Zlata akacija – pozdravlja pomlad v Avstraliji

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

CVETOVI, ki krasijo te strani, ne pripadajo kakšni čisto navadni rastlini. V Avstraliji je znana in priljubljena. Pravzaprav je od leta 1912 z njo okrašen avstralski grb, leta 1988 je bila razglašena za uradni cvetni simbol Avstralije. Njen motiv je tudi na tamkajšnjih kovancih in znamkah. Zakaj tolikšna priljubljenost?

Delni odgovor je mogoče najti v pesmi, ki jo je napisala Veronica Mason, natisnili pa so jo leta 1929. Ko v pesmi opisuje temno »olivno zeleno in rjavo in sivo« barvo, ki prevladuje v poznozimski pokrajini, radostno naznanja: »A sedaj je sem prišla pomlad / z akacije cvetovi.«

Zdi se, da je skoraj vsem všeč vest o tem, da pomlad že trka na vrata. Ko se čez severno poloblo plazi jesen, se v Avstraliji prične pomlad. Ta južna celina uživa v zgodnjih znakih prihoda pomladi – v razcvetu zlate akacije. Tako je mogoče vsako leto avgusta slišati šolarje, kako recitirajo pesem Masonove. Leta 1992 je vrhovni guverner Avstralije razglasil 1. september za državni praznik akacije.

Seveda zlata avstralska akacija ni le toga znanilka pomladi – nanjo kaže z milino in lepoto. Verzi Masonove govorijo o »rahločutnem priklanjanju akacije« ter se nanašajo na to, kako se cvetne veje upogibajo in zibljejo v pomladnem vetriču. Akacija spada v zelo zanimivo družino, ki po svetu uspeva predvsem v toplem podnebju.

Trdoživa in slavna družina

Botanično ime zlate avstralske akacije je Acacia pycnantha. Je grm ali manjše drevo in v višino zraste od štiri do osem metrov. Vendar v Avstraliji obstaja približno 600 do 1000 vrst akacij. Pravzaprav je več kot polovico znanih vrst akacij na svetu mogoče najti v Avstraliji. V Evropi in Ameriki se  akacija pogosto imenuje mimoza. Še ena vrsta akacije pa je pogosto omenjena v Bibliji. Bog je dal navodilo, naj bodo skrinja zaveze in deli shodnega šatora iz akacijevine. (2. Mojzesova 25:10; 26:15, 26)

Znana vrsta iz družine akacij je dežnikasta podvrsta, ki jo je moč najti v Afriki. Njeni listi so najljubša hrana žiraf. Pravzaprav bi te živali popolnoma ogolile drevo, če ne bi bilo posebnega sožitja med drevesom in vrsto mravlje. Drevo daje mravlji zavetje in nektar, da se z njim hrani. Mravlja pa v zameno pika nenasitno žirafo in tako spodbuja nežnega velikana, da gre stran in smuka liste na kakem drugem drevesu. Mar takšno sožitje ni izjemen dokaz inteligentnega ustvarjanja?

Žirafe pa ne ogrožajo avstralskih vrst akacij. Vseeno pa se te spoprijemajo s sovražniki, kot je suša, a imajo pred njo učinkovito zaščito. Zunanji sloj akacijevega semena je tako čvrst, da ga je treba nekako poškodovati, da lahko vanj prodre voda in rast se prične. Ta semena so tako trda, da jih morajo vrtnarji namočiti v vrelo vodo, da potem posajeni nabrekli stroki pričnejo kaliti. V divjini lahko akacijevo seme miruje več desetletij! Nazadnje nekje izbruhne požar, ki povzroči, da majhno čvrsto seme prične kaliti. Zato tudi v najhujših sušah obstaja akacijeva »banka semen«, ki leži varno v zemlji in samo čaka na prerod.

Nekatere odporne avstralske akacije sedaj že nekaj let izvažajo v Afriko, kjer so med sušo dodaten vir hrane. Velika prednost teh akacij  je, da lahko preživijo v zbiti, nerodovitni prsti. Nekatere vrste lahko uspevajo celo na peščenih sipinah! Ta drevesa zadržujejo prst, jo bogatijo z dušikom in so kot zaščita pred vetrom. Zato tudi izboljšujejo okolje drugim rastlinam.

Vsestranska akacija

Nekateri znanstveniki menijo, da so določena akacijeva semena lahko prehrambeni pridelek, saj so v njih našli visoko vsebnost beljakovin in jih glede hranilnih vrednosti primerjali z žiti. Pražena semena imajo prijeten okus po orehih; ko določene vrste prekuhajo, imajo okus po leči. Akacijeva semena zmeljejo v moko in iz nje naredijo kruh ali celo testenine. Nekatere vrste akacije letno dajejo do deset kilogramov pridelka.

Dišeče cvetove akacije uporabljajo pri izdelavi parfumov. Poleg tega je akacija zelo uporabna za krmo živali in zadrževanje erozije tal. Ampak zelo malo smo povedali o uporabnosti akacijevine.

Aborigini so sprva iz akacijevine izdelovali bumerange. Akacijo vrste Acacia acuminata so poimenovali malinova marmelada, ker njen sveže odsekan les diši po zgnetenih malinah. Zgodnji avstralski kolonisti so akacijevino uporabljali za gradnjo bivališč, narejenih iz njenega šibja in mulja. Z muljem so ometali prepleteno šibje in tako naredili stene za stavbo.

Ali ni presenetljivo, kako vsestransko uporabna so ta drevesa? Vendar ko v Avstraliji nastopi pomlad, ljudje ne razmišljajo o vsestranskosti akacij. Nasprotno, ko odeje valovitih in puhastih cvetov zlato obarvajo pobočja, srca poletijo in v spomin prikličejo pesmi o akaciji. Tako lepota kot uporabnost tega drevesa spomni mnoge njegove občudovalce na domiselnost in bistroumnost tistega, ki »je vse napravil«, na Boga. (Hebrejcem 3:4)

[Slike na strani 16, 17]

Cvetovi akacije in semenski stroki

[Vir slike]

© Australian Tourist Commission

[Navedba vira slike na strani 15]

Akacija: © Copyright CSIRO Land and Water; znamka: National Philatelic Collection, Australia Post; grb: Used with permission of the Department of the Prime Minister and Cabinet