Prizadevanje za popolno družbo

ČUDOVITO bi bilo videti boljši svet, svet, v katerem ljudi ne bi pestile bolečine, bolezni in invalidnost! Svetovno družbo, v kateri ne bi bilo kriminala, niti sporov. Človeško družino, v kateri ne bi bilo smrti.

A da bi te cilje lahko dosegli, bi se seveda moralo človeštvo v marsičem zelo spremeniti. Zamisli o tem, kako izboljšati človeško raso, niso nove. Pred kakimi 2300 leti je grški filozof Platon zapisal: »Najboljši možje [morajo priti] čim pogosteje v stik z najboljšimi ženami, in narobe, najslabši čim redkeje z najslabšimi.« Vendar pa so se šele v novejšem času začeli resno truditi, da bi izboljšali človeško družino. To vedo so poimenovali evgenika.

Izraz »evgenika« je leta 1883 skoval sir Francis Galton, angleški znanstvenik in sorodnik Charlesa Darwina. Beseda izhaja iz grških izrazov, ki pomenijo »odličnega rodu« oziroma »plemenit po dedovanju«. Galton je vedel, da lahko mnoge cvetlice in živali pridobijo določene zaželene lastnosti s selektivnim gojenjem. Ali se ne bi dalo s podobnimi metodami izboljšati tudi človeštvo? Galton je menil, da bi se lahko. Takole je razmišljal: če bi le delček stroškov in truda, ki se jih nameni za gojenje konj in goveda, porabili za »izboljšanje človeške rase«, bi bil rezultat »izbrana družba genijev«.

Galton je pod vplivom Darwinovega pisanja razmišljal, da je nastopil čas, da ljudje lastno evolucijo vzamejo v svoje roke. V prvih desetletjih 20. stoletja so postale Galtonove zamisli izredno priljubljene med politiki, znanstveniki in akademiki v Evropi in Združenih državah. Tako je vodja neke močne države, odsevajoč priljubljene zamisli svojih dni, zapisal: »Družba nima pravice izprijencem dovoliti, da bi imeli potomstvo svoje vrste. [. . .] Vsako skupino kmetov, ki svoji najboljši živini ne dovoli, da se plodi, in pusti, da ves prirastek izhaja iz najslabše živine, bi bilo treba obravnavati kot takšno, ki bi morala biti v umobolnici. [. . .] Nekega dne bomo uvideli, da je prvenstvena naloga dobrega državljana pravega kova ta, da v svetu pusti za sabo svojo kri, in da nimamo pravice ohranjati državljanov napačnega kova.«  Te besede je zapisal Theodore Roosevelt, 26. predsednik Združenih držav.

Na sejmih in razstavah po Britaniji in Ameriki so opisovali zakone dednosti, pogosto na pokončnem panoju, na katerem je bila urejena zbirka nagačenih morskih prašičkov. Razporedili so jih tako, da so pokazali, kako se barva dlake deduje z ene generacije na naslednjo. Namen razstav je bil pojasnjen s spremnim besedilom. Na neki taki karti je pisalo: »Neustrezne človeške značilnosti, na primer slaboumnost, epilepsija, zločinstvo, blaznost, alkoholizem, siromaštvo in mnoge druge, imajo nekateri že v družini in se dedujejo natanko tako kakor barva pri morskih prašičkih.« Na nekem drugem razstavnem plakatu pa je bilo zastavljeno vprašanje: »Kako dolgo bomo mi Američani tako skrbni glede rodovnika naših prašičev, piščancev in goveda – rodovno linijo naših otrok pa prepuščali naključju?«

Uporaba evgenike

Te zamisli niso bile zgolj teoretiziranje. V Severni Ameriki in Evropi so sterilizirali na desettisoče »nezaželenih«. Seveda je bilo opredeljevanje tega, kdo oziroma kaj je nezaželeno, zelo odvisno od pogledov tistih, ki so odločali glede prisilne sterilizacije. Tako so na primer v zvezni državi Misuri (ZDA) predložili uzakonitev zahteve po sterilizaciji ljudi, »obsojenih umora, posilstva, cestnega ropa, kraje perutnine, metanja bomb oziroma kraje avtomobilov«. Nacistična Nemčija pa je v svojem zgrešenem trudu, da bi v eni generaciji ustvarila raso gospodarjev, šla še korak dlje. Po prisilni sterilizaciji do 225.000 ljudi so milijone drugih – Judov, Romov, invalidnih in drugih »nezaželenih« – iztrebili pod pretvezo evgenike.

