Kopenske mine – pretehtati ceno
Kopenske mine – pretehtati ceno
Šestletni Augusto se je 26. decembra 1993 potepal po odprtem polju blizu Luande, glavnega mesta Angole. Nenadoma je na tleh opazil svetleč predmet. Iz radovednosti se je odločil, da ga pobere. Njegov naslednji gib je sprožil minsko eksplozijo.
Zaradi te eksplozije so morali Augustu amputirati desno nogo. Sedaj je star 12 let in je večino časa na invalidskem vozičku. Pa še slep je.
AUGUSTA je pohabila protipehotna mina, ki ima takšno ime zato, ker so njena prvenstvena tarča ljudje, ne pa tanki ali druga vojaška vozila. Menijo, da so do sedaj v najmanj 50 državah izdelali več kot 350 vrst protipehotnih min. Mnoge od teh so narejene z namenom, da ranijo, ne pa ubijejo. Zakaj? Ker ranjeni vojaki potrebujejo pomoč, in vojak, pohabljen zaradi mine, upočasni vojaške operacije – in prav to sovražnik tudi hoče. Poleg tega lahko brezupno stokanje ranjenega vojaka požene njegovim sobojevnikom strah v srce. Zato imajo mino za najbolj učinkovito navadno takrat, ko žrtev preživi, tudi če je ta komaj še pri življenju.
Kot je pisalo v prejšnjem članku, pa je večina žrtev minskih eksplozij civilistov, ne vojakov. To ni vedno naključno. V knjigi Landmines—A Deadly Legacy piše, da so nekatere mine »premišljeno usmerjene na civiliste, da bi se tako spraznilo področje, uničilo vire hrane, povzročilo vale beguncev ali pa zgolj širilo strah«.
Naj navedemo primer: v vojni v Kambodži so mine položili okrog sovražnikovih vasi, potem pa te vasi obstreljevali s topništvom. Civilisti so skušali pobegniti in stekli naravnost na minska polja. Medtem so pripadniki Rdečih Kmerov, da bi prisilili vlado k pogajanju, položili mine v riževa polja, s tem pa prestrašili kmete in skoraj ustavili poljedelstvo.
Morda pa je še celo bolj ostudno to, kar se je leta 1988 zgodilo v Somaliji. Ko so bombardirali Hargeyso, so bili prebivalci prisiljeni zbežati. Vojaki so nato v zapuščene domove nastavili mine. Ko so se boji končali, so se begunci
vrnili, doma pa jih je pohabila ali ubila skrita mina.Mine pa ne ogrožajo le življenja in telesnih udov. Razmislite še o nekaterih drugih posledicah tega zloveščega orožja.
Ekonomska in družbena cena
Kofi Annan, generalni sekretar Združenih narodov, je dejal: »Ena sama mina, ali že sam strah pred njo, lahko prepreči obdelovanje celega polja, oropa celo vas sredstev za preživljanje ter postavi še eno oviro na poti kake države k obnovi in razvoju.« Tako bi lahko v Afganistanu in Kambodži obdelovali okrog 35 odstotkov zemlje več, če se kmetje ne bi bali hoditi po njej. Nekateri tvegajo. »Grozno se bojim min,« pravi neki kamboški kmet. »Toda če ne grem ven nakosit trave in narezat bambusa, ne bomo preživeli.«
Na tiste, ki preživijo minsko eksplozijo, se pogosto zgrne mučno finančno breme. V državi v razvoju na primer lahko otrok, ki izgubi nogo pri desetih letih, do konca življenja potrebuje tudi do 15 umetnih udov, vsak od teh pa bo stal povprečno 125 USD. Res je, da se to morda nekaterim ne zdi tako zelo drago. Toda za večino prebivalstva v Angoli pomeni 125 USD več kot trimesečno plačo!
Razmislite tudi o hudi družbeni ceni. Prebivalci neke azijske države se na primer nočejo družiti z amputiranci, ker se bojijo, da se bodo okužili z »nesrečo«. Poroka je lahko za amputiranca samo izmikajoče se sanje. »Ne načrtujem, da se bom poročil,« toži Angolec, ki so mu zaradi poškodbe v minski eksploziji morali amputirati nogo. »Ženska hoče moškega, ki lahko dela.«
Razumljivo je, da mnoge žrtve trpijo zaradi občutka manjvrednosti. »Ne morem več vzdrževati svoje družine,« pravi neki Kambodžec, »in zato me je sram.« Včasih lahko takšna občutja človeka celo bolj slabijo kakor sama izguba uda. »Menim, da sem bil najbolj poškodovan čustveno,« pravi Artur, žrtev iz Mozambika. »Velikokrat me je razdražilo že samo to, da je kdo pogledal proti meni. Mislil sem, da me nihče več ne spoštuje in da ne bom nikoli več živel normalno.« *
Kako pa je z odstranjevanjem min?
V zadnjih letih si zelo prizadevajo spodbuditi države, da bi prepovedale uporabo min. Poleg tega so se nekatere vlade lotile nevarne naloge odstranjevanja položenih min. Toda na poti je več ovir. Ena je čas. Odstranjevanje min je zelo počasno. Odstranjevalci min so pravzaprav ugotovili, da traja odstranjevanje mine povprečno stokrat dlje kakor nastavljanje. Druga ovira so izdatki. Ena mina stane od 3 do 15 USD, odstranitev mine pa tja do 1000 USD.
