Leif Eriksson – ali je odkril Ameriko?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ DANSKE

KDO je odkril Ameriko? Tega nihče ne ve zagotovo. Odgovor je zelo odvisen od tega, kako definirate besedi »odkriti« in »Amerika«. Navsezadnje je bila ta velika dežela naseljena že stoletja prej, preden so Evropejci sploh izvedeli za njen obstoj. V začetku leta 1493 se je Krištof Kolumb skupaj z možmi vrnil v Evropo, kjer so poročali, kaj vse so videli na tem prvem potovanju v Ameriko. V resnici se je izkrcal na karibskih otokih. Vendar pa ni bil prvi Evropejec, ki je dospel do tega presenetljivega »novega sveta«. Skupina plavolasih Skandinavcev je do severnoameriške celine očitno dospela že 500 let prej.

Severni Atlantik je bil pred tisoč leti verjetno ravno toliko hladen in nepredvidljiv, kot je danes. Mornar si je morda mislil, da pozna spreminjajoče se oceanove vetrove in tokove, vendar zaradi megle in nevihte morda tedne ni mogel določiti svojega položaja na morju. Ena staroveških normanskih sag pravi, da se je nekega poletja točno to zgodilo mlademu Bjarniju Herjolfssonu, izurjenemu pomorščaku in pustolovcu. Ni mogel določiti svojega položaja na morju, zato pa je morda našel celino!

To je bilo obdobje Vikingov, ko so Normani širili svojo prevlado čez morja in po vsej Evropi. Njihove majhne ladje, prilagojene za plovbo po morju, je bilo videti povsod, in to vse od norveške obale pa do obal Severne Afrike ter po rekah v Evropi.

Kot pravi Saga of the Greenlanders (Saga o Grenlandčanih), je Bjarni odplul na dolgo potovanje v Norveško. Na Islandijo se je s polno natovorjeno ladjo vrnil malo pred zimo leta 986 n. š. Tam pa je presenečen ugotovil, da je njegov oče odpotoval z Islandije s floto, ki ji je poveljeval Erik Rdeči. Odšli so, da bi se naselili v veliki deželi zahodno od Islandije, ki jo je Erik odkril. Da bi bila ta otoška dežela še bolj privlačna, jo je poimenoval Grenlandija. Mladi Bjarni je trdno odločen pričel pluti proti Grenlandiji. Ravno takrat pa se je smer vetra spremenila. Na pomorščake se je spustila megla. »Veliko dni niso vedeli, kam jadrajo,« pravi zgoraj omenjena saga.

Ko so mornarji končno zagledali kopno, to ni ustrezalo opisu Grenlandije. Obala je bila videti bujno porasla z zelenjem, hribovita in gozdnata. Jadrali so proti severu, tako da so imeli obalo na levi strani. Obala tudi drugod ni bila nič bolj podobna Grenlandiji kot tam, kjer so jo prvič videli. Nekaj dni kasneje pa je bila obala drugačna – bolj hribovita in ledena. Nato se je Bjarni s posadko obrnil proti vzhodu na odprto morje in nazadnje le našel Grenlandijo in normansko naselbino Erika Rdečega.

Leif Eriksson odpotuje

Tako so Evropejci morda prvič videli, ne pa tudi stopili na kopno celine, ki so jo kasneje poimenovali Severna Amerika. Poročilo o tem, kar je Bjarni videl, je v njegovih Sonormanih na Grenlandiji vzbudilo veliko zanimanje. Njihova mrzla dežela ni imela veliko dreves. Pri gradnji in popravilu svojih ladij in domov so bili odvisni od naplavljenega lesa oziroma lesa, ki so ga prepeljali po morju, kar pa je bilo zelo drago. Toda na zahodu, navidez takoj za morjem, je bila gozdnata dežela, kjer je raslo ogromno dreves!

Ta nova dežela je še posebej privlačila mladega Leifa Erikssona, sina Erika Rdečega. Leifa so opisali kot »velikega, močnega moža s pozornost vzbujajočim videzom in razumnostjo«. Okoli leta 1000 je kupil Bjarnijevo ladjo in s posadko 35 mož odjadral, da bi poiskal obale, ki jih je videl Bjarni.

Tri nove dežele

Če so sage točne, je Leif najprej našel golo deželo, katere planote so pokrivali veliki ledeniki. Ker je bila ta dežela podobna enemu samemu ploskemu kamnitemu bloku, jo je poimenoval Helluland, kar pomeni »dežela kamnitega bloka«. Takrat so Evropejci morda prvič stopili na Severno Ameriko. Zgodovinarji danes menijo, da je Helluland bil Baffinov otok, ki leži na severovzhodu Kanade.

