Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jeziki – mostovi in zidovi komunikacije

Jeziki – mostovi in zidovi komunikacije

Jeziki – mostovi in zidovi komunikacije

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE

»Nobena zgodovina nam ne more dati tako natančne predstave o vzponih in padcih ljudstva, njegovi družbeni organiziranosti ter njegovem verovanju in občutkih kakor prav analiza njegovega jezika.« (MARTÍN ALONSO)

SKOZI vso zgodovino je jezik – s svojim izvorom, raznolikostjo in dinamično naravo – privlačil učenjake. Res, to, kar učenjake privlači, se je prav zaradi jezika celo ohranilo, na primer večina zgodovinskih zapisov. Nedvomno je jezik ljudem temeljni način komunikacije.

Nekateri jezikoslovci menijo, da se zdaj po svetu govori kakih 6000 ali več jezikov, če ne štejemo krajevnih narečij. Najbolj razširjen jezik doslej je mandarinska kitajščina, ki jo govori več kot 800 milijonov ljudi. Naslednji štirje najbolj govorjeni jeziki, ki pa niso nujno po tem vrstnem redu, so angleščina, španščina, hindijščina in bengalščina.

Kaj se zgodi, ko različne kulture, in seveda njihovi jeziki, pridejo nenadoma v stik drug z drugim? Po drugi strani pa, kako osamitev skupin vpliva na njihov jezik? Poglejmo, kako se gradijo mostovi, pa tudi zidovi, komunikacije.

Pidžini, kreolščine in mešani pogovorni jeziki

Zaradi kolonizacije, trgovine med državami in celo zapora v koncentracijskih taboriščih ljudje občutijo potrebo po premostitvi komunikacijske vrzeli, ker nimajo skupnega jezika. Tako so začeli uporabljati skrčeno oziroma poenostavljeno obliko jezika. Odvzemali so zapletene dele slovnice, uporabili manj besed in te omejili na področja skupnega zanimanja. Tako so nastali pidžini. Pidžin je jezik, ki ima, ne glede na to, koliko je morda skrčen, lasten jezikovni sistem. Toda če ni več potrebe, zaradi katere je nastal, lahko izumre.

Ko pidžin postane glavni jezik populacije, se dodajajo nove besede, spremeni pa se tudi slovnica. Pidžin tako postane kreolščina. Ta v nasprotju s pidžinom izraža kulturo naroda. Danes se na svetu govori na desetine pidžinov in kreolskih jezikov, ki temeljijo na angleščini, francoščini, portugalščini, svahiliju in drugih jezikih. Nekateri celo postanejo pomembni jeziki v državi, na primer tok pisin v Papui Novi Gvineji in bislamščina v Vanuatu.

Drugi mostovi, ki podpirajo komunikacijo, so mešani pogovorni jeziki. To so običajni jeziki, ki jih rabijo skupine, katerih materni jeziki se razlikujejo. V Srednjeafriški republiki lahko na primer ljudje različnih krajevnih jezikovnih skupin komunicirajo v sangoščini. Diplomati se med seboj pogovarjajo v angleščini in francoščini, ki spadata med mešane pogovorne jezike. Pidžin je mešani pogovorni jezik, to pa je lahko tudi kreolščina.

Na različnih področjih znotraj države so lahko krajevne različice državnega jezika in te se imenujejo narečja. Bolj ko je področje osamljeno, vidnejše so lahko razlike. Sčasoma postanejo nekatera narečja tako drugačna od izvirnega jezika na nekem področju, da postanejo drug jezik. Včasih jezikoslovci stežka ločijo med jezikom in narečjem. Poleg tega se jeziki stalno spreminjajo, zato narečja tu in tam zaradi neuporabe izumrejo, z njimi pa umre tudi del zgodovine.

Jezik je Božje darilo. (2. Mojzesova 4:11) Privlačen proces spreminjanja jezika kaže, kako prilagodljivo je to darilo. Od jezika se lahko tudi naučimo, da nobena skupina ljudi ni vzvišenejša od druge, saj na primer ni jezika, ki bi bil manjvreden. Jezik je kakor druga Božja darila enako na razpolago vsem ljudem, ne glede na njihovo kulturo ali kraj bivanja. Že od vsega začetka so jeziki vseh ljudstev dovolj dovršeni, da ustrezajo svojemu namenu. Vsak od njih je vreden spoštovanja, ne glede na to, koliko ljudi ga rabi.

Zgodovinski in družbeni dejavniki

Jezik odraža družabno naravo človeštva. Ko torej pride do stika kultur, kar je nekaj običajnega, se v jezikih teh kultur še generacije kaže dokaz takega stika.

