Od staršev zapuščena, pri Bogu ljubljena

PRIPOVEDUJE BERNADETTE FINN

Nisem še bila stara štiri leta, ko so me s tremi starejšimi sestrami pustili v samostanu. Birdie, ki je bila takrat stara 12 let, Phyllis 8 in Annamay 7 se spomnijo tednov, ko sem kar naprej jokala za staršema. Zakaj sta nas pustila tam?

RODILA sem se 28. maja 1936 v veliki katoliški družini. Otroci smo živeli s staršema v hišici v Duncormicku v County Wexfordu na Irskem. Bila sem osmi otrok. Veliko posteljo sem delila s sedmimi starejšimi brati in sestrami. Brat in sestra, ki sta bila rojena kmalu za menoj, sta spala v predalnikih komode.

Oče je opravljal težaška dela na farmi. Zaslužil je zelo malo, zato je bila tudi hrana za našo družino omejena. Ob redkih priložnostih je mati lahko pripravila skromen obed za moje starejše brate in sestre, da so ga lahko vzeli s seboj v šolo. Neposredno sta nas prizadeli splošno pomanjkanje na Irskem in neusmiljena oblast katoliške cerkve v takratnem času.

Naša družina je redno obiskovala cerkev, čeprav matere niso kaj bolj zanimale duhovne reči. Sestre pa se spominjajo, kako so jo videle brati versko literaturo, ko je sedela pred ognjiščem. Nekaj tega, kar je brala, nam je tudi skušala razložiti.

»Kje je moja mama?«

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko so me pripeljali v samostan. Starša sta stala v veži in imela resen pogovor z nuno, jaz pa sem se začela igrati z nekaterimi drugimi tamkajšnjimi deklicami. Vsa zavzeta se nisem zavedala pogovora. Nenadoma sem pogledala naokoli in osupnila, ker nikjer nisem videla ne mame ne očeta. »Kje je moja mama?« sem na ves glas kričala. Kot sem omenila že na začetku, je to trajalo več tednov.

Tri starejše sestre so mi bile vsaj nekoliko v uteho. Toda ker so bile v drugem delu samostana, nisem imela veliko stika z njimi. Zvečer so starejša dekleta ostajala pokonci dve uri dlje kakor me mlajše, zato sem bila budna, dokler nisem slišala, da se pripravljajo k počitku. Nato sem se odplazila iz postelje in se povzpela po stopnicah, da so mi sestre lahko pomahale. Vsak dan sem živela za ta dragoceni trenutek.

Videti je bilo, da samostan ni spodbujal stika s starši, tako da smo se redkokdaj videli. Ta odtujitev me je zelo prizadela. Pravzaprav med edinim obiskom staršev, ki se ga spominjam, nisem šla k njima, onadva pa nista prišla k meni. Vendar se starejše sestre spominjajo še nekaj drugih obiskov.

Sčasoma sem začela samostan sprejemati za svojo družino, dom in svet. V 12 letih, kar sem bila tam, sem si ga le dvakrat upala zapustiti. Ta izleta na bližnje podeželje sta bila zelo zanimiva, saj sem videla drevesa in živali. Sicer pa dekleta nikoli nismo videla avtomobilov, avtobusov ali trgovin, in kajpada smo redko videle moške, razen duhovnika.

 Samostansko življenje

Življenje v samostanu je imelo mnogo strani – nekatere pozitivne, mnoge negativne. Neka zelo prijetna mlada nuna nas je učila o Bogu, kakor je najbolje vedela. Povedala nam je, da je Bog ljubeči oče. To me je razveselilo in odločila sem se, da bom od tega dne naprej razmišljala o Bogu kot o svojem očetu, ker je bil bolj ljubeč in prijazen od mojega pravega očeta. Od takrat sem se veliko pogovarjala z Bogom v preprostih otroških molitvah. Ta nuna je zapustila samostan in zelo sem jo pogrešala.

Hvaležna sem za dobro osnovno izobrazbo, ki sem jo dobila. Spomnim pa se tudi, kdo so bila »dnevna dekleta«, s katerimi se je posebej lepo ravnalo, ko so prihajala v samostan na šolanje. Bila so iz premožnih družin in ko so prišla, smo me morale zapustiti učilnico. Nune so nas pogosto spomnile na to, da smo le sirote in da se moramo temu primerno vesti.

V samostanu je bilo mnogo pravil. Nekatera so bila razumna, tako da je večina med nami lahko razumela, zakaj so potrebna. Koristne so bile lekcije glede vedenja, olike in tako naprej. Teh nikoli nisem pozabila in so mi koristile vse življenje. Toda nekatera pravila so bila banalna in očitno krivična, druga so begala in delovala uničujoče. Eno takšnih pravil je določalo kazen, če si ponoči mokril v posteljo, drugo pa, če ti je bilo treba ponoči na stranišče.

