Zamisli si naslednji scenarij: Je sreda zvečer. Sedemnajstletni Gregor je opravil svoje zadolžitve in sedaj je končno pripravljen na zasluženo sprostitev! Vključi televizijo in se zlekne v svoj najljubši naslanjač.

Ravno takrat se pri vratih pojavi njegov ati in ni videti zadovoljen.

Kako bi ti, če bi bil Gregor, morda preprečil takšno prerekanje?

Komunikacijo s starši bi lahko primerjal z vožnjo avtomobila. Kadar na cesti naletiš na neprehodno oviro, lahko poiščeš drugo pot.

 PRIMER:

»Težko se mi je pogovarjati z očetom,« pravi Leja. »Včasih mu kaj govorim, on pa čez nekaj časa reče: ‚Oprosti, govoriš meni?‘«

LEJA IMA NA VOLJO VSAJ TRI MOŽNOSTI.

1. A) Zavpije na očeta.

   Leja zakriči: »Daj no, to je pomembno! Poslušaj me!«

2. B) Neha govoriti z očetom.

   Leja enostavno obupa in si ne prizadeva več govoriti o svoji težavi.

3. C) Počaka na primernejši čas in znova načne temo.

   Leja se z očetom kasneje na samem pogovori ali pa mu glede svoje težave napiše pismo.

Katero možnost bi ti priporočal Leji?

RAZMISLI: Lejin oče je zatopljen v svoje misli, zato se ne zaveda hčerkine stiske. Če bi Leja izbrala možnost A, bi bilo njeno vpitje morda kot bob ob steno. Po vsej verjetnosti s tem ne bi dosegla, da bi bil oče bolj dovzeten za njene besede, obenem pa bi pokazala, da ga ne spoštuje. (Efežanom 6:2) Ta možnost očitno ne koristi nikomur.

Možnost B se morda zdi najlažja, vendar pa ni najbolj pametna. Zakaj ne? Da bi se Leja uspešno spoprijela s svojimi težavami, se mora pogovoriti z očetom, in da bi ji oče lahko pomagal, mora vedeti, kaj se dogaja v njenem življenju. Torej se tudi z molkom nič ne doseže.

Pri možnosti C pa Leja ne dovoli, da bi ovira na cesti pomenila konec poti. Počaka na primernejši čas za pogovor. Če pa se odloči, da očetu napiše pismo, se morda že takoj počuti bolje.

Pisanje pisma ji lahko tudi pomaga jasno oblikovati misli, ki jih hoče povedati očetu. Ko bo oče pismo prebral, bo vedel, kaj mu je skušala povedati, in bo tako lahko bolje razumel njene težave. Torej možnost C koristi obema, Leji in očetu. Pri tej možnosti, pa naj gre za osebni pogovor ali komuniciranje po pismu, se upošteva svetopisemska spodbuda: »Prizadevajmo [si] za to, kar prispeva k miru.« (Rimljanom 14:19)

Katere možnosti so Leji še na voljo?

Poskusi se spomniti kakšne. Nato razmisli, do česa bi ta možnost verjetno pripeljala.

Ne pozabi, da se to, kar poveš in kar tvoja starša mislita, da si povedal, vedno ne sklada.

PRIMER:

Starša te denimo vprašata, zakaj si slabe volje. Ti odgovoriš: »O tem se nočem pogovarjati.«

Toda onadva razumeta: »Ne zaupam vama dovolj, da bi vama povedal. O problemu se bom pogovoril s svojimi prijatelji, ne pa z vama.«

Predstavljaj si, da imaš resen problem in da ti starša ponudita pomoč. Ti pa rečeš: »Ne skrbita. To bom že sam uredil.«

• Kaj tvoja starša morda razumeta?

• Kaj je morda bolje, da rečeš?