Zaradi barbarstva nacistične dobe, je evgenika dobila zelo negativen prizvok in mnogi so upali, da se bo to področje preučevanja pustilo pri miru, zakopalo skupaj z milijoni, ki so umrli v njenem imenu. A v 1970-ih so krožila poročila o znanstvenem napredku na novem področju – v molekularni biologiji. Nekateri so se bali, da bo ta napredek prebudil zamisli, ki so v prvem delu stoletja zavedle Evropo in Severno Ameriko. Leta 1977 je  na primer znani biolog svaril svoje kolege na forumu državne akademije znanosti glede rekombinirane DNK: »To raziskovanje nas bo pripeljalo še korak bliže genetskemu inženirstvu pri ljudeh. Pri tem ugotavljajo, kako naj bi mi rojevali otroke z idealnimi značilnostmi. [. . .] Nazadnje, ko so to poskušali, so imeli idealni otroci svetle lase, modre oči in arijske gene.«

Mnogim bi se danes zdelo smešno napredek v genetskem inženirstvu primerjati s Hitlerjevim evgeničnim programom. Pred šestdesetimi leti je bilo slišati ostre zahteve po rasni čistosti. Danes ljudje govorijo o izboljšanju zdravja in kakovosti življenja. Stara evgenika izvira iz politike, podžigali pa so jo predsodki in sovraštvo. Nov napredek v genetskih raziskavah pa podžigajo tržni interesi in želje ljudi po boljšem zdravju. A čeprav obstajajo večje razlike, lahko cilj, da bi se ljudi oblikovalo po naših genetskih predsodkih, zveni zelo podobno stari evgeniki.

Preoblikovati družbo z znanostjo

Tudi sedaj, ko berete te besede, močni računalniki sistematično kartirajo človeški genom – celoten niz navodil v naših genih, ki usmerjajo našo rast in določajo veliko tega, kar smo. Ti računalniki skrbno razvrščajo na desettisoče genov, ki so v človeški DNK. (Glej okvir »Detektivi DNK«.) Znanstveniki napovedujejo, da bodo te informacije, ko bodo zbrane in shranjene, nekoč v daljni prihodnosti glavni vir za razumevanje humane biologije in medicine. In znanstveniki upajo, da se bo s tem, ko bodo razvozlali skrivnosti človeškega genoma, odprla pot do zdravljenja, s katerim bodo popravili oziroma nadomestili okvarjene gene z neokvarjenimi.

Zdravniki upajo, da bodo z genetskimi raziskavami prišli do nove generacije varnih, a močnih zdravil za preprečevanje bolezni in bojevanje proti njim. Takšna tehnologija bo morda tudi vašemu zdravniku omogočila, da bo pregledal vaš genetski profil in vnaprej določil, katero zdravilo bi bilo za vas najboljše.

Poleg takih zdravstvenih prednosti nekateri menijo, da se bo z genetskim inženirstvom rešilo tudi socialne probleme. Od druge svetovne vojne do začetka 1990-ih so akademiki razpravljali o tem, da bi se socialne probleme dalo zmanjšati z reformami v gospodarstvu in ustanovah ter z izboljšanjem okolja, v katerem ljudje živijo. Vendar pa so se v novejšem času socialni problemi povečali. Mnogi ljudje so začeli verjeti, da je ključ za rešitev teh problemov na genetski ravni. In sedaj nekateri menijo, da geni na posameznikovo vedenje in vedenje skupin vplivajo bolj kakor okolje.

