Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Sladkorni trst – velikan med travami

Sladkorni trst – velikan med travami

Sladkorni trst – velikan med travami

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

KAJ bi brez sladkorja? Pretiravali bi, če bi rekli, da bi se svet ustavil – toda če sladkorja ne bi bilo več, bi morali mnoge vrste hrane korenito spremeniti. Da, danes je uživanje sladkorja v večini sveta del vsakdanjika, zato je proizvodnja sladkorja postala svetovna trgovina.

Milijoni od Kube do Indije in od Brazilije do Afrike gojijo in žanjejo sladkorni trst. Pravzaprav je nekoč proizvodnja sladkorja prevladovala kot največja in najbolj donosna industrija na svetu. Lahko bi se reklo, da je sladkorni trst vplival na svet kot le malo katera druga rastlina.

Ali bi radi zvedeli več o tej izredni rastlini? Potem se nam pridružite pri ogledu pokrajine v Queenslandu v Avstraliji, kjer gojijo sladkorni trst. To je področje z omejeno pridelavo trsta, a je postalo zaradi učinkovitega kmetovanja in predelovalnih metod eden vodilnih svetovnih izvoznikov surovega sladkorja.

Obisk dežele sladkornega trsta

Ozračje je vroče in vlažno. Tropsko sonce pripeka na polje zrelega sladkornega trsta. Velik stroj, ki spominja na žitni kombajn, se počasi premika skozi visok pridelek ter pri žetvi seka stebla in jih odlaga v prikolico, ki se vozi ob strani. Iz porezanega trsta se začne kmalu cediti sladkorni sok in po zraku zanese sladek, zatohel vonj. Dragocen sok iz te izredne trave začne svoje potovanje od polja do sladkornice na vaši mizi.

Ni tako dolgo, ko so trst tukaj v Avstraliji mukoma sekali ročno, kakor to še vedno počnejo v mnogih državah, kjer pridelujejo sladkorni trst. Zamislite si prizor. Delavci ročno sekajo trst. Vrsta potečih se sekalcev počasi napreduje skozi polje. S skoraj vojaško natančnostjo z eno roko zbirajo pokončna stebla trstov, potem pa jih čvrsto potegnejo na eno stran, da razkrijejo njihovo skupno osnovo. Sviš, čop! Sviš, čop! Delavci z močnimi zamahi vihtijo mačete in režejo stebla tik nad tlemi. Potem jih vržejo na stran v urejene vrste, sami pa gredo k naslednjim poganjkom oziroma šopu trstov. Počasi se te razmere po svetu spreminjajo, saj zdaj vse več držav uvaja mehanizacijo.

Avstralija ima podeželje sladkornega trsta predvsem v obmorskem pasu, ki je dolg kakih 2100 kilometrov in je večinoma vzporeden z znanim Velikim koralnim grebenom. (Glej članek »Obisk Velikega koralnega grebena« v Prebudite se!, 8. junij 1991, v angleščini.) Tukaj sladkorni trst uspeva zaradi celoletnega toplega in vlažnega podnebja, tako da kakih 6500 pridelovalcev živi predvsem od malih družinskih kmetij, ki ležijo raztresene vzdolž obale kakor grozdi vinske trte.

Po dolgi vožnji vidimo v daljavi sladkorno mesto Bundaberg na osrednji obali Queenslanda. Ko se spuščamo po gričku, nas pozdravi razgled, ob katerem nam zastane dih – kakor daleč nam sega pogled, je morje valovitih sladkornih trstov! In kakšna raznolikost barv! Pisana polja trstičevja so različno zrela, tako da so kot mozaična sestavljanka v živahnih tonih zelene in zlate, z malimi zaplatami čokoladno rjave na delih, ki so to leto ostala neobdelana ali pa so na njih pred nedavnim posekali trste.

