Obvladovanje ubijalca

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ KANADE

ŠIRI se po gozdu, se ne meni za mlade in napada starejše. Morilec je v primerjavi z žrtvijo drobcen. Giblje se hitro in ni zadovoljen, dokler razdejanje ni popolno. Posledica žrtvinega truda, da prežene vsiljivca, je boj za življenje ali smrt. Navsezadnje zmaga napadalec.

Kdo je ta sovražnik? Napadalec je droben severnoameriški borov ličar, ki živi na zahodu Severne Amerike. Njegova žrtev je veličasten severnoameriški bor, ki običajno raste v notranjosti kanadske province Britanske Kolumbije.

Približno 35 odstotkov pogozdenega področja v provinci je veličastnega severnoameriškega bora – pravcato gojišče za valjastega severnoameriškega borovega ličarja, ki je velik le tri do osem milimetrov. Ta se najprej nameri na bolne, ostarele borovce. Toda z naraščanjem populacije ličarjev se napad razširi tudi na zdrava odrasla drevesa. (Glej okvir »Življenjski krog severnoameriškega borovega ličarja«.) Zaradi nedavnih epidemij v Britanski Kolumbiji je samo v enem letu propadlo 30 milijonov borovcev. Menijo, da lahko iz enega napadenega drevesa pride dovolj ličarjev, da naslednje leto propadeta dve drevesi enake velikosti.

Severnoameriški borov ličar je naravni sestavni element ekosistema in skupaj z divjimi požari poskrbi za obnovo gozdov dozorelih severnoameriških borov. Vendar človek s svojim posegom, ko odkrije ogenj in ga zaduši, pripomore k ohranitvi velikih področij zrelih in ostarelih dreves. Tako se je sicer zaščitilo naravno okolje za živali ter selitvene poti, kakor tudi gozdove za rekreacijske in industrijske namene, toda pojavila se je tudi potreba po obvladovanju severnoameriškega borovega ličarja. Kako potlej v širnih področjih divjine odkrijejo te drobne škodljivce in jim pridejo na sled? Kaj, če sploh kaj, je mogoče storiti, da bi zajezili opustošenje, ki ga puščajo za sabo?

Odkrivanje in zasledovanje

Obvladovanje severnoameriškega borovega ličarja se začne z odkrivanjem. Da bi našli drevesa z rdeče obarvanimi vrhovi, iz zraka ogledujejo prostrane gozdove. Taka drevesa so okužena in se jih v zeleni odeji zlahka opazi. Lokacijo okužbe kakor tudi število rdečih dreves določijo z globalnim navigacijskim sistemom (GPS). Podatki se zapišejo in skrbno shranijo v žepni računalnik. Kasneje jih prenesejo v namizne računalnike ter z močnimi  geografskimi informacijskimi sistemi vnesejo na natančne zemljevide gozdnih površin. Vsako okužbo nato oštevilčijo in naredijo seznam, v katerem so koordinate vsakega področja. To je nujno potrebno za skupino, ki raziskuje zemljišče in je poslana, da bi preverila stopnjo okužbe.

Resnična nevarnost za gozd pa niso drevesa, ki se obarvajo rdeče, temveč sveže napadena zelena drevesa. Na splošno jih odkrijejo po kupčkih smole, ki obdajajo luknjo, vstopno mesto ličarjev, in po prahu oziroma žagovini na tleh tik ob drevesu. Vsa napadena drevesa označijo s plastičnim trakom in oštevilčijo z barvo. Zapišejo si značilnosti področja in število napadenih dreves, pa tudi vse druge potrebne informacije, ki pomagajo odgovornim skupinam pri odločitvi, kaj naj bi se naredilo, da bi nadzorovali širjenje te nadloge.

Nadzorne metode

Če je okuženo področje dovolj veliko, da se ga splača posekati, pošljejo drugo ekipo, da ga kartografira. Načrt sečnje predložijo v odobritev Ministrstvu za gozdarstvo. Gozdarska družba postane odgovorna tudi za pogozditev tega področja in skrb za sadike, dokler jih ni mogoče pustiti samostojno rasti. Pri tem postopku ne gre le za koristno izrabo dreves, ampak se tako tudi nadzoruje širjenje okužbe in omogoči nova rast.

