Mladi vprašujejo:

Ali naj komu povem, da sem potrt?

»Ko sem depresiven, o tem najprej raje ne govorim, ker si lahko ljudje mislijo, da sem problematičen otrok. Potem pa se zavem, da se moram z nekom pogovoriti, da bi mi pomagal.« (Alejandro, 13 let)

»Ko sem potrt, se ne zatečem k prijateljem, zato ker mislim, da mi ne morejo pomagati. Samo norčevali bi se iz mene.« (Arturo, 13 let)

SKORAJ vsakdo je kdaj pa kdaj pobit. * Toda ker si mlad in relativno neizkušen, te zlahka premagajo življenjski pritiski. Zahteve staršev, prijateljev in učiteljev, telesne in čustvene spremembe v puberteti ali občutek, da iz tebe zaradi kake manjše pomanjkljivosti ne bo nič – zaradi vsega tega si lahko melanholičen in žalosten.

Ko pride do tega, je dobro, da imaš koga, ki mu lahko zaupaš. »Če se ne bi mogla z nikomer pogovoriti o svojih problemih, mislim, da bi me razneslo,« pravi 17-letna Beatriz. Žal pa mnogi mladi zadržijo svoje težave zase in pogosto vse bolj drsijo v obup. María de Jesús Mardomingo, profesorica z medicinske fakultete v Madridu, opaža, da so mladi, ki pridejo tako daleč, da skušajo narediti samomor, pogosto zelo osamljeni. Mnogo mladih preživelcev poskusa samomora je dejalo, da niso mogli najti nobenega odraslega, s katerim bi se lahko pogovarjali in mu zaupali.

Kaj pa ti? Ali se lahko s kom pogovarjaš, ko si pobit? Če ne, na koga se lahko obrneš?

Pogovori se s staršema

Alejandro, ki smo ga citirali na začetku, opiše, kaj naredi, ko je potrt: »Grem k materi, ker mi je vse od rojstva opora in mi vliva zaupanje. Obrnem se tudi na očeta, ker je doživljal podobno kot jaz. Če se počutim slabo in tega ne povem nikomur, se počutim še slabše.« Rodolfo, ki je star 11 let, se spominja: »Včasih me je učitelj podcenjeval in zmerjal, tako da sem bil zelo žalosten. Šel sem na stranišče in jokal. Potem pa sem se pogovoril z materjo in pomagala  mi je rešiti problem. Če se ne bi pogovoril z njo, bi bil še bolj žalosten.«

Ali si razmišljal o tem, da bi se iskreno pogovoril s svojima staršema? Morda misliš, da nikakor ne bi mogla razumeti tvojih problemov. Toda ali je res tako? Lahko da ne bosta popolnoma razumela vseh pritiskov, s katerimi se spopadajo mladi v današnjem svetu, toda ali ni res, da te verjetno poznata bolje od kogar koli drugega na svetu? Alejandro pravi: »Včasih staršema ni lahko sočustvovati z mano in jima razumeti, kako se počutim.« Vseeno pa priznava: »Vem, da se lahko obrnem na njiju.« Mladi so pogosto presenečeni, ko odkrijejo, kako dobro starši razumejo njihove probleme! Starejši so in imajo več izkušenj, zato lahko pogosto dajo koristen nasvet – to še posebej velja, če imajo izkušnje v udejanjanju biblijskih načel.

»Med pogovorom me starša spodbudita in mi pokažeta praktične rešitve mojih problemov,« pravi Beatriz, ki smo jo navedli prej. Zato Biblija upravičeno mladim svetuje tole: »Hrani, sin moj, zapoved očeta svojega in ne zametuj nauka matere svoje. Poslušaj očeta svojega, ki te je rodil, in ne zaničuj matere svoje, ko se postara.« (Pregovori 6:20; 23:22)

Seveda se boš težko zaupal staršema, če z njima nimaš dobrega odnosa. Po besedah dr. Cataline González Forteza je študija, ki so jo naredili med srednješolci, pokazala, da so imeli tisti, ki so dejali, da so si že poskusili vzeti življenje, zelo malo samospoštovanja in slab odnos s starši. Po drugi strani pa imajo mladi, ki se ogibajo takega samouničevalnega razmišljanja, na splošno »dober odnos z materjo in očetom«.

Zato modro neguj dober odnos s staršema. Naj ti pride v navado redno pogovarjanje z njima. Povej jima, kaj vse doživljaš. Sprašuj ju. S takšnimi brezskrbnimi pogovori boš morda laže pristopil k njima, ko boš imel resen problem.