Julij je najhladnejši mesec v letu in pravkar se je začelo obdobje žetve in mletja. To se bo nadaljevalo do decembra, saj pridelek dozoreva v različnih stopnjah. Komaj že čakamo, da bomo obiskali sladkorni mlin in videli, kaj se zgodi s požetimi sladkornimi trsti. Toda predlagali so nam, naj prej zvemo kaj o samem sladkornem trstu. Zato smo se odločili, da se bomo najprej ustavili v sladkorni poskusni postaji, ki so jo postavili na tem področju. Tu znanstveniki razvijajo nove vrste trstov in raziskujejo, kako izboljšati kmetovanje s sladkornim trstom in njegovo pridelovanje.

Njegovi izvori in gojenje

Na sladkorni raziskovalni postaji je ustrežljiv agronom vesel, da nas lahko pouči nekaj o samem sladkornem trstu in nam pojasni, kako se ga goji. Sladkorni trst izvira iz deževnih gozdov jugovzhodne Azije in Nove Gvineje ter je velikan iz družine trav, h kateri spadajo tudi tako različni člani, kot so trava za zelenice, žita in oleseneli bambusi. V listih vseh teh rastlin nastaja sladkor v procesu fotosinteze. Toda sladkorni trst se razlikuje po tem, da v njem nastajajo ogromne količine sladkorja, ki ga nato v vlaknatih steblih hrani v obliki sladkega soka.

Gojenje sladkornega trsta so dobro poznali v staroveški Indiji. Leta 327 pr. n. š. so pisarji zavojevalskih vojsk Aleksandra Velikega napisali, da so tamkajšnji prebivalci »žvečili čudovit trst, v katerem brez čebel nastaja neka vrsta medu«. Ko se je v 15. stoletju zagnano raziskovalo svet in je ta hitro napredoval, se je pridelava sladkornega trsta širila kakor požar. Danes je na tisoče vrst trsta in več kot 80 držav prispeva h kaki milijardi ton pridelka letno.

V večini sveta je za sajenje treba veliko delavcev. Zrela stebla sladkornega trsta narežejo na kakih 40 centimetrov dolge dele, ki jih potem posadijo v brazde kakih 1,5 metra narazen. Iz vsakega potaknjenca oziroma mladike zraste šop kakih 8 do 12 stebel, ki dozorijo v 12 do 16 mesecih. Hoja skozi gosto polje zrelih trstov je lahko strah zbujajoče doživetje. Stebla in gosto listje zrastejo do štirih metrov visoko. Ali je tisto šelestenje tam samo veter ali pa je morda kača ali kak glodalec? Za vsak primer je morda čas, da se umaknemo na varno, na odprto!

Z raziskavami odkrivajo, kako kljubovati trstnim škodljivcem in boleznim. Mnogo tega truda je obrodilo nekaj uspeha, čeprav ne vedno. Leta 1935 so na primer strokovnjaki v naprezanju, da bi odstranili nadležnega trstnega hrošča, s Havajev v severni Queensland prinesli ago oziroma trstno krastačo. Žal pa je imela ta krastača raje drugo vrsto obilne hrane kakor trstnega hrošča, se plodno razmnoževala in postala glavni škodljivec v vsej severovzhodni Avstraliji.

Požgete pred žetvijo?

Kasneje, ko je padla noč, smo začudeni opazovali krajevnega kmeta, kako neti ogenj v svojem zrelem pridelku trstov. V nekaj sekundah je v malem polju nastal velik požar. Ogenj je plamtel visoko v večerno nebo. Zažiganje trstja pomaga odstranjevati nezaželeno listje in drugo, kar lahko ovira žetev in mletje. Zadnje čase pa je vse večja težnja k temu, da bi želi brez predhodnega senzacionalnega požiga. Ta metoda se imenuje zelena žetev trsta. Ne le, da je z njo boljši pridelek sladkorja, temveč za njo na tleh ostaja tudi zaščitna nastelja, ki pa potem pomaga v boju proti eroziji zemlje in preprečevanju rasti plevela.

