Kam gre vsa voda?

Cherrapunji v Indiji je eden najbolj mokrih krajev na zemlji. Med monsunskim obdobjem 9000 milimetrov padavin moči njegove griče, ki ležijo ob vznožju Himalaje. Naj se sliši še tako neverjetno, pa tudi Cherrapunjiju primanjkuje vode.

KER je ostalo le malo rastlinja, da bi zadrževalo vodo, ta odteka skoraj tako hitro, kakor pada z neba. Dva meseca po monsunskem deževju je vode malo. Robin Clarke je v svoji knjigi Water: The International Crisis pred leti opisal Cherrapunji z besedami »najbolj namočena puščava na zemlji«. *

Nedaleč od Cherrapunjija navzdol leži Bangladeš, gosto naseljena, nizkoležeča država, kamor udari glavni sunek monsunskih voda, ki se v kaskadah spuščajo po ogoljenih pobočjih Indije in Nepala. V nekaterih letih sta poplavljeni dve tretjini Bangladeša. Toda ko poplavljajoče vode upadejo, se Ganges upočasni v potoček, dežela pa postane suha. Ta kruti, vsakoletni krog poplav in suše v Bangladešu okuša več kot 100 milijonov ljudi. Razmere pa še poslabša dejstvo, da so tam vodnjaki okuženi z arzenom, in morda se je z njim že zastrupilo na milijone ljudi.

 V Nukusu v Uzbekistanu, nedaleč od Aralskega jezera, pa problem ni arzen, temveč sol. Bele, skorjaste usedline obdajajo rastline bombaževca in ovirajo njihovo rast. Sol se dviga na površje iz razmočenega sloja zemlje tik pod površjem. Ta problem kopičenja soli v tleh pa ni nov. Iz povsem istega razloga je pred štirimi tisočletji propadlo mezopotamsko kmetijstvo. Preveč intenzivno namakanje skupaj s slabim osuševanjem povzroča, da se soli v prsti kopičijo na površini. Da bi bila žetev kolikor toliko dobra, je treba vedno več sladke vode. Sčasoma pa prst postane neuporabna, in to za več generacij.

Kam gre vsa voda?

Žal veliko dežja pade v obliki hudourniških nalivov. Zato nastanejo poplave, poleg tega pa voda tudi hitro odteče z zemlje v morje. In v nekaterih krajih pade veliko dežja, v drugih pa le malo. Cherrapunji je znan po tem, da je glede na poročila prejel v enem 12-mesečnem obdobju več kot 26.000 milimetrov dežja, medtem ko v puščavi Atakama na severu Čila lahko več let sploh ni kakšnih večjih padavin.

Poleg tega večina ljudi na našem planetu živi tam, kjer vode ni veliko. Sorazmerno malo jih živi na primer v tropskih področjih Afrike in Južne Amerike, kjer je padavin obilo. Po mogočni Amazonki se v Atlantik izlije 15 odstotkov celotnega letnega površinskega odtoka na zemlji, toda ker je to področje redko naseljeno, se zelo malo te vode porabi za potrebe ljudi. Po drugi strani pa kakih 60 milijonov ljudi živi v Egiptu, kjer je padavin izredno malo in mora skoraj vsem njihovim potrebam po vodi zadostiti izčrpana reka Nil.

Pred leti takšna razlika pri količini vode ni povzročala resnih problemov. Glede na neko raziskavo leta 1950 nobeno področje na zemlji ni trpelo zaradi zelo majhne oziroma izredno majhne količine vode. Toda ti časi vodnega obilja so se spremenili. V sušnih področjih Severne Afrike in osrednje Azije je količina vode, na voljo vsakemu prebivalcu, padla na desetino količine iz leta 1950.

Poleg naraščanja prebivalstva in pičlih padavin v mnogih gosto naseljenih področjih, so potrebe po vodi porasle tudi iz drugih razlogov. V današnjem svetu gresta napredek in blaginja z roko v roki z zanesljivo vodno oskrbo.

 Vse večje potrebe po vodi

Če živite v industrializirani državi, ste nedvomno opazili, da so tovarne nakopičene ob pomembnih rekah. Razlog je preprost. Industrija potrebuje vodo pri izdelovanju skoraj vsega, od računalnikov do sponk za papir. Tudi pri predelavi hrane se porabi presenetljivo veliko vode. Elektrarne imajo nenasiten tek po vodi in so postavljene ob jezeru ali reki.

Še bolj pa se vodo potrebuje v kmetijstvu. V mnogih krajih je padavin premalo ali pa so nezanesljive, da bi zagotavljale dobro žetev, tako da se namakanje zdi idealna rešitev za oskrbovanje hrane lačnemu planetu. Posledica odvisnosti od namakanih posevkov pa je, da se za kmetijstvo porabi večji del sladke vode na zemlji.