Kaj pa smrt? Po besedah raziskovalcev bi se z manipuliranjem z našo DNK rešilo tudi ta problem. Znanstveniki so že podvojili življenjsko dobo vinskih mušic in črvov. Pri tem so uporabili metode, za katere trdijo, da jih bodo morda nekega dne tudi pri ljudeh. Vodja Human Genome Sciences Inc. je dejal: »Prvič si lahko zamislimo človeško nesmrtnost.«

 Dojenčki po naročilu?

Ob navdušenih poročilih o tem, kaj se dela in kaj se še utegne narediti v prihodnjih letih, je kaj lahko spregledati sedanje omejitve in mogoče probleme novih tehnologij. Da bi to ponazorili, se vrnimo k temi o dojenčkih. Genetsko pregledovanje je že običajen postopek. Najbolj razširjena metoda izvira iz 1960-ih. Zdravnik z iglo prodre v maternico nosečnice in vzame vzorec amnijske tekočine, ki obdaja plod. Tekočino lahko nato analizirajo in ugotovijo, ali ima plod katero od več deset genetskih nepravilnosti, na primer Downov sindrom in spino bifido. Ta postopek navadno opravijo po 16. tednu nosečnosti. Z nekim novejšim postopkom med šestim in desetim tednom nosečnosti ugotovijo podrobnosti genetske snovi zarodka.

S temi postopki lahko zdravniki ugotovijo mnoge nepravilnosti, toda samo kakih 15 odstotkov od teh jih lahko popravijo. Ko analize odkrijejo genetski problem oziroma dajo dvoumen rezultat, so mnogi starši pred mučno odločitvijo – splaviti ali roditi? V The  UNESCO Courier piše: »Kljub vse več analizam DNK (vsaka je patentirana in donosna) genetiki doslej ni uspelo izpolniti svojih hvalisavih obljub o genskem zdravljenju. Zdravniki pregledujejo, da bi ugotovili bolezenska stanja in nepravilnosti, ki jih ne morejo zdraviti. Tako za zdravljenje pogosto predlagajo splav.«

Seveda zdravniki pričakujejo, da bodo ob vedno bolj učinkoviti biotehnologiji lahko vse bolj odkrivali in popravljali genetske okvare, ki pri ljudeh povzročajo različne bolezni ali pa nagnjenost k njim. Poleg tega znanstveniki upajo, da bodo navsezadnje lahko v človeški zarodek prenesli umetne kromosome in tako človeka zaščitili pred boleznimi, kot so Parkinsonova bolezen, aids, sladkorna bolezen ter rak na prostati in dojki. Otrok bi se tako rodil z okrepljenim imunskim sistemom. Nekateri tudi upajo na zdravila prihodnosti, s katerimi bi »izboljšali« razvijajoči se zarodek, morda z manipuliranjem z geni, da bi dosegli večjo inteligenco ali boljši spomin.

 Čeprav se tudi najbolj optimistični znanstveniki zavedajo, da bo moralo preteči še veliko časa, preden bodo starši morda lahko po svoji želji izbirali otroka iz kataloga, pa se mnogo ljudem zdi možnost, da bi si rodili otroka svojih sanj, nadvse privlačna. Nekateri pravijo, da bi bilo neodgovorno, če tehnologije ne bi uporabljali za odpravljanje genetskih nepravilnosti. Navsezadnje, razmišljajo, če ni nič narobe poslati otroka na najboljše šole in k najboljšim zdravnikom, zakaj ne bi skušali imeti najboljšega mogočega otroka?

Skrbi glede prihodnosti

Vendar pa drugi izražajo zaskrbljenost. V knjigi The Biotech Century na primer piše: »Če naj bi s spreminjanjem genetske snovi posameznikov preprečili sladkorno bolezen, anemijo s srpastimi eritrociti in raka, zakaj se potem ne bi lotili tudi drugih, manj resnih ‚nepravilnosti‘: kratkovidnosti, barvne slepote, disleksije, debelosti in levičarstva? In res,  kaj lahko zadrži družbo pred odločitvijo, da je določena barva kože nepravilnost?«

Do genetskih informacij bodo željno hotele priti zavarovalnice. Kaj, če preiskava pred rojstvom odkrije možno težavo? Ali bodo zavarovalnice pritiskale na mater, naj splavi? In če mati tega ne bo hotela, ali lahko zavarovalnice odklonijo kritje?