Torej se zdi, da je popolna odstranitev min skoraj nemogoča. Če bi denimo hoteli odstraniti vse mine v Kambodži, bi moral naslednjih nekaj let vsakdo v tej državi za to nalogo nameniti ves svoj dohodek. Menijo, da bi bilo tam za odstranitev vseh min, tudi če bi bila finančna sredstva na voljo, potrebno celo stoletje. Svetovno stanje pa je celo še temačnejše. Po ocenah bi s sedanjo tehniko odstranitev min po planetu stala 33 milijard USD in trajala več kot tisoč let!
Res je, da so bile predlagane nove metode za odstranjevanje min: od vinskih mušic, genetsko spremenjenih za odkrivanje eksploziva, do velikanskih radijsko upravljanih vozil, ki bi v eni uri odstranila mine z dveh hektarov zemljišča. Utegne pa trajati kar nekaj časa, preden bodo takšne metode lahko uporabljali v večjem obsegu, in verjetno bodo na voljo samo bogatejšim državam.
V večini krajev tako mine odstranjujejo po starem. Človek se plazi po trebuhu, s palico prebada tla pred sabo, centimeter za centimetrom, in na dan očisti od 20 do 50 kvadratnih metrov. Nevarno? Seveda! Na vsakih 5000 odstranjenih min umre en odstranjevalec min, dva pa sta ranjena.
Prizadevanje za združitev v boju proti minam
Decembra 1997 so predstavniki več držav podpisali konvencijo o prepovedi uporabe, skladiščenja, izdelave in prometa protipehotnih min ter o njihovem uničevanju, znano tudi kot ottawski sporazum. »To je uspeh, kakršnega še ni bilo ne v mednarodnem razorožitvenem ne v mednarodnem humanitarnem pravu,« pravi kanadski premier, Jean Chrétien. * Še vedno pa sporazuma ni podpisalo skoraj 60 držav, in med temi so nekatere največje izdelovalke min na svetu.
Ali bo z ottawskim sporazumom ljudem uspelo odpraviti nadlogo min? Morda do neke mere. Toda mnogi dvomijo. »Tudi če bi se vse države sveta ravnale po protokolu iz Ottawe,« poudarja Claude Simonnot, sodirektor Handicap International v Franciji, »bi bil to le en korak pri osvobajanju planeta celotne
nevarnosti pred minami.« Zakaj? »Milijone min ostane zakopanih v tleh in potrpežljivo čaka na prihodnje žrtve,« pravi Simonnot.Vojni zgodovinar John Keegan pa opozarja še na en dejavnik. Vojna, pravi, »poseže v najbolj skrivne kotičke človekovega srca [. . .], kjer vlada ponos, kjer je občutek najpomembnejši, kjer je nagon kralj«. Sporazumi ne morejo spremeniti tako globoko ukoreninjenih človekovih osebnostnih potez, kot sta sovraštvo in pohlep. Toda ali to pomeni, da bodo ljudje vedno nemočne žrtve min?
[Podčrtni opombi]
^ odst. 13 Več o tem, kako ravnati ob izgubi uda, si lahko preberete v reviji Prebudite se!, 8. junij 1999, v naslovnem sklopu člankov »Upanje za invalidne«, na straneh od 3 do 10.
^ odst. 20 Sporazum je začel veljati 1. marca 1999. Do 6. januarja 2000 ga je podpisalo 137 držav, ratificiralo pa 90 od teh.
[Okvir na strani 6]
Dvakratni zaslužek?
Temeljno načelo poslovanja je, da morajo podjetja, kadar njihovi izdelki povzročijo škodo, za to odgovarjati. Tako Lou McGrath, ki dela pri Skupini za posvetovanje o minah, trdi, da bi morala podjetja, ki so si ustvarila dobiček z izdelovanjem min, plačati odškodnino. Ironično pa je, da si prav mnogi izdelovalci min ustvarjajo dobiček še z odstranjevanjem min. Tako je na primer neki nekdanji proizvajalec iz Nemčije baje sklenil pogodbo za posel odstranjevanja min v Kuvajtu v vrednosti 100 milijonov USD. V Mozambiku pa so pogodbo za odstranitev min z glavnih cest, v vrednosti 7,5 milijona USD, sklenili s konzorcijem treh podjetij, od katerih sta dve mine izdelovali.
Nekateri menijo, da je moralno zelo narobe, da podjetja, ki mine izdelujejo, potem služijo tudi z njihovim odstranjevanjem. Trdijo, da tako izdelovalci min služijo dvakrat. Kakor koli že, tako izdelovanje kot odstranjevanje min ostaja cvetoč posel.
[Shema na strani 5]
(Lega besedila – glej publikacijo)
Povprečno število min na 2,5 kvadratnega kilometra v devetih državah, v katerih je min največ
BOSNA in HERCEGOVINA 152
KAMBODŽA 143
HRVAŠKA 137
EGIPT 60
IRAK 59
AFGANISTAN 40
ANGOLA 31
IRAN 25
RUANDA 25
[Vir slike]
Vir: United Nations Department of Humanitarian Affairs, 1996
[Slike na strani 7]
V Kambodži s plakati in znaki svarijo pred minami
Na vsakih 5000 odstranjenih min umre en odstranjevalec min, dva pa sta ranjena
[Viri slik]
Ozadje: © ICRC/Paul Grabhorn
© ICRC/Till Mayer
© ICRC/Philippe Dutoit