Čeprav v mnogih državah, kjer danes gojijo sladkorni trst, pridelek še vedno žanjejo ročno, pa zdaj v vse več državah žanjejo z velikimi stroji za sekanje trsta. Ti velikani si utirajo pot skozi visoka stebla sladkornega trsta, odstranijo vrhove trstov in osmukajo stebla, nato pa jih samodejno nasekajo na kratke kose ali dele, pripravljene za obdelavo v mlinu. Medtem ko lahko sekalec trsta po metodi ročnega sekanja poseka povprečno 5 ton trsta na dan, pa lahko stroj za sekanje trsta z lahkoto požanje do 300 ton trsta na dan. Polja je mogoče žeti več let zapored, potem pa je pridelka sladkorja vedno manj in je treba rastline zamenjati.

Ko je trst posekan, je treba z njim hitro delati, saj je sladkor v požetem trstu zelo kvarljiv. Da bi omogočili hiter prevoz do mlinov, je po področjih Queenslanda, kjer gojijo trst, speljanih kakih 4100 kilometrov ozkotirne železnice. Miniaturne lokomotive, ki vozijo po teh progah, imajo zelo pisan zunanji videz, ko prečkajo podeželje in vlečejo za seboj na desetine vagonov, do roba napolnjenih s sladkornim trstom.

Skozi mlin

Sprehod skozi sladkorni mlin je zanimivo doživetje. Najprej opazimo vrste vagonov s trstom, ki čakajo na praznjenje. Veliki trgalniki in valji trst zdrobijo in iz njegovih vlaken iztisnejo sladkorni sok. Preostala vlakna oziroma ostanek sladkornega trsta posušijo in ga porabijo kot kurivo za poganjanje celega mlina. Presežek tudi prodajo v tovarne papirja in tovarne za izdelavo gradbenega materiala, kjer trst porabijo za svoje izdelke.

Primesi v sladkornem soku potem odstranijo, tako da ostane čista tekočina. Pridobljene primesi, ki jim pravijo blato, porabijo za gnojilo. Drugi stranski proizvod, melaso, uporabijo kot hrano za živino ali kot surovino za destilacijo ruma in industrijskega alkohola. Raznolika uporabnost sladkornega trsta in učinkovitost procesa mletja sta prav gotovo impresivni.

Tekočino potem zgostijo v sirup, tako da izparijo presežek vode, in nato vanjo nasujejo drobne kristale sladkorja. Ti kristali rastejo, dokler ne dosežejo želene velikosti. Zatem jih odstranijo iz mešanice in posušijo. Nastane surov rjavi sladkor. Z nadaljnjim prečiščevanjem bo iz tega neobdelanega sladkorja nastal znan prečiščen beli sladkor, ki ga imajo mnogi na jedilni mizi.

Morda bo vaš čaj ali kava nekoliko bolj sladek oziroma sladka po tem očarljivem in poučnem izletu po deželi sladkornega trsta. Seveda, če ste sladkorni bolnik, se boste morda morali odreči sladkorju in uporabiti nadomestek.

Mnogostranost in domiselnost Tistega, ki je sladkorni trst zasnoval in nato dal tako obilno rast te neverjetne rastline, resničnega velikana med travami, je vsekakor na nas naredila vtis!

[Okvir na strani 22]

Ali je iz pese ali iz trsta?

Sladkor se pridobiva iz dveh glavnih svetovnih pridelkov. Sladkorni trst večinoma gojijo v tropskih področjih in od njega dobijo vsaj 65 odstotkov svetovne proizvodnje sladkorja. Preostalih 35 odstotkov pridobijo iz sladkorne pese, ki jo gojijo v hladnejših podnebjih, na primer v Vzhodni in Zahodni Evropi ter Severni Ameriki. Kemično sta sladkorja enaka.

[Slika na strani 23]

Preden sladkorni trst požanjejo, ga požgejo

[Slika na strani 23]

Strojni sladkorni žitni kombajn. Traktor vleče prikolico.

[Navedba vira slike na strani 21]

Vse slike na straneh 21–24: Queensland Sugar Corporation