Antarktika – zadnje raziskovalno področje

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

NA NEKATERIH delih Antarktike se lahko tako shladi, pravi neki pisec, da »bi se jeklena palica, če bi vam padla na tla, verjetno razbila kakor steklo, [. . .] in če bi skozi luknjo v ledu izvlekli ujeto ribo, bi ta v petih sekundah povsem zmrznila«. Zaradi tamkajšnjih skrajnih razmer in presenetljive gole lepote, ki jo tu in tam dopolnjuje osupljiva predstava južnega sija, bi se Antarktika lahko izdajala za kak drug svet.

Toda Antarktika je pomemben sestavni del tega sveta. Pravzaprav jo primerjajo z obširnim naravnim laboratorijem za preučevanje zemlje in njene atmosfere, kakor tudi globalnih okoljskih sprememb, h katerim spadajo tudi tiste, ki so povezane s človekovo dejavnostjo. Prav v zvezi s temi preučevanji postajajo znanstveniki vse bolj zaskrbljeni. Na južnih polarnih področjih so opazili nove zlovešče pojave, ki kažejo na to, da vse le ne gre tako dobro. Toda najprej si poglejmo, zakaj je Antarktika edinstvena oziroma nedotaknjena celina.

Začnimo s tem, da je Antarktika, kot najbolj odmaknjena celina na svetu, celina protislovij. Je nadvse lepa in nedotaknjena, a brezobzirno negostoljubna. Je najbolj vetrovno in najhladnejše področje na zemlji, obenem pa izredno nežna in občutljiva. Ima manj padavin kakor katera koli druga celina, a ima ledu za 70 odstotkov sladke vode tega planeta. Led je na Antarktiki debel povprečno kakih 2200 metrov, zato je Antarktika najvišja celina na zemlji, z nadmorsko višino povprečno 2300 metrov. Je tudi peta največja celina, vendar nima stalnih prebivalcev, večjih od 1 centimetra. To so velike mušice brez kril, neke vrste muhe.

Kakor na ogledu Marsa!

Bolj ko se podate v notranjost Antarktike, manj in manj znakov življenja vidite, še posebej ko pridete do področij, imenovanih suhe doline. Te polarne puščave, ki se raztezajo po kakih 3000 kvadratnih kilometrih površine, so večinoma visoko v Transantarktičnem gorovju, gorski verigi, ki poteka čez celino in je ponekod visoka več kot 4300 metrov. Ledeni vetrovi žvižgajo po suhih dolinah in brž odpihnejo vsak sneg, ki bi lahko padel. Znanstveniki so prepričani, da so te doline na zemlji najbolj primerljive s površino Marsa. Zato so domnevali, da bi bile primeren kraj za preizkušanje vikinške vesoljske opreme, preden bi jo izstrelili na odpravo na Mars.

Toda celo v teh suhih dolinah je življenje! V poroznih skalah, v drobnih zračnih žepih, živijo izjemno odporne oblike bakterij, alg in gliv. Preživijo z najmanj možne vlage. Njihov zunanji presenetljivi svet so najbolj puste skalne tvorbe, imenovane trirobniki. Ti so nenavadnih oblik in zelo bleščeči zaradi neprestanih antarktičnih vetrov, ki ob nje pihajo že nešteto stoletij.

Poimenovana, preden so jo odkrili

Ugibanja, ali je na jugu velikansko kopno, segajo že v obdobje grških filozofov. Aristotel je na primer domneval, da mora obstajati južna celina, ki bi bila protiutež deželam, za katere se je vedelo, da so na severni polobli. V knjigi Antarctica​—Great Stories From the Frozen Continent piše, da »severna polobla leži pod ozvezdjem Arktosa, medveda, zato je Aristotel (384–322 pr. Kr.) sklepal, da mora biti neznana dežela na jugu Antarktikos, z drugimi  besedami, popolnoma nasprotno« oziroma antipodno. Antarktika je torej posebna po tem, da je dobila ime v bistvu kakih 2000 let prej, preden so jo odkrili!

Leta 1772 je britanski raziskovalec kapitan James Cook plul proti jugu, da bi našel to domnevno južno celino. Vstopil je v svet vetru izpostavljenih otokov in zelo velikih ledenih gora oziroma, kakor jih je poimenoval, »ledenih otokov«. »Nekateri med njimi,« je napisal, so »imeli skoraj kake tri kilometre obsega, visoki pa so bili po 20 metrov, a je morje kljub temu pljuskalo čeznje, tako močni in težki so bili valovi«. Cook je odločno plul proti jugu in 17. januarja 1773 sta bili njegova ladja Resolution in spremljevalna Adventure prvi znani ladji, ki sta prečkali antarktični krog. Cook je trmasto krmaril skozi skladasti led, dokler navsezadnje ni mogel več naprej. »Proti jugu nisem mogel videti drugega kakor led,« je napisal v svoj ladijski dnevnik. Pravzaprav se je obrnil proti domu le 120 kilometrov od antarktičnih tal.

