GRUZIJA | 1998–2006
Grožnje jih niso odvrnile od služenja Jehovu
Naši bratje in sestre se niso preplašili in so še naprej imeli shode. Starešine so modro preventivno ukrepali, da bi zaščitili oznanjevalce. Brat André Carbonneau, kanadski odvetnik, ki je v tistih letih branil naše brate, se spominja: »Običajno je kak brat z mobilnim telefonom stal v bližini dvorane. Če je opazil, da se približuje drhal, je takoj opozoril starešine na nevarnost napada.«
Po vsakem izgredu sta predstavnika iz Betela obiskala brate in sestre, da bi jih okrepila. André pravi: »Bilo je res nekaj izjemnega, da sta predstavnika ponavadi našla polno dvorano veselih in nasmejanih bratov in sester.«
Tudi tisti, ki jih napadi niso neposredno prizadeli, denimo biblijski učenci, so pokazali podobno odločenost. André se spomni pogovora z žensko, ki je kmalu zatem postala nekrščena oznanjevalka. Rekla mu
je: »Ko sem po televiziji videla te napade, sem opazila razliko med pravimi in lažnimi kristjani, in želim biti prava kristjanka.«Pogumno zagovarjanje sovernikov
V teh težavnih letih so oznanjevalci pokazali zgledno vero in pogum, tako da so ostali zaposleni z oznanjevanjem. Podobno vero so pokazali tudi tisti, ki so zagovarjali sovernike na sodišču.
Javna občila so velikokrat napačno predstavljala Priče, in sicer kot ljudi, ki razdirajo družine, zavračajo in zdravstveno oskrbonasprotujejo državi. Kdor jih je kot odvetnik zagovarjal, je pravzaprav tvegal svoj ugled in kariero.
John Burns, odvetnik iz kanadske podružnice, ki je v tistih letih pomagal bratom in sestram v Gruziji, pove: »Krajevni bratje in sestre, ki so bili odvetniki, so se dali na razpolago. Ni jih bilo strah iti na sodišče in biti prepoznani kot Jehovove priče, čeprav bi si lahko s tem nakopali nevšečnosti pri svoji službi.« Te pogumne Priče so prispevale svoj del pri Fil. 1:7)
»zagovarjanju in pravnem utrjevanju dobre novice«. (Gruzijci spregovorijo proti nasilju
Ves ta čas so se nasilni napadi na brate in sestre nadaljevali. Zato so Jehovove priče 8. januarja 2001 sprožile peticijo, ki je pozivala k zaščiti pred napadi drhali in k pregonu teh, ki so napadali miroljubne državljane.
Brat Burns pojasni namen te peticije: »Naš cilj je bil pokazati, da večina Gruzijcev obsoja takšno nasilje nad Jehovovimi pričami in da je za ta dejanja v bistvu odgovorna majhna skupina verskih skrajnežev.«
V samo dveh tednih je peticijo podpisalo 133.375 odraslih, in to večina pravoslavcev, iz vseh predelov Gruzije. Peticijo so nato predstavili predsedniku Ševardnadzeju,
toda to nasilja še ni ustavilo. Verski skrajneži so naprej namerno napadali Priče.Medtem pa je Jehova blagoslavljal svoje služabnike. Ko so bili verski skrajneži zaposleni s povzročanjem nevšečnosti Božjemu ljudstvu, je Bog Jehova iskrene posameznike klical iz krive religije.
Osvoboditev iz krive religije
Babilina Haratišvili je bila večino svojega življenja goreča članica Gruzijske pravoslavne cerkve. Ko je bila v svojih tridesetih letih, je potovala iz mesta v mesto in iz vasi v vas ter ljudi učila o življenju svetnikov.
Toda Babilina je želela o Bogu izvedeti več. Odločila se je, da se bo udeležila predavanj na gruzijskem pravoslavnem semenišču. Ob neki priložnosti je duhovnik pokazal poslušalcem knjigo Spoznanje, ki vodi v večno življenje in jih spodbudil, naj si pri Jehovovih pričah priskrbijo izvod te knjige. Rekel jim je: »Iz te knjige lahko veliko izveste o Svetem pismu.«
Babilina je bila šokirana. Prič se je od nekdaj ogibala, zdaj pa je duhovnik priporočal njihove knjige! Rekla si je: »Če naj bi o Bogu več izvedela od Jehovovih prič, kaj sploh še delam tukaj?« Takoj je poiskala Priče v mestu Poti in začela z njimi preučevati Sveto pismo.