Normanski odkritelji so nadaljevali pot proti jugu. Odkrili so drugo deželo, ki je bila ravna in porasla z gozdovi ter je imela bele peščene plaže. Leif jo je poimenoval Markland, kar pomeni »gozdna dežela«, in se jo danes navadno enači z Labradorjem. Kmalu so odkrili še tretjo deželo, ki pa je obetala še več.

Saga nadaljuje: »Odjadrali so na morje in dva dni jadrali s severovzhodnim vetrom, preden so ugledali kopno.« Opazili so, da je ta nova dežela tako prijetna, da so se odločili zgraditi hiše in tam prezimiti. Pozimi »temperatura ni nikoli padla pod ničlo, trava pa je le za malenkost ovenela«. Eden od mož je  kasneje celo našel grozdje in vinsko trto, zato je Leif Eriksson deželo poimenoval Vinland, kar morda pomeni »dežela vina«. Naslednjo pomlad so možje odjadrali nazaj na Grenlandijo z ladjami, polnimi darov Vinlanda.

Današnji učenjaki bi zelo radi vedeli, kje točno je ležal Vinland, dežela zelenih pašnikov in grozdja, toda njene lokacije se še vedno ne da točno določiti. Nekateri raziskovalci so ugotovili, da topografske značilnosti Nove Fundlandije ustrezajo opisom v starodavnih sagah. Neko izkopavališče v Novi Fundlandiji kaže, da so Normani obiskali otok. Vendar pa mnogi znanstveniki vztrajajo pri tem, da je moral Vinland ležati precej južneje in da je bilo izkopavališče v Novi Fundlandiji za Normane le bazni tabor oziroma izhodišče za nižje ležeči Vinland. *

Kakšni so dokazi?

Nihče v resnici ne ve, kako naj podrobnosti te normanske sage uskladi z današnjo geografijo. Nepopolne in nejasne podrobnosti v teh sagah že dolgo zanimajo zgodovinarje. Vendar pa je najbolj zanesljiv dokaz za to, da so Normani bili v Ameriki že pred Kolumbom, izkopavališče v Novi Fundlandiji blizu vasi L’Anse aux  Meadows, kjer so izkopavali v 1960 in 1970 letih. Tam so našli razvaline hiš, ki so neizpodbitno normanske, pa tudi železno peč in druge predmete, ki izhajajo iz časa, ko je živel Leif Eriksson. Prav tako je danski raziskovalec, ki izkopava na severu Nove Fundlandije, nedavno našel skrbno obdelan balastni kamen, ki so ga Vikingi verjetno rabili na svojih ladjah.

Normanska potovanja v nove dežele daleč proti zahodu niso ostala skrita. Leif Eriksson je odpotoval na Norveško, da bi tamkajšnjemu kralju poročal o tem, kar je videl. Ko je Adam Bremenski, nemški zgodovinar in predstojnik cerkvene šole, okoli leta 1070 odpotoval na Dansko, da bi več izvedel o deželah na severu, mu je tamkajšnji kralj Sweyn povedal za Vinland, kjer raste trta, ki daje odlično vino. To kratko izročilo je postalo del njegove kronike. Tako je mnogo učenih Evropejcev izvedelo za zahodne dežele, ki so jih obiskali Normani. Poleg tega pa so v staroveških islandskih letopisih iz 12. in 14. stoletja omenjena še nekatera kasnejša potovanja Normanov v Markland in Vinland, ki sta ležali zahodno od Grenlandije.

Krištof Kolumb je morda tudi bil dobro seznanjen s potovanji na Vinland, ki so jih opravili kakih 500 let pred njegovim rojstvom. Neka knjiga o Vinlandu navaja, da je morda Kolumb pred svojim znamenitim potovanjem med letoma 1492/93 celo odpotoval na Islandijo, da bi tam preučil poročila.

Kaj se je zgodilo z Normani?

Nobenega zapisa ni o tem, da bi se Normani za stalno naselili v Ameriki. Morda so se tam poskušali naseliti, vendar je to bilo kratkotrajno in neuspešno. Razmere so bile namreč težavne, ameriški domorodci, ki so jih Vikingi imenovali Skraelings, pa so bili vojaško močnejši od vsiljivcev. Potomci Erika Rdečega in njegovega sina Leifa Erikssona so na Grenlandiji preživljali težavne čase. Podnebje je postajalo vse ostrejše, in preskrba s hrano vse težja. V naslednjih štirih ali petih stoletjih so Normani, kot je videti, povsem izginili z Grenlandije. Zadnji zapis o Normanih na Grenlandiji govori o poroki, ki je bila sklenjena v grenlandski cerkvi leta 1408. Več kot stoletje kasneje je nemška trgovska ladja našla naselbino na Grenlandiji, ki je bila popolnoma zapuščena. Našli so le eno nepokopano truplo moškega, ki je ob sebi še vedno imel svoj nož. Po tem dogodku, se ni več ničesar slišalo o Normanih z Grenlandije. Šele v 18. stoletju so se tam za stalno naselili danski in norveški naseljenci.