Če pa sečnja ni mogoča, se lahko predlaga zdravljenje posameznih dreves. K temu lahko spada vbrizgavanje pesticida v okuženo drevo ali njegov posek in sežig na kraju samem. Slednja nadzorna metoda, ki jo opravijo pozno pozimi ali zgodaj spomladi, preden pridejo na dan ličarji, je zelo učinkovita, a zahteva tudi mnogo intenzivnega dela. Dale, strokovnjak za odkrivanje in obvladovanje takih nadlog, za Prebudite se! opiše rutino značilnega delovnega dne.

»Najprej je treba spretno peljati po ozkih cestah, po katerih vozijo tudi veliki, zelo natovorjeni drvarski tovornjaki. Zaradi varnosti uporabljamo dvostranski radio za nadzor prometa. Na koncu ceste raztovorimo motorne sani in sanke ter se odpravimo naprej v gozd. GPS in kompasi so skrbno zapakirani, s sabo pa imamo tudi motorne žage, bencin, olje, sekire, radie, snežne krplje in opremo za prvo pomoč. Nekaj kilometrov prečkamo  močvirja, gozdna področja in stare utrte poti skozi grmičevje. Ko z motornimi sanmi ne moremo več naprej, si nataknemo krplje, s katerimi lahko, čeprav nekoliko težko, hodimo po snegu, ki je ponekod globok tudi 120 centimetrov.

Zaradi negotovega področja je kar izziv nositi 15 kilogramov opreme. Srce nam razbija od napora. Kako veseli smo, da smo končno na cilju! Zdaj pa se začne pravo delo. Izurjen in izšolan delavec podira napadena drevesa natančno kakor dober strelec. Nato pristopi ekipa, ki drevesa razreže v primerno velike kose za sežig. Lubje je treba popolnoma sežgati, da se zatre ličinke. Ko se za kosilo ustavimo, smo pri –20 stopinjah Celzija hvaležni za ogenj. Njegova toplota nas ogreva in nam odtaja zmrznjene sendviče. Potem se moramo znova lotiti dela. Vse prekmalu pa se začne zimsko nebo mračiti, kar nas spomni, da se moramo napotiti domov.«

Delo v divjini

Delo gozdarskih delavcev je zahtevno. Medtem ko se ti spretni posamezniki spopadajo z izzivi, tudi uživajo v stvarstvu, ki jih obdaja. K temu med drugim spadajo neverjetna okolica in nepozabna srečanja z divjimi živalmi. Nekatera so nenevarna, na primer z gozdno kuro, ki tik pred nogami kričeče zleti iz snega, ali z nesrečno veverico, ki v naglici skoči iz svojega brloga ter se požene po delavčevi hlačnici in pri tem nažene precej straha v kosti. Druga srečanja pa so lahko smrtno nevarna, na primer če se za človekom požene tamkajšnji grizli ali črni medved. Vendar je nevarnost na splošno mogoče zmanjšati z zavestnim ravnanjem in šolanjem. Delavci lahko tako brez pretiranega strahu uživajo v divjini.

Uporaba tehnike za obvladovanje zemljinih dragocenih virov je vznemirljivo napredovala. Mnogi vestni posamezniki se trudijo zaščititi in ohraniti dragocena drevesa, tako da obvladujejo take zadeve, kot je severnoameriški borov ličar. Nedvomno se moramo o naših čudovitih gozdovih še precej naučiti. Komaj čakamo, da bomo lahko skrbeli zanje v popolni harmoniji z njihovim prvotnim namenom.

[Okvir/shema na strani 22]

Življenjski krog severnoameriškega borovega ličarja

Odrasla samica ličarja sredi poletja vrta skozi lubje severnoameriškega bora do njegove beljave. Po paritvi s samcem zleže kakih 75 jajčec. Pri tem v beljavo prenese tudi modro gobo, da tako prepreči izlivanje smole, ki bi lahko ličarje ubilo. Iz jajčec se nato izležejo črvičaste ličinke, ki se hranijo s floemom (sestavljenim tkivom) drevesa. V nekaj tednih po uspešnem ličarjevem napadu drevo gostitelj odmre zaradi pretrganega dotoka vode in hranilnih snovi. Ličinke se razvijejo pozimi in pridejo na dan poleti, zletijo in napadejo nova drevesa ter krog ponovijo.

[Diagram]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Odrasli ličar

Jajčeca

Ličinka

Buba

[Slike na straneh 22, 23]

Pogled od blizu na poškodovano drevo

Napadena drevesa

Kupčki smole