Ali si človek uničuje lastno zalogo hrane?

»Naš resnični izziv danes niso dolgovi in primanjkljaji, niti svetovna konkurenca, temveč nuja, da najdemo način, kako živeti bogato in zadovoljivo, ne da bi uničevali biosfero planeta, ki vzdržuje vse življenje. Človeštvo še nikoli prej ni bilo pred takšno nevarnostjo: propadom prav tistih elementov, ki nas ohranjajo pri življenju.« (David Suzuki, genetik)

JABOLKO je zlahka jemati za nekaj samo po sebi umevnega. Če živite tam, kjer raste obilo jabolk, morda domnevate, da je do njih lahko priti, in še boljše, da lahko izbirate med mnogimi različnimi sortami. Toda ali ste vedeli, da utegne biti danes na izbiro veliko manj sort kakor pred 100 leti?

Med letoma 1804 in 1905 je v Združenih državah raslo 7098 sort jabolk. Danes je 6121 od teh, torej 86 odstotkov, že izumrlih. Podobno je s hruškami. Od nekdanjih 2683 sort jih je okrog 88 odstotkov že izumrlo. Pri zelenjavi pa so številke še hujše. Nekaj izginja, in sicer biološka raznolikost – ne le bogata raznolikost živih vrst, temveč tudi bogata raznolikost sort znotraj vrst. Raznolikost znotraj različnih vrst zelenjave v Združenih državah se je v manj kot 80 letih zmanjšala kar za 97 odstotkov! Toda ali je raznolikost sploh pomembna?

Mnogi znanstveniki pravijo, da je. Čeprav o vlogi biološke raznolikosti še vedno razpravljajo, številni ekologi pravijo, da je bistvena za življenje na zemlji. Pravijo, da je prav tako nujna za rastline, ki jih gojimo za hrano, kakor za rastline, ki rastejo divje v gozdovih, džunglah in pašnikih po svetu. Pomembna pa je tudi raznolikost znotraj vrst. Tako je na primer ob več sortah riža večja verjetnost, da bodo nekatere vrste odporne proti običajnim nadlogam. Zato je v neki publikaciji, ki jo je izdal Inštitut Worldwatch, pred kratkim pisalo, da še zlasti eno področje morda kaže človeštvu, kako resno je lahko, če se zmanjša zemeljsko biološko raznolikost: učinek na zalogo hrane.

Izumiranje rastlin lahko prizadene prehranske rastline v vsaj dveh pogledih: kot prvo se s tem uničuje divje rastline, ki so sorodne rastlinam v kultiviranih posevkih in so potencialni vir genov za prihodnje gojenje; in kot drugo se s tem zmanjšuje število sort znotraj kultiviranih vrst. Na začetku 20. stoletja so na primer v Aziji gojili verjetno preko 100.000 lokalnih sort riža, od tega samo v Indiji najmanj 30.000. Sedaj 75 odstotkov indijskih posevkov sestavlja samo deset sort. Na Šrilanki je skoraj vseh njenih 2000 sort riža zamenjalo 5 sort. V Mehiki, zibelki kultiviranja koruze, sedaj gojijo le 20 odstotkov tistih sort, ki so bile tam v 1930-ih letih.

V nevarnosti pa ni le hrana. Okrog 25 odstotkov komercialno izdelanih zdravil pridobivajo iz rastlin in še vedno odkrivajo nove zdravilne rastline. Vendar pa se rastline stalno potiska v izumrtje. Ali je  mogoče, da si žagamo prav tisto vejo, na kateri sedimo?

Svetovna zveza za ohranitev narave je poročala, da od 18.000 vrst proučevanih rastlin in živali več kot 11.000 vrstam grozi izumrtje. V krajih kot so Indonezija, Malezija in Latinska Amerika, kjer so velike pasove gozda posekali in očistili za plantaže, raziskovalci lahko le ugibajo, koliko vrst je na robu izumrtja oziroma koliko jih je že izumrlo. Vendar pa nekateri pravijo, da je izumiranje »pogubno hitro«, poroča UNESCO Glasnik.

Seveda se na zemlji še vedno pridela izredno veliko hrane. Toda kako dolgo se lahko rastoče človeško prebivalstvo še prehrani, če je biološka raznolikost planeta vse manjša? Številne države se na te skrbi odzivajo z ustanavljanjem bank semen, da bi se zavarovale pred izgubo pomembnih rastlin. Nekateri botanični vrtovi so prevzeli nalogo ohranjanja vrst. Znanost daje močna nova sredstva genetskega inženirstva. Toda ali lahko banke semen in znanost res rešijo ta problem? O tem vprašanju bo govoril naslednji članek.