA:

Deset milijonov knjig v stekleni hiši

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

KO OBISKOVALEC stopa po lesenih stopnicah proti promenadi, je prav gotovo prevzet, celo osupel nad štirimi steklenimi stolpi, ki se dvigajo nad njim. To ni običajen kompleks, ampak supermoderna Narodna knjižnica Francije, ki stoji na bregu reke Sene. V nekem pomenu je trajalo stoletja, preden je nastala.

Zgodnji začetki

Karel V. je leta 1368 v stolpu trdnjave Louvre v Parizu zbral skoraj 1000 rokopisov. Vendar je Francija čisto zares pričela ustvarjati stalno zbirko šele po stoletni vojni. Tisti, ki so si želeli pridobiti naklonjenost dvora, so z darili in zapuščino polnili knjižnico. Napolnjevale so jo tudi knjige, ki so jih popotniki in ambasadorji oziroma vojaki (kot plen) prinašali iz evropskih dežel in z Vzhoda. Nato je Franc l. v 16. stoletju odredil zakon, s katerim je uvedel sistem pravnega izvoda, torej da Kraljeva knjižnica dobi izvod vsake izdane knjige.

Kraljevo knjižnico so potem, ko je bila nastanjena v različnih kraljevih poslopjih po provincah, preselili nazaj v Pariz, a je bila med verskimi vojnami (1562–1598) oplenjena. Knjižnica je našla trajnejši dom leta 1721. Med francosko revolucijo se je s plenjenjem religioznih in aristokratskih knjižnih zbirk vanjo steklo na stotisoče knjig, rokopisov in reprodukcij. Ta pridobitev je s svojo neprecenljivo vrednostjo zelo jasno pokazala tudi na nenehno pomanjkanje prostora v obstoječih stavbah.

Zelo velik porast

Leta 1868 so zgradili in slovesno odprli čitalnico, prekrito z devetimi steklenimi kupolami. Oblikoval jo je arhitekt Henri Labrouste, v njej pa je bilo prostora za 360 bralcev in približno 50.000 knjig. Na dodatnih policah je bilo prostora še za nadaljnji milijon knjig. A v šestih desetletjih je število knjig v tej knjižnici preseglo tri milijone!

Številna obnavljanja in širjenja niso mogla dohitevati dodatnih treh kilometrov polic, ki so jih vsako leto potrebovali za nove knjige in revije. Končno je leta 1988 predsednik François Mitterrand objavil gradnjo projekta najverjetneje »največje in najsodobnejše knjižnice na svetu«. Njen namen je bil »zajeti vsa področja znanja, biti dosegljiva vsem, uporabljati najsodobnejšo tehniko posredovanja podatkov, svetovati na daljavo in biti v stiku z drugimi evropskimi knjižnicami«.

Za oblikovanje načrta nove knjižnice je bil razpisan mednarodni natečaj. Predloženih je bilo skoraj 250 načrtov. Nazadnje so sprejeli načrt malo znanega francoskega arhitekta Dominiqua Perraulta. Njegova zamisel je bil velik podzidek, s stolpom na vsakem vogalu in v obliki pokonci postavljene odprte knjige. Kritiki so zavrgli zamisel, da bi knjige shranjevali v steklenih stolpih, katere so poimenovali sončne pečice, saj bi tam bile knjige izpostavljene sončni svetlobi in vročini. Sprejeli so kompromisno rešitev, da bodo za okni postavili lesene zaslone, ki bodo ščitili knjige, najdragocenejše dokumente pa bodo shranili na police v podzidku.

Izziv selitve

Dodaten izziv je bila pričakovana selitev več kot deset milijonov knjig, od katerih so mnoge zelo občutljive in redke, kot sta denimo izvoda Gutenbergove Biblije, ki ju imajo v knjižnici. Prejšnje selitve niso bile brez nesreč. Neki očividec selitve leta 1821 je dejal, da je veliko knjig z vozov padlo v blato na cesti. Tokrat je bila selitev organizirana bolj sistematično.

Leta 1998 se je skupina strokovnjakov lotila velikanske naloge selitve milijonov knjig. Da bi preprečili kakršne koli poškodbe, tatvine ali izgube, so knjige prevažali v zapečatenih zabojnikih, ki so bili nepropustni za vodo, negorljivi in so blažili udarce. Deset tovornjakov, ki niso bili označeni, kar je bil dodaten varnostni ukrep, se je skoraj celo leto vsak dan prebijalo skozi značilne pariške prometne zamaške in na novi dom preselilo med 25.000 in 30.000 knjig dnevno.

Zakladnica znanja

Nova knjižnica je v dveh nadstropjih. Haut-de-jardin (zgornja terasa) ima 1600 sedežev, namenjenih za javnost in z lahkim dostopom do približno 350.000 knjig. Rez-de-jardin (spodnja terasa) pa ima 2000 sedežev, ki so namenjeni raziskovalcem.

Knjižnica je zgrajena okoli miniaturnega gozda. K toplemu in sproščenemu ozračju za zbranost in preučevanje pripomorejo tudi dekoracija z rdečimi preprogami ter lesenimi stenskimi opaži in pohištvom. Imajo tudi avdiovizualno sobo, kjer obiskovalci lahko uporabljajo CD-ROM, filme, avdio posnetke in na tisoče digitalnih podob ter knjig.

Francoska knjižnica ima dovolj polic za nove knjige za skoraj 50 let. Ob tem je nemogoče, da ne bi pomislili na vestni trud, ki je bil potreben pri gradnji in ohranitvi takšne zakladnice znanja.

[Slika na strani 24]

Čitalnica iz leta 1868

[Vir slike]

[Navedba vira slike na strani 25]

PREBUDITE SE!