Kemične, farmacevtske in biotehnološke družbe tekmujejo, da bi patentirale gene in organizme, pa tudi načine, kako z njimi manipulirati. Seveda je gonilna sila finančna – služiti denar s tehnologijo prihodnosti. Mnogi bioetiki se bojijo, da bi to lahko vodilo v »porabniško evgeniko«, pri kateri bi se lahko na starše pritiskalo, naj si izbirajo »genetsko priznane« otroke. Ni si težko zamisliti, kako bi lahko pri takem razvoju imelo oglaševanje pomembno vlogo.

Seveda je malo verjetno, da bi bile nove tehnologije zlahka na voljo v revnejših predelih sveta. Že zdaj po mnogih krajih nimajo niti najosnovnejše zdravstvene oskrbe. Celo pri zelo razvitih narodih utegne postati gensko zdravljenje dosegljivo samo bogatim.

Popolna družba

V poplavi literature o tem, kaj se dela na področju biotehnologije, se pogosto pojavlja izraz »iti se Boga«. Ker je Bog Oblikovalec in Stvarnik življenja, je prav, da razmislimo o tem, kaj on meni glede prizadevanja za popolnostjo. V Bibliji, v Prvi Mojzesovi knjigi, piše, da je Bog, potem ko je ustvaril življenje na zemlji, »videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro«. (1. Mojzesova 1:31, SSP) Prvi človeški par je bil genetsko popoln. Ker pa se je uprl Bogu, je sebi in svojemu potomstvu nakopal nepopolnost in smrt. (1. Mojzesova 3:6, 16–19; Rimljanom 5:12)

Bog Jehova želi, da se bolezni, trpljenje in smrt končajo. Že davno je uredil pripravo, da človeštvo reši teh problemov. Biblijska knjiga Razodetje napoveduje čas, ko bo Bog posegel v človeške zadeve. O tem času beremo: »Obrisal bo [Bog] vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Do teh obsežnih sprememb ne bo prišlo zaradi znanstvenega napredka ljudi, med katerimi mnogi niti ne priznavajo obstoj Boga, kaj šele, da bi ga hvalili. Ne, odlomek se nadaljuje: »[Bog Jehova,] Tisti, ki je sedèl na prestolu, [. . .] je rekel: ‚Glej, vse delam novo!‘« (Razodetje 21:4, 5, SSP)

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Po prisilni sterilizaciji do 225.000 ljudi v nacistični Nemčiji so milijone drugih »nezaželenih« iztrebili pod pretvezo evgenike

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Zdravniki upajo, da bodo z genetskimi raziskavami prišli do nove generacije varnih, a močnih zdravil za preprečevanje bolezni in bojevanje proti njim

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

Od ovce z imenom Dolly naprej so znanstveniki klonirali na desetine živali – vse iz celic odraslih živali. Ali bi z isto tehnologijo lahko klonirali tudi odrasle ljudi?

 [Okvir/slike na strani 7]

Ali se da klonirati ljudi?

Leta 1997 je bila na časopisnih naslovnicah po svetu ovca z imenom Dolly. Kaj je bilo na njej tako posebnega? Bila je prvi sesalec, ki so ga uspešno klonirali iz celice odraslega organizma, vzete iz ovčje mlečne žleze. Tako je Dolly postala mlajša »dvojčica« ovce, iz katere so vzeli celico. Preden se je na prizorišču pojavila Dolly, so znanstveniki desetletja klonirali živali iz celic zarodka. Le malo ljudi je menilo, da je mogoče reprogramirati celico iz odraslega sesalca tako, da iz nje nastane druga žival, genetsko identična prvi. Kloniranje iz celice odrasle živali omogoča vnaprej videti, kakšno bo potomstvo.