Nekega dne sem se med vzpenjanjem po stopnicah začela pogovarjati z dekletom ob sebi. Nuna me je poklicala nazaj in me zaradi pogovora kaznovala. Kazen? V strupeno mrzli irski zimi sem morala nositi poletno oblačilo! Bila sem bolehno dekle in pogosto sem imela astmo in vnetje mandeljnov. Zelo sem zbolela in staknila tuberkulozo tako kot mnoga dekleta v samostanu. Bile smo v ločeni spalnici, vendar nas ni nihče zdravil, zato so nekatere umrle, tudi moja najboljša prijateljica.

Nekatere med nami smo bile brezobzirno pretepene zaradi manjšega kršenja pravil. Na javnem shodu smo gledale, kako je nuna več kot dve uri tepla neko dekle. Vse smo jokale. Seveda moram pošteno povedati, da vse nune niso bile tako krute. Toda še danes premišljujem, kako je sploh kdo lahko tako skrajno krut do nezaščitenih otrok. Tega nikoli ne bom razumela.

Čez čas sta Birdie in Phyllis odšli iz samostana, Annamay in jaz pa sva ostali. Druga drugi sva bili najpomembnejši na svetu. Annamay me je tolažila z zgodbami o tem, kako bosta nekega dne prišla starša in naju odpeljala iz samostana nekam, kjer naju nune nikoli ne bodo našle. Ko je Annamay odšla iz samostana, mi je srce skoraj počilo. Tam sem ostala še tri leta.

Učiti se živeti zunaj

Samostan sem zapustila pri 16-ih letih in to je bila strašna izkušnja. O svetu na drugi strani samostanskih zidov nisem vedela nič in res sem bila zbegana. Ko sem stopila na avtobus, bi morala plačati voznino, jaz pa nisem imela pojma, kaj to pomeni. Ker pa tako ali tako nisem imela denarja, sem morala takoj zapustiti avtobus in se peš odpraviti tja, kamor sem bila namenjena. Ob neki drugi priložnosti sem hotela na avtobus, pa ni bilo nobenega. Nisem vedela, da je treba iti na avtobusno postajo.

Toda z nekaj drznosti in neustrašenosti sem počasi začenjala razumevati, kaj se od mene pričakuje. Uspela sem dobiti preprosto zaposlitev, vendar sem se po nekaj mesecih odločila, da se bom vrnila domov, da bi videla mamo.  Tam sem se prvič spoznala z nekaj mlajšimi brati in sestrami – do takrat sem jih vsega skupaj imela 14. Doma nisem mogla ostati, ker ni bilo prostora, zato sta starša uredila, da sem se preselila k sestri Annamay v Wales. Oče me je spremljal do tja, vendar je potem takoj odšel.

Bila sem praktično brez sredstev, a sem uspela nekako preživeti. Pozneje, leta 1953, sem se preselila v London (Anglija) in se tam pridružila Marijini legiji, laični dobrodelni rimskokatoliški organizaciji. Toda delo z njimi me je zelo razočaralo, ker sem pričakovala, da bodo duhovni. Rada sem se pogovarjala o duhovnih rečeh, vendar je bilo moje delo pri Marijini legiji dolgočasno in zdelo se je, da nikoli ni bilo časa za duhovne razprave.

Ko sem živela v Londonu, sem spoznala Patricka, ki je bil prijatelj mojih bratov. Zaljubila sva se in se leta 1961 poročila. Tam sta se nama rodila prva otroka, Angela in Stephen. Kasneje, leta 1967, smo se preselili v Avstralijo in tam se je rodil najin tretji otrok, Andrew. Nastanili smo se v podeželskem mestu Bombala v Novem Južnem Walesu.

Končno duhovna hrana

Kmalu po prihodu v Avstralijo nas je v Bombali obiskal mladenič Bill Lloyd, da bi se z nami pogovarjal o Bibliji. Navdušilo me je, ko mi je na vprašanja odgovarjal naravnost iz Biblije. V tem, kar je govoril, sem prepoznala zven resnice, vendar sem se z njim veliko kregala, samo da še ne bi odšel in bi slišala še več razlag iz Biblije. Kasneje mi je prinesel v branje Biblijo in nekaj revij.