Medtem ko si je Babilina večala spoznanje iz Svetega pisma, je naredila pomembne spremembe v življenju. Nekoč je rekla: »Ko sem na lastne oči videla, da v Svetem pismu piše, da je napačno častiti ikone, sem se pričela ogibati vseh vrst malikovanja. Prepričana
sem bila, da je takšna odločitev pravilna.« Ko je imela že skoraj 80 let, se je odločila, da postane Jehovova priča.Na žalost je Babilina leta 2001 zbolela in umrla, še preden bi se lahko krstila. Toda kasneje se je krstila njena vnukinja Izabela, ki sedaj zvesto služi Jehovu.
Hotela je postati redovnica
Eliso Dzidzišvili se je pri 28 letih odločila, da bo postala redovnica. V bližini njenega domačega mesta Tkibuli ni bilo nobenega samostana, zato se je leta 2001 preselila v Tbilisi. Medtem ko je čakala, da jo sprejmejo v samostan, je dobila službo s polovičnim delovnim časom, in sicer kot zasebna učiteljica. Po naključju je bila ena izmed njenih učenk hčerka naše sestre Nunu.
Eliso pripoveduje: »Velikokrat sva se pogovarjali o Bibliji. Vneto sem zagovarjala pravoslavno vero, Nunu pa mi je potrpežljivo kazala eno svetopisemsko vrstico
za drugo. Nekega dne mi je predlagala, da mi prebere brošuro Kaj Bog zahteva od nas. Ko sva brali odstavke in poiskali svetopisemske vrstice, sem spoznala, da je čaščenje ikon v neposrednem nasprotju z Božjim zakonom.«Eliso je kasneje odšla v krajevno cerkev in duhovniku postavila nekaj vprašanj. Iz njegovih odgovorov je bilo očitno, da cerkveni nauki ne temeljijo na Bibliji. (Mar. 7:7, 8) Eliso se je prepričala, da je našla resnico. Takoj je začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami in se kmalu krstila.
Gradnja kraljestvenih dvoran kljub nasprotovanju
Od leta 2001 je vse več občin potrebovalo primerne prostore, v katerih bi se lahko zbirale k čaščenju. Po neki oceni se je potrebovalo kakih 70 kraljestvenih dvoran. Zato so se Priče lotile gradnje dvoran kljub nasprotovanju v državi. (Ezra 3:3, NW, 2013 Edition)
Kmalu je gradbena ekipa začela v Tbilisiju obnavljati zgradbo, v kateri se je do takrat zbiralo nekaj občin. Hitro sta sledila še dva projekta – eden v Tbilisiju, drugi pa v Čiaturi v zahodni Gruziji.
Brat Tamazi Hucišvili, ki je sodeloval pri gradbenem projektu v Čiaturi, se spominja: »Vsak dan nas je na gradbišču delalo 15 ljudi. Kmalu so vsi v mestu vedeli, da gradimo novo dvorano. Tu in tam nam je prišlo na uho, da naši nasprotniki želijo priti in uničiti kraljestveno dvorano.«
Kako uspešno je lahko bilo delo glede na takšno nasprotovanje? Tamazi pravi: »Gradnjo smo nadaljevali in kraljestveno dvorano končali v treh mesecih. Kljub grožnjam se ni pojavil noben nasprotnik.« *
Dolgo pričakovano olajšanje
Oktobra 2003 se je začel gradbeni projekt v mestu Samtredia. Verski skrajneži so spet ustrahovali krajevne
brate in sestre. Zidovi so bili komaj postavljeni in malta je bila še sveža, ko so že prišli nasprotniki in porušili zgradbo.Toda novembra 2003 je nov razvoj dogodkov v Gruziji našim bratom in sestram prinesel olajšanje. Sprememba v vladi je odprla vrata večji verski strpnosti. In tako je nekaj članov skrajne pravoslavne skupine, ki so napadali Jehovove priče, pristalo za zapahi.
Na Božje ljudstvo so izliti bogati blagoslovi
Jehovovi služabniki v Gruziji so bili kmalu po koncu preganjanja deležni številnih duhovnih blagoslovov. Na območnem zborovanju leta 2004 so v gruzinščini izšli Krščanski grški spisi – prevod novi svet.
Nato je leta 2006 na območnem zborovanju »Rešitev je blizu!« prišlo do še enega nepozabnega dogodka. Med delegati je od vznemirjenja kar završalo, ko je bil kot naslednji govornik najavljen Geoffrey Jackson, član Vodstvenega organa. Kako zelo so bili presenečeni, ko je brat Jackson objavil izid celotnega Svetega pisma – prevod novi svet v gruzinščini!
Številnim delegatom so v oči stopile solze