Znanstveniki, ki so klonirali Dolly, so hoteli izboljšati farmske živali kot dragocen vir za izdelavo zdravil, ki se skrivajo v njihovem mleku. Prvič so o uspehu teh znanstvenikov poročali februarja 1997 v znanstveni reviji Nature, pod naslovom »Za življenje sposobno potomstvo, pridobljeno iz celic ploda in odraslega sesalca«. Javna občila so se hitro začela zavzeto zanimati za poročilo in za to, kaj vse bi to lahko pomenilo. Čez dva tedna, je bila na naslovni strani revije Time fotografija Dolly, ob njej pa naslov »Ali boste kdaj imeli dvojnika?«. V istem tednu je bil v reviji Newsweek sklop člankov z naslovnice »Ali lahko kloniramo ljudi?«.

Od Dolly naprej so znanstveniki klonirali na desetine živali – vse iz celic odraslih živali. Ali bi z isto tehnologijo lahko klonirali tudi odrasle ljudi? Da, pravijo nekateri biologi. Ali so to že storili? Ne še. Ian Wilmut (britanski znanstvenik; vodil je ekipo, ki je klonirala Dolly) opozarja, da je kloniranje trenutno »zelo neučinkovit postopek«, pri katerem je smrtnost plodov kakih desetkrat višja kakor pri naravni reprodukciji.

Nekateri se sprašujejo: ‚Kaj, če kdo to metodo izpopolni in klonira, recimo, mnogo Hitlerjev?‘ Da bi pomiril takšne strahove, Wilmut opozarja na to, da bi bil klonirani otrok sicer genetsko identičen dvojček tistega, iz katerega bi bil kloniran, vendar pa bi na kloniranega človeka vplivalo njegovo okolje in bi razvil drugačno osebnost – tako kakor je to pri naravnih enojajčnih dvojčkih.

[Okvir/slike na straneh 8, 9]

Detektivi DNK

Človeško telo je sestavljeno iz okoli 100 bilijonov celic. Večina celic ima jedro. V vsakem jedru je 46 skupkov, imenovanih kromosomi. V vsakem kromosomu je ena sama tesno zvita, nitasta molekula, imenovana DNK. Po ocenah je v DNK do 100.000 genov, ki so nameščeni podobno kakor mesta vzdolž kakšne večje ceste. Naši geni nam v veliki meri določajo vsako značilnost v telesu – naš razvoj v maternici, spol in telesne značilnosti ter rast do odraslosti. Znanstveniki tudi menijo, da je v naši DNK »ura«, ki določa, kako dolgo bomo živeli.

Živalska in človeška DNK sta si izredno podobni. Genetska snov šimpanzov se na primer od človeške razlikuje samo za 1 odstotek. Vseeno pa je ta vrzel desetkrat večja kakor razlike med DNK katerih koli dveh ljudi. A vendar imamo prav zaradi teh neskončno majhnih razlik mnoge značilnosti, po katerih je vsakdo od nas edinstven posameznik.

Pred malo manj kot desetimi leti so se znanstveniki lotili kompleksne naloge – določiti natančno zaporedje kemičnih enot v človeški DNK. Ta naloga, znana kot Human Genome Project (Projekt človeški genom), je ambiciozna in velikanska. Stala bo milijarde dolarjev. Zbranih podatkov bo po ocenah toliko, da bi z njimi lahko zapolnili 200 knjig, vsako v velikosti telefonskega imenika s po 1000 stranmi. Da bi en človek prebral vse te informacije, bi moral biti ob njih 26 let po 24 ur na dan!

V javnih občilih se pogosto prezre dejstvo, da bo treba te informacije, ko bodo zbrane, še razložiti. Treba bo novih orodij za analiziranje podatkov. Eno je razpoznati gene, čisto nekaj drugega pa je vedeti, kaj delajo in kako medsebojno delujejo, da nastane človek. Neki ugleden biolog je Projekt človeški genom poimenoval »sveti gral genetike«. Bolj praktičen opis pa je predlagal genetik Eric Lander: »To je seznam sestavnih delov,« pravi. »Če vam dam seznam sestavnih delov boeinga 777, in ta ima 100.000 delov, mislim, da ga ne bi mogli sestaviti in prav gotovo ne bi razumeli, zakaj leti.«

[Shema]

(Lega besedila – glej publikacijo)

CELICA

JEDRO

KROMOSOMI

DNK

BAZNI PAR