Bile so mi všeč, vendar me je šokiralo, ko sem se zavedela, da ljudje, ki jih izdajajo, ne verjamejo v trojico. Zato sem revije skrila, da Patricku, če bi jih bral, ne bi morda izpodkopale vere. Odločila sem se, da jih bom Billu naslednjič vrnila. Toda ko nas je spet obiskal, mi je pokazal, da doktrina o treh osebah, ki sestavljajo božanstvo‚ neposredno nasprotuje biblijskim naukom. Kmalu mi je postalo jasno, da je Jezus Božji sin, ki ga je ustvaril njegov Oče, Bog Jehova, in je tako imel začetek, ter da je Oče večji od Jezusa. (Matevž 16:16; Janez 14:28; Kološanom 1:15; Razodetje 3:14)

Kar hitro sem spoznala, da je bilo tudi drugo, kar so me naučili kot katoličanko, napačno. Biblija na primer ne uči, da imajo ljudje nesmrtno dušo oziroma da obstaja ognjeni pekel mučenja. (Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4) To spoznanje je bilo najbolj čudovito olajšanje! Nekega dne sem plesala po kuhinji iz čistega veselja, da sem končno našla Očeta, ki sem ga imela vedno rada, a ga nikoli nisem poznala. Moja duhovna lakota se je začela tešiti. Nadaljnje veselje mi je bilo, ko se je tudi Patrick enako navdušil za to novonajdeno prepričanje.

Bill nas je povabil na zborovanje Jehovovih prič v podeželskem mestu Temoro. Oddaljeno je bilo precej kilometrov, a sva z veseljem sprejela povabilo ter prispela tja v petek zgodaj zvečer. V soboto zjutraj so se v zborovalni dvorani zbrale skupine, da bi sodelovale v oznanjevanju po hišah. S Patrickom sva bila navdušena nad to možnostjo, saj sva nekaj časa tudi sama to hotela delati. Vendar je Bill rekel, da ne moreva sodelovati pri oznanjevanju, ker še kadiva. Ko je odšel, sva se s Patrickom pridružila drugi skupini. Domnevali so, da sva Priči, in so naju vzeli s seboj.

Kmalu sva spoznala svetopisemske zahteve, ki naj bi jim ustrezala, če sva želela sodelovati  pri oznanjevanju dobre novice. (Matevž 24:14) S Patrickom sva končno opustila kajenje ter oktobra 1968 simbolizirala posvetitev Bogu Jehovu s krstom v vodi.

Preizkušnje najine vere

Ko sva rasla v biblijskem spoznanju in krepila odnos z Jehovom, se nama je vera v Božje obljube trdno zasidrala. Čez nekaj časa je bil Patrick imenovan za starešina v občini Jehovovih prič v Canberri, glavnem mestu Avstralije. Po svojih najboljših močeh sva vzgojila otroke v Jehovovem umskem uravnavanju in se spoprijemala z vsemi običajnimi izzivi vzgoje najstnikov. (Efežanom 6:4)

Žal je najin sin Stephen pri 18-ih letih umrl v avtomobilski nesreči. Bila sva žalostna, vendar naju je resnično tolažilo, da je Stephen prej postal Jehovov častilec. Hrepeniva po ponovnem snidenju z njim, takrat ko bo Jehova obudil tiste, ki so v grobovih. (Janez 5:28, 29) Naslednje leto, leta 1983, sem se pridružila hčerki Angeli v polnočasni strežbi in vse od tedaj ostala v tem delu. Pogovori z drugimi o upanju, ki temelji na Bibliji, mi pomagajo ohranjati pozitiven pogled na življenje in lajšati bolečino v srcu. Nepopisno sem bila vesela, ko sem pred kratkim izvedela, da je moja sestra Annamay v Walesu začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami.

Leta 1984 je Patrick zbolel za takrat navidez skrivnostno boleznijo. Kasneje so jo diagnosticirali: sindrom kronične utrujenosti. Sčasoma je moral pustiti redno posvetno zaposlitev in se odpovedati služenju kot krščanski starešina. K sreči je delno okreval in zdaj ponovno služi kot postavljeni strežnik v občini.

Rana mladost me je naučila discipline in samopožrtvovalnosti ter tega, kako živeti preprosto življenje in biti zadovoljen z malim. Vendar pa še vedno premišljujem, zakaj smo morale me štiri deklice v samostan, drugih enajst otrok pa je ostalo doma. Tolažim se z mislijo, da sta starša, ki sta pred leti umrla, v takratnih okoliščinah, ki jih verjetno nikoli ne bom mogla popolnoma razumeti, naredila najboljše. To so bili težki časi, ki so terjali težavne odločitve. Kljub temu sem hvaležna staršema za življenje, darilo, ki sta ga prenesla name, in za to, da sta poskrbela zame, kakor sta najbolje vedela. Predvsem pa sem hvaležna Jehovu za njegovo očetovsko skrb.

[Slika na strani 22]

Kot mladoporočenca

[Slika na strani 23]

Ko so bili najini otroci majhni

[Slika na strani 23]

S Patrickom danes