Pogovor s prijateljem

Toda ali ne bi bilo s problemi lažje oditi k vrstniku? No ja, dobro je imeti prijatelje, ki jim lahko zaupaš. V Pregovorih 18:24 piše, da »je prijatelj, ki je zvestejši od brata«. Vrstniki sicer lahko sočustvujejo s teboj in te podpirajo, ne morejo pa ti morda vedno dati najboljšega nasveta. Navsezadnje običajno nimajo nič več življenjskih izkušenj kakor ti. Ali se spomniš Roboama? Bil je kralj v biblijskih časih. Namesto da bi sprejel nasvet izkušenih, zrelih mož, je poslušal svoje vrstnike. Izid? Katastrofa! Večina naroda ga ni več podpirala, pa tudi Bog ga ni več odobraval. (1. kraljev 12:8–19)

Druga težava pri zaupanju v vrstnike je lahko zaupnost. Arturo, ki smo ga citirali na začetku, opaža: »Večina fantov, ki jih poznam, se takrat, ko so žalostni, pogovori s svojimi prijatelji. Toda ti prijatelji kasneje vse razkrijejo drugim in se norčujejo iz njih.« Trinajstletna Gabriela je doživela nekaj podobnega. Takole pravi: »Nekega dne sem odkrila, da prijateljica pripoveduje moje osebne zadeve drugi svoji prijateljici, zato ji nisem mogla več zaupati. Da, pogovarjam se z drugimi, ki so moje starosti, a se skušam ogibati tega, da bi jim povedala  nekaj, kar bi me lahko neprijetno prizadelo, če bi oni to potem povedali drugim.« Ko torej iščeš pomoč, je pomembno, da najdeš koga, ki ‚skrivnosti drugega ne odkriva‘. (Pregovori 25:9) Verjetnejše bo to kdo, ki je starejši od tebe.

Če torej zaradi česa ne moreš najti podpore doma, je dobro, da si poiščeš prijatelja, ki mu lahko zaupaš, toda naj ima on ali ona življenjske izkušnje in spoznanje biblijskih načel. Nedvomno so v krajevni občini Jehovovih prič posamezniki, ki ustrezajo temu opisu. Šestnajstletna Liliana pravi: »Zaupala sem se nekaj krščanskim sestram in to je bilo prav dobro. So starejše od mene, zato razumno svetujejo. Postale so moje prijateljice.«

Kaj pa, če je začela trpeti tudi tvoja duhovnost? Morda si tako žalosten, da si začel zanemarjati molitev ali branje Biblije. V Jakobovem listu 5:14, 15 Biblija takole svetuje: »Je li kdo bolan med vami, naj pokliče k sebi starejšine cerkve, in molijo naj nad njim ter ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem. In molitev vere bo pomagala bolniku, in Gospod ga ozdravi.« V krajevni občini Jehovovih prič so starešine, ki imajo izkušnje pri pomoči ljudem, ki so malodušni ali duhovno bolni. Brez zadržkov se pogovori z njimi. Biblija pravi, da so lahko taki možje »kakor zavetje pred vetrom in pribežališče pred povodnijo«. (Izaija 32:2)

»Naj se Bogu naznanjajo želje vaše«

Najboljši vir pomoči pa je »Bog vsake tolažbe«. (2. Korinčanom 1:3) Ko si žalosten ali potrt, upoštevaj nasvet iz Lista Filipljanom 4:6, 7: »Nič ne skrbite, temuč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« Jehova je vedno pripravljen poslušati. (Psalm 46:1; 77:1) In včasih te lahko pomiri samo molitev.

Če si tu in tam žalosten ali potrt, nikoli ne pozabi, da enako občuti mnogo drugih mladih. Običajno sčasoma ti občutki minejo. Medtem pa ne trpi sam. Povej komu, da ti je hudo. V Pregovorih 12:25 piše: »Skrb v srcu tare moža, a dobra beseda ga razveseli.« Kako lahko dobiš te ‚dobre besede‘ spodbude? Tako da nekomu poveš – nekomu, ki ima izkušnje, spoznanje in božjo modrost, da te potolaži in ti da potrebno pomoč.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»Med pogovorom me starša spodbudita in mi pokažeta praktične rešitve.«

[Slika na strani 15]

Običajno ti lahko bogaboječi starši dajo boljši nasvet kakor vrstniki2