Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Vasa – od nesreče do zanimivosti

Vasa – od nesreče do zanimivosti

Vasa – od nesreče do zanimivosti

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ ŠVEDSKE

DESETEGA avgusta leta 1628 je bil v Stockholmu, glavnem mestu Švedske, lep poletni dan. Ljudje so se drenjali na nabrežju pristanišča, ko je veličastna kraljeva vojna ladja Vasa po treh letih gradnje izplula na krstno plovbo, da bi se pridružila švedski mornarici.

Vasa ni bila navadna vojna ladja. Kralj Gustav II. Adolf Vasa je želel, da bi bila najmogočnejša na svetu. Nekateri pravijo, da je ukazal dograditi drugo strelno palubo, potem ko je slišal, da Danci gradijo ladjo z dvojno vrsto strelnih lin. Želel je, da ladja, ki je nosila njegovo ime, ne bi bila v ničemer slabša od drugih.

Njena splavitev naj bi bila razkošna predstava njegove kraljevske moči in sijaja. Oborožena je bila s 64 topovi in okrašena z več kot 700 kipi in okraski. Njena cena je presegala 5 odstotkov švedskega bruto narodnega prihodka. Ta močni vojaški stroj in plavajoča umetniška razstava je bila verjetno najsijajnejša ladja, kar so jih takrat kje naredili. Nič čudnega torej, da so ji ljudje s ponosom vzklikali, ko je plula ob stockholmskem nabrežju!

Nesreča in ponižanje

Toda Vaso je po nekaj več kot kilometru plovbe močan sunek vetra nagnil. Skozi odprte strelne line je vanjo vdrla voda in jo potopila. To je bila morda najkrajša krstna plovba v pomorski zgodovini!

Gledalci so ohromeli. Sijaj švedske mornarice je bil potopljen, pa ne v boju ali silovitem neurju na odprtem morju, temveč s preprostim sunkom vetra v lastnem pristanišču. Groza je bila še toliko večja zaradi smrti kakih 50 ljudi, ki so bili na ladji. Namesto da bi bila Vasa narodni ponos, je postala sinonim za razočaranje in sramoto.

Sklicali so sodišče, da bi našli odgovornega za ponižujočo katastrofo. Toda nihče ni bil obtožen, verjetno zato, ker sta bila glede na pričevanje vpletena kralj in drugi najvišji poveljnik švedske mornarice, viceadmiral Klas Fleming.

Zaradi kraljevih zahtev so morali graditelji poskušati načine izvedbe, ki jih dotlej niso poznali. Tako so Vaso naredili zelo nesorazmerno. Preden se je prevrnila, je admiral Fleming poskrbel za preizkus stabilnosti. Trideset mož je teklo eden poleg drugega z ene strani ladje na drugo. Po treh takih pretekih je admiral uvidel, da se bo ladja, če bodo tako nadaljevali, prevrnila. Zato je poskus ustavil, ni pa preprečil krstne plovbe. Zaradi vpletenosti tako pomembnih osebnosti, kot sta bila kralj in admiral, so bile obtožbe umaknjene.

V letih 1664–65 je bivši častnik švedske vojske spravil na plano večino topov z Vase s preprostim potapljaškim zvonom. Vasa je potem počasi utonila v pozabo ter se bolj in bolj pogrezala v blato 30 metrov pod gladino.

Iz blata

Avgusta leta 1956 je amaterski arheolog Anders Franzén s pripravo za jemanje vzorcev dvignil z dna kos hrastovine. Leta je raziskoval stare dokumente in preiskoval morsko dno ter iskal Vaso. Zdaj jo je našel. Z oprezno reševalno operacijo so jo potegnili iz blata in jo pod vodo v enem kosu previdno prenesli v zanjo namenjen pristan.

Štiriindvajsetega aprila leta 1961 se je na stockholmskem nabrežju ponovno trlo vzklikajočih gledalcev. Vasa je po 333 letih, kolikor je bila na dnu morja, doživela preporod – tokrat kot turistična zanimivost in zaklad za pomorske arheologe. Več kot 25.000 artefaktov je razkrilo očarljive podrobnosti glede te vojne ladje iz 17. stoletja, obenem pa je dalo tudi enkraten vpogled v takratno gradnjo ladij in kiparsko umetnost.

Zakaj so se Vasa in njeni artefakti tako dobro ohranili? Med drugim zato, ker je bila ob potopu nova, ker blato učinkuje ohranjevalno in ker živi sveder, ki uničuje les, ne prebiva v manj slani vodi.

Vasa je imela kakih 120 ton balasta. Izvedenci menijo, da bi potrebovala več kot dvakrat tolikšno obtežitev, da bi bila stabilna, a ni imela prostora. Poleg tega bi bile s tako dodatno težo spodnje strelne line bliže vodi. Njen videz je bil sijajen, vendar je bila zaradi neprimernega ravnotežja nesreča neogibna.

Zdaj je kot najstarejša ohranjena, celotna in popolnoma identificirana ladja na svetu varno shranjena v lastnem muzeju. To kraljévo bahanje iz 17. stoletja, za katero se je ustavil čas v katastrofi leta 1628, si letno ogleda 850.000 obiskovalcev. Opominja na neumnost tistih na oblasti, ki se zaradi sebičnosti in brezbrižnosti raje niso zmenili za zanesljive načine gradnje ladij.

[Slika na strani 24]

Kralj Gustav II. Adolf Vasa

[Vir slike]

Foto: Nationalmuseum, Stockholm

[Slike na straneh 24, 25]

Po več kot 300 letih na dnu morja je »Vasa« svetovna zanimivost

[Vir slike]

Genom tillmötesgående från Vasamuseet, Stockholm

[Navedba vira slike na strani 25]

Målning av det kapsejsande Vasa, av konstnär Nils Stödberg