Biblijsko gledišče

Ali Bog odobrava vojskovanje?

KAKO pogosto vladarji, generali in celo duhovniki razglasijo ali odobrijo vojno v imenu Boga! Leta 1095 so z blagoslovom papeža Urbana II. pričeli prvo križarsko vojno, da bi ponovno zavzeli Jeruzalem, »Sveto mesto« tako imenovanega krščanstva. Toda preden je neka skupina križarjev dosegla svoj cilj, so jo zatrli Turki, katerih gorečnost za Alaha je bila prav tolikšna kot vera križarjev v trojico.

Avgusta leta 1914 je mlad Nemec iz vojaškega tabora med prvo svetovno vojno pisal: »Če Bog vodi dogodke v človeški zgodovini – in o tem sem popolnoma prepričan – potem zmaga mora biti naša.« V istem mesecu je car Nikolaj II. poslal rusko vojsko proti Nemčiji in razglašal: »Goreče pozdravljam moje pogumne čete in izjemne zaveznike. Bog je z nami!«

Milijoni vojakov so tako opogumljeni šli na fronto, popolnoma prepričani, da je Bog na njihovi strani. Mnogi menijo, da Bog dopušča takšno vojskovanje kot ceno za svobodo, in to potrjujejo tako, da se sklicujejo na Hebrejske spise (običajno jih imenujejo Stara zaveza). Ali je njihova razlaga Božje Besede pravilna?

Vojne staroveškega Izraela

Bog Jehova je za Izrael odredil, naj se bojujejo in Obljubljeno deželo osvobodijo izprijenih Kanaancev. (3. Mojzesova 18:1, 24–28; 5. Mojzesova 20:16–18) Ravno tako kot je Bog kaznoval hudodelce v Noetovih dneh s potopom ter Sodomo in Gomoro z ognjem, je uporabil izraelski narod kot meč za izvršitev obsodbe. (1. Mojzesova 6:12, 17; 19:13, 24, 25)

Kot pravi Biblija, se je Izrael pod Božjim vodstvom bojeval tudi v drugih vojnah, ponavadi, da je zavrnil neizzvane grožnje sovražnikov. Ko je bil narod poslušen Jehovu, so se vojne končale njemu v prid. (2. Mojzesova 34:24; 2. Samuelova 5:17–25) Ko pa se je Izrael drznil bojevati v nasprotju z Božjim nasvetom, se je običajno zgodila katastrofa. Razmislite o kralju Jeroboamu. Prezrl je neposredno preroško opozorilo in veliko vojsko poslal v državljansko vojno zoper Juda. Ko se je nasilje nazadnje končalo, je bilo mrtvih 500.000 Jeroboamovih vojakov. (2. letopisov 13:12–18) Celo zvesti kralj Josija se je nekoč vpletel v boj, ki ni bil njegov. Zaradi prenagljene odločitve je bil ob življenje. (2. letopisov 35:20–24)

Kaj kažejo ti dogodki? Da je odločitve o vojnah v starem Izraelu sprejemal Bog. (5. Mojzesova 32:35, 43) Njegovo ljudstvo se je bojevalo zaradi določnih namenov. Vendar je že davno, kar so ti nameni izpolnjeni. Poleg tega je Jehova napovedal, da bodo tisti, ki mu bodo služili  »v poslednjih dneh«, ‚pokovali meče svoje v lemeže‘ in ‚se ne bodo več učili bojevati‘. (Izaija 2:2–4) Jasno je, da biblijske vojne ne opravičujejo sodobnih spopadov, od katerih noben ne poteka pod Božjim vodstvom ali po njegovem ukazu.

Učinek Kristusovega poučevanja

Ko je bil Jezus na zemlji, je pokazal, kako sovraštvo nadomestiti z nesebično ljubeznijo. Zapovedal je: »Ljubite [se] med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« (Janez 15:12) Dejal je tudi: »Blagor miroljubnim.« (Matevž 5:9) Grška beseda za »miroljuben« tu pomeni več kot le uživati spokojnost. Pravzaprav pomeni gojiti mir, dejavno pospeševati dobrotljivost.

Ko so Jezusa aretirali, ga je apostol Peter poskusil braniti s smrtonosnim orožjem. Toda Božji Sin ga je oštel z besedami: »Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matevž 26:52) Kako so kristjani v prvem stoletju udejanjali te besede? Razmislite o naslednjih navedkih.

»Skrbna preiskava vseh razpoložljivih informacij [kaže], da do časa Marka Avrelija [121–180 n. š.] noben kristjan ni postal vojak in noben vojak po tem, ko je postal kristjan, ni ostal v vojski.« (The Rise of Christianity)

»Vedenje [zgodnjih] kristjanov se je močno razlikovalo od vedenja Rimljanov. [. . .] Ker je Kristus oznanjeval mir, kristjani niso hoteli postati vojaki.« (Our World Through the Ages)

Rimljani so veliko Kristusovih učencev usmrtili, ker niso hoteli služiti v cesarjevih legijah. Zakaj so kristjani vztrajali pri takšnem nepriljubljenem stališču? Ker jih je Jezus učil, naj bodo miritelji.

Sodobna vojskovanja

Zamislite si grozovit prizor, da bi se Kristusovi sledilci bojevali v nasprotujočih si vojskah in si prizadevali drug drugega ubiti. Kaj takega bi bilo v nasprotju s krščanskimi načeli. Zares, tisti, ki se pokoravajo biblijskemu Bogu, ne bi nikomur škodili, niti svojim sovražnikom. * (Matevž 5:43–45)

Jasno je, da Bog ne blagoslavlja sodobnih svetnih vojskovanj med ljudmi. Kristjani se s tem, da so miroljubni, zavzemajo za mir, ki bo po celotni zemlji vzpostavljen pod Božjim kraljestvom.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 20]

Španski general Francisco Franco z več predstavniki katoliškega klera

[Vir slike]

U.S. National Archives photo

[Slika na strani 21]

Grški pravoslavni duhovniki blagoslavljajo vojake pred odhodom na Kosovo, 11. junij 1999

[Vir slike]

AP Photo/Giorgos Nissiotis