Kdo je torej prvi videl Antarktiko? Res, kdo je prvi stopil nanjo? Tega še danes nihče ne ve zagotovo. Morda so bili to celo kitolovci ali lovci na tjulnje, saj je Cook ob vrnitvi domov s svojimi poročili o obilju tjulnjev, pingvinov in kitov sprožil hitenje lovcev na to področje.

 Kri na ledu

Cook »je naletel na verjetno največjo skupino divjih živali, kar jih je kdaj živelo na svetu. Bil je prvi človek, ki je o njihovem obstoju obvestil svet«, je napisal Alan Moorehead v svoji knjigi The Fatal Impact. »Za antarktične živali,« pravi Moorehead, »je to [pomenilo] holokavst.« V knjigi Antarctica​—Great Stories From the Frozen Continent piše: »Proti koncu osemnajstega stoletja je bil lov na tjulnje po južni polobli zelo podoben zlati mrzlici. Zaradi nenasitnega povpraševanja Kitajske in Evrope po kožah so se kmalu počistila vsa [prej] znana področja tjulnjev, lovci nanje pa so v obupu iskali novo deželo s še neoropanimi kolonijami.«

Potem ko so lovci na tjulnje pobili že skoraj ves svoj vir preživetja, so kitolovci začeli pleniti morje. »Nikoli nihče ne bo vedel, koliko kitov in tjulnjev je bilo ubitih v južnem oceanu,« piše Moorehead. »Je šlo za deset ali petdeset milijonov? Številke postanejo nepomembne; ubijanju ni bilo videti konca, dokler ni bilo skoraj ničesar več, kar bi se dalo ubiti.«

Dandanes pa mednarodni zakoni ščitijo vso antarktično floro in favno. Poleg tega je antarktična obala poletno pribežališče divjih živali, ker tam ni kopenskih plenilcev, pa še morske hrane je obilo. Toda na Antarktiki so vidni znaki bolj zahrbtnega napada, ki ga morda mednarodni sporazumi ne bodo mogli ustaviti.

 [Okvir na strani 15]

LOČENA TEČAJA

Severni in južni tečaj sta si sicer podobna, a se kot ‚ločena tečaja‘ ne razlikujeta le po legi. Premislimo o naslednjem.

Neposredna okolica severnega tečaja sta led in morje, južni tečaj pa je blizu središča pete največje celine na zemlji.

Severni tečaj obkrožajo naseljene celine, Amerika, Azija in Evropa, Antarktiko pa obdaja prostran ocean, zares, najbolj viharen na tem planetu.

V arktičnem krogu živi na desettisoče družin, obenem pa je tam tudi na tisoče rastlin in živali. Antarktiki pa nihče ne reče dom. Edine tamkaj živeče oblike življenja so alge, bakterije, mahovi, lišaji, dve vrsti cvetočih rastlin in nekaj vrst žuželk.

»Antarktiki pravijo utripajoča celina,« piše v Encyclopædii Britannici, »ker vsako leto nastane in se stali drugoten sprednji ledeni del obale.« Ko je ta veliki predel plavajočega ledu največji, sega 1600 kilometrov v morje. Zaradi tega raztezanja in krčenja šestkratne količine arktičnega predela plavajočega ledu ima Antarktika večji vpliv na globalne vremenske razmere.

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ATLANTSKI OCEAN

INDIJSKI OCEAN

TIHI OCEAN

Drakeov preliv

otok Jamesa Rossa

Larsenova ledena polica

ANTARKTIČNI POLOTOK

Ronnejina ledena polica

Vinson Massif (najvišja gora, 4896,9 metrov)

Rossova ledena polica

Mt. Erebus (aktivni ognjenik)

TRANSANTARKTIČNO GOROVJE

Južni tečaj

Najnižja temperatura, kar so jo kdaj namerili na zemlji, je bila na Antarktiki, in sicer –89,2 stopinj Celzija

0 500 kilometrov 500 milj

[Vir slike]

U.S. Geological Survey

[Slika na straneh 16, 17]

Antarktični pingvini se zbirajo na redki modri ledeni gori

[Vir slike]

© 2000 Mark J. Thomas/Dembinsky Photo Assoc., Inc.

[Slika na strani 17]

Grbavi kit

[Slika na strani 17]

Južnomorski sloni

[Slika na strani 17]

Na južnem tečaju

[Vir slike]

Foto: Commander John Bortniak, NOAA Corps

[Slika na strani 17]

Rossova ledena polica

[Vir slike]

Michael Van Woert, NOAA NESDIS, ORA