Kljub temu pa so neustrašni normanski pomorščaki odpluli proti novemu svetu prav iz Grenlandije. Nekateri si še vedno predstavljajo te neustrašne mornarje, ki so s svojimi ladjami na štirikotna jadra jadrali po neznanih vodah, dokler niso začudeni zastrmeli v nenavadno obalo, ki so jo zagledali na obzorju. Takrat niso niti najmanj slutili, da bodo ljudje Krištofa Kolumba pet stoletij kasneje pozdravili kot odkritelja tega Novega sveta.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 20]

KAKO SO SE VIKINGI ORIENTIRALI?

Normanski Vikingi niso imeli kompasov. Kako je potem mogoče, da so postali tako odlični pomorščaki? Kadar niso jadrali na odprtem morju, so jadrali tako, da so lahko videli obalo. Kadar je bilo mogoče, so ožino prečkali tam, kjer so lahko obalo videli na obeh straneh. Poleg tega pa so znali spremljati lego sonca in zvezd. S preprosto metodo so na primer ugotovili, na kateri zemljepisni širini jadrajo, tako da so rabili tabelo s številkami za vsak teden v letu in merilno palico, s katero so izmerili, kako visoko nad obzorjem je bilo opoldansko sonce. Ker niso poznali nobene metode, s katero bi lahko na odprtem morju določili zemljepisno dolžino, so najraje jadrali proti vzhodu ali zahodu po izbrani zemljepisni širini.

Če so na primer z Grenlandije želeli odpluti v neki kraj na obali Vinlanda, so jadrali južno od Grenlandije, dokler niso našli prave zemljepisne širine, nato pa so ladjo obrnili proti zahodu in poiskali zaželeno pristanišče. Vikingški mornarji so si na odprtem morju pomagali tudi tako, da so opazovali ptice. Tako so znali zelo spretno določiti, kje je kopno in kakšno je. Včasih so s sabo vzeli krokarje. Ko so jih izpustili, so ptice poletele proti najbližji obali. Vikingški mornarji so tako vedeli, kje lahko najdejo najbližjo obalo.

Orientirali pa so se tudi tako, da so merili globino morja. Mornar je v morje spustil vrv, na kateri je bila pritrjena svinčena utež. Namen tega je bil dvojni. Najprej so lahko ugotovili globino morja. Ko je utež udarila ob dno, je mornar vrv vlekel nazaj na ladjo in z izteganjem svojih rok izmeril globino. Še danes mornarji merijo globino z 1,8 m dolgim »sežnjem«, izraz, ki je vzet iz stare normanske besede, ki pomeni »iztegnjene roke«. Toda svinčena utež je imela še drugo nalogo. Pogosto je imela votlo dno, ki je bilo napolnjeno z lojem. Tako so lahko z utežjo na gladino dvignili tudi vzorec morskega dna. Mornar je nato pregledal sestavo vzorca in ga primerjal s svojimi pomorskimi kartami, v katerih je bila opisana sestava morskega dna na različnih krajih. Kljub temu, da so bili njihovi pripomočki tako preprosti, pa so Vikingi postali odlični navigatorji.

[Vir slike]

Foto: Stofnun Arna Magnússonar, Iceland

[Zemljevid na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

NOVA ŠKOTSKA

Bjarni Herjolfsson odjadra z Islandije okoli leta 986 n. š.

NOVA FUNDLANDIJA

LABRADOR

BAFFINOV OTOK

GRENLANDIJA

Leif Eriksson odjadra z Grenlandije okoli leta 1000 n. š.

GRENLANDIJA

BAFFINOV OTOK

LABRADOR

NOVA FUNDLANDIJA

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 18]

Levo, rekonstrukcija hiše Erika Rdečega na Grenlandiji

[Slika na strani 18]

Dvojnik vikinške ladje v naravni velikosti, s katero so ponovili potovanje Leifa Erikssona

[Vir slike]

Vikinški ladji na straneh 2 in 18, foto: Narsaq Foto, Greenland

[Slika na strani 21]

Kip Leifa Erikssona (Islandija)

[Slika na strani 21]

L’Anse aux Meadows (Nova Fundlandija)

[Vir slike]

Parks Canada

[Navedba vira slike na strani 20]

Artifacts on display at the Museum of National Antiquities, Stockholm, Sweden