Narava sodobne vojne

BEGUNSKO taborišče so postavili v naglici, da bi poskrbeli za 1548 beguncev, ki so nenadoma prišli iz sosednje afriške države. Šotori modre in rumenorjave barve so bili postavljeni na blatni jasi sredi palmovega gozda. Ni bilo elektrike, niti posteljnine. In ni bilo ne vodne napeljave ne stranišč. Deževalo je. Begunci so s palicami izdolbli majhne jarke, da jim voda ni poplavljala šotorov. Dve mednarodni humanitarni organizaciji sta se mrzlično trudili izboljšati življenjske razmere.

Pred tem so begunci izkoristili priložnost, se vkrcali na razpadajočo tovorno ladjo in tako ubežali državljanski vojni, ki je že leta pustošila po njihovi državi. V tej vojni se ni bojevalo s tanki ali težkimi bombniki. Začela se je, ko je približno 150 vojakov, oboroženih z avtomatskimi puškami, ošabno vstopilo v državo. V naslednjih letih so vojaki zavzemali vas za vasjo, terjali davek od civilistov, jemali nove vojake in ubili vsakega, ki se je upiral. Nazadnje so osvojili celo državo.

Ena od begunk v taborišču je bila mlada ženska po imenu Esther. »Najhujše, kar se mi je v življenju zgodilo, je to, da sem v tej vojni izgubila moža,« pravi. »Ustrelili so ga. Tam je toliko strahu. Nekoga slišite vpiti in mislite, da vas nekdo prihaja ubit. Vsakič, ko vidite koga s puško, mislite, da vas bo ubil. Nikoli nisem bila sproščena. Samo tukaj lahko ponoči spim. Doma nisem mogla. Tu pa spim kakor dojenček.«

»Celo v teh premočenih šotorih?« je vprašal pisec za Prebudite se!.

 Esther se je zasmejala. »Tudi če bom morala spati v tem blatu, bom spala bolje, kakor sem tam, od koder prihajam.«

Ambrose, star deset let, je s svojo družino večji del življenja bežal z vojnih področij. »Rad bi živel v miru in spet hodil v šolo,« je dejal. »Saj vendar postajam velik.«

Kpana, stara devet let, ima lepe rjave oči. Ko so jo vprašali, česa se iz življenja najprej spomni, je brez obotavljanja odgovorila: »Vojne! Boja!«

V zadnjih letih je takšne vrsta vojne, pred katero so zbežali ti ljudje, običajna. Po nekem viru so se v 46 od 49 večjih bojev, ki so vihrali od leta 1990, spopadali samo z lahkim orožjem. V nasprotju z mečem oziroma sulico, pri kateri je za učinkovito bojevanje treba veščine in moči, je ročno strelno orožje omogočilo, da se v vojni lahko bojujejo tako amaterji kot profesionalci. * Pogosto za vojake jemljejo najstnike in otroke ter jih prisilijo da plenijo, pohabljajo in ubijajo.

Mnogi od teh bojev ne potekajo med državami, temveč znotraj njih. V njih se ne bojujejo izurjeni vojaki na bojiščih, temveč predvsem civilisti po mestih in vaseh. Ker se večinoma bojujejo ljudje brez vojaškega urjenja, v takšnih bojih skoraj ni zadržkov glede kršenja tradicionalnih vojnih pravil. Zato so zlobni napadi na neoborožene moške, ženske in otroke nekaj običajnega. Menijo, da je v današnjih vojnah več kot 90 odstotkov ubitih ljudi civilistov. V teh vojnah ima glavno vlogo ročno strelno orožje in lahko orožje.

Seveda bojev neposredno ne povzroča strelno orožje – ljudje so se bojevali že veliko pred iznajdbo smodnika. Vendar pa utegnejo zaloge pušk prej spodbujati bojevanje kakor pogajanje. Zaradi orožja so lahko vojne daljše in prelivanje krvi hujše.

V današnjih vojnah se sicer uporablja lahko orožje, vendar pa so posledice težke. V 1990-ih je bilo s takšnim orožjem ubitih več kot štiri milijone ljudi. Preko 40 milijonov pa jih je postalo beguncev oziroma brezdomcev. Ročno strelno orožje pohablja skupnosti, razdejane zaradi vojne, in sicer politično, socialno in ekonomsko, uničuje pa tudi njihovo okolje. Stroški mednarodne skupnosti v zvezi z nujno pomočjo, skrbjo za begunce, ohranjanjem miru in vojaškim posredovanjem znašajo na milijarde dolarjev.

Zakaj ima ročno strelno orožje v sodobnih bojih tako veliko vlogo? Od kod izvira? Kaj se da storiti, da se njegov smrtonosni vpliv omeji oziroma odpravi? Ta vprašanja bomo obravnavali v naslednjih člankih.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 3]

UN PHOTO 186797/J. Isaac