Poleg tega raste poraba vode v gospodinjstvih. V 1990-ih je osupljivih 900 milijonov novih mestnih prebivalcev potrebovalo ustrezne sanitarije in dostop do neokužene vode. Tradicionalni vodni viri, na primer reke, studenci in vodnjaki, velikim mestom več ne zadostujejo. Mestu Mexico morajo sedaj na primer dovajati vodo po cevovodu iz več kot 125 kilometrov oddaljenega kraja in jo črpati preko gorske verige, ki se dviga 1200 metrov nad višino mesta. Dieter Kraemer v svojem poročilu Water: The Life-Giving Source pravi, da je stanje »nekako podobno hobotnici, iz mesta se iztezajo lovke, da bi prišle do vode«.

Tako torej industrija, kmetijstvo in mestna področja vsa glasno zahtevajo več vode. In mnogim njihovim potrebam se za zdaj zadosti s črpanjem iz rezerv planeta – podtalnice. Vodonosniki so eni glavnih skladov sladke vode na zemlji. Toda niso neomejeni. Takšni vodni skladi so kakor denar v banki. Ne morete ga kar naprej dvigovati, če položite le nekaj denarja. Prej ali slej bo prišel dan obračuna.

Raba in zloraba podtalnice

Podtalnica je voda, ki jo črpamo iz izkopanega vodnjaka. Po izračunih poročila Sklada Združenih narodov za otroke Groundwater: The Invisible and Endangered Resource polovica vode, ki se uporablja v gospodinjstvih in za namakanje posevkov, pride od tega vira. Podtalnica je navadno manj onesnažena kakor površinska voda, zato sestavlja tudi velik del naše pitne vode, tako v mestih kot na podeželju. Če bi bilo črpanje zmerno, bi bila zaloga podtalnice  trajna, saj se redno obnavlja z dežjem, ki počasi pronica do teh podtalnih zbiralnikov. Toda že desetletja človeštvo črpa veliko več vode, kakor jo lahko obnovi naravni vodni krog.

Rezultat je, da se raven podtalnice znižuje, in kopati tako globoko do nje postaja negospodarno oziroma nepraktično. Ko vodnjak usahne, je posledica katastrofa za gospodarstvo in ljudi. V Indiji se takšne tragedije že dogajajo. Ker je hrana za milijarde ljudi v osrednjem ravninskem svetu Kitajske in Indije odvisna od vode, shranjene pod površino, so napovedi za prihodnost zelo zaskrbljujoče.

Izčrpavanje zalog podtalnice pa je še hujše zaradi onesnaževanja. Poljedelska gnojila, človeški in živalski odpadki ter industrijske kemične snovi, vse to pride do podtalnice. »Ko je vodonosnik enkrat onesnažen, so lahko ukrepi za popravo stanja dolgotrajni in dragi, ali pa sploh nemogoči,« pojasnjuje poročilo, ki ga je izdala Svetovna meteorološka organizacija. »Počasno prodiranje onesnaževalcev so poimenovali ‚kemična tempirana bomba‘, ki ogroža človeštvo.«

Končna ironija pa je, da lahko voda, izčrpana iz podtalnih vodonosnikov, na koncu uničuje prav to zemljo, katero naj bi namakala. Veliko namakane zemlje v sušnih in polsušnih deželah sveta sedaj trpi zaradi kopičenja soli v tleh. V Indiji in Združenih državah (dveh največjih pridelovalkah hrane na svetu) je 25 odstotkov namakane zemlje že resno poškodovane.

Ne trati in manjkalo ti ne bo

Kljub vsem tem težavam, pa razmere ne bi bile tako žalostne, če bi dragoceno vodo našega planeta uporabljali bolj skrbno. Zaradi neučinkovitih namakalnih metod se pogosto zapravi 60 odstotkov vode, preden pride do posevkov. Z večjo učinkovitostjo – ob uporabi razpoložljive tehnike – bi se lahko porabo industrijske vode zmanjšalo za polovico. In celo v mestih bi lahko porabili za 30 odstotkov manj vode, če bi hitro popravili počene cevi.

Da bi se vodo lahko ohranilo, je treba volje in ustreznih metod. Ali obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da bo dragocena voda našega planeta ohranjena za prihodnje generacije? To vprašanje bo obravnaval naš sklepni članek.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 7]

ZARADI VODE SE SVET VRTI

Skoraj pri vseh industrijskih postopkih se porabi izredno veliko vode.

▪ Pri proizvodnji ene tone jekla se lahko porabi 280 ton vode.

▪ Pri izdelavi enega kilograma papirja se lahko porabi kar 700 kilogramov vode (če tovarna vode ne reciklira).

▪ Pri izdelavi avtomobila se običajno porabi 50-krat toliko vode, kolikor je težek avtomobil.

Tudi kmetijstvo je lahko enako zahtevno, še zlasti, če se živino redi na polsušnih predelih zemlje.

▪ Za en kilogram zrezkov, pridobljenih iz kalifornijskega goveda, je treba približno 9500 litrov vode.

▪ Pri proizvodnji enega samega zmrznjenega piščanca se porabi najmanj 26 litrov vode.

[Graf/slike na strani 8]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KJE SE PORABI VODO?

kmetijstvo 65%

industrija 25%

gospodinjstva 10%

[Slike na strani 9]

Milijone litrov vode se zapravi, ker se jo pusti teči iz poškodovanih vodovodnih napeljav in pip

[Vir slike]

AP Photo/Richard Drew