Španščina, ki velja za spremenjeno različico latinščine, ima na primer v sebi mnogo besed arabskega izvora in tako priča o islamskem zavzetju španskega ozemlja v osmem stoletju. V španščini je mogoče zaslediti tudi vpliv grščine, francoščine, angleščine in drugih jezikov. Poleg tega ostajajo v španščini, ki jo govorijo v Ameriki, sledovi staroveških naseljencev te celine. V tamkajšnji španščini je na primer mnogo besed iz jezika nahuatl, ki so ga govorili v azteški Srednji Ameriki.

Kakor se po maternem jeziku prepozna, iz katerega naroda in celo področja je posameznik, tako lahko raba jezika pokaže, iz katere skupine izhajajo ljudje, na primer iz katere poklicne, trgovske, kulturne in športne skupine, ali celo kriminalne organizacije. Spisek praktično nima konca. Jezikoslovci te posebne različice imenujejo žargon ali sleng, včasih pa celo narečje.

Toda kadar je med narodi in etničnimi ali kulturnimi skupinami sovraštvo, jezik ni več most. Postane lahko zid, ki ljudi še dodatno ločuje.

Prihodnost jezikov

Komunikacija je kompleksna zadeva. Po eni strani je sodobna težnja k rušenju jezikovnih zidov predvsem zaradi množičnih občil. Glede na Encyclopædio Britannico je angleščina zdaj prvi ali drugi jezik vsakemu sedmemu človeku. Tako je to najbolj široko rabljen pogovorni jezik na svetu. Ljudje lahko s tem, ko ga rabijo, bolj komunicirajo in izmenjujejo koristne informacije.

Po drugi strani pa jezikovni zidovi prispevajo k delitvam, sovraštvu in vojni. V The World Book Encyclopedii piše: »Če bi vsi ljudje govorili isti jezik, [. . .] bi si bile države bolj naklonjene.« Seveda bi bila za tako naklonjenost potrebna mnogo temeljitejša sprememba kakor le raba pogovornega jezika. Samo moder Stvarnik jezika lahko doseže, da bi vsi ljudje govorili en jezik.

Biblija, glavno sredstvo, po katerem Bog komunicira z ljudmi, jasno kaže, da bo Bog kmalu odstranil sedanjo hudobno stvarnost in jo nadomestil z vladavino, ki vlada iz nebes – s svojim Kraljestvom. (Daniel 2:44) Ta vladavina bo združila vse človeštvo v miroljubni, pravični novi stvarnosti tukaj na zemlji. (Matevž 6:9, 10; 2. Petrov 3:10–13)

Že zdaj čisti duhovni jezik – resnica o Bogu Jehovu in njegovih namenih – združuje milijone ljudi iz vseh jezikov, narodov in prejšnjih religij. (Zefanija 3:9) Tako je videti logično, da bo Bog v svojem novem svetu še bolj združil človeštvo, s tem da bo poskrbel, da bodo vsi ljudje govorili skupen jezik, ko bo naredil obratno, kakor je v Babelu.

[Okvir na strani 12]

Izvor jezikov

Vsemodri Stvarnik, Bog Jehova, je dal, da se jezik uporablja v nebeškem, angelskem kraljestvu. (Job 1:6–12; 1. Korinčanom 13:1) Ko je ustvaril ljudi, je vanje vsadil besedišče in sposobnost, da ga razširijo. Nobenega dokaza ni, da bi kdaj obstajal kak primitiven človeški jezik kruljenja in renčanja. Nasprotno! Premislite o tem, kakšno pojasnilo daje Encyclopædia Britannica glede sumerščine, najstarejšega znanega pisanega jezika: »Sumerski glagol s svojimi [. . .] različnimi predponami, medponami in priponami kaže zelo zapleteno sliko.«

Okoli 20. stoletja pr. n. š. so ljudje, v nasprotju z Božjo zapovedjo, naj se razselijo in ‚napolnijo zemljo‘, skušali nadzorovati vso družbo v Sinearski ravnini v Mezopotamiji in začeli graditi religiozni babelski stolp. Jezikovne razlike so se pojavile, ko je Bog ljudem zmešal njihov skupni jezik ter tako preprečil njihove nevarne in škodljive načrte. (1. Mojzesova 1:28; 11:1–9)

Biblijski zapis ne pravi, da vsi jeziki izvirajo iz enega prvotnega jezika. V Sinearju je Bog uvedel mnogo novih besedišč in načinov razmišljanja, iz česar so potem nastale jezikovne različice. Tako je ves trud, da bi izsledili jezik prednikov, iz katerega so izšli vsi drugi jeziki, zaman.

[Slika na strani 12]

V Babelu je Bog zmešal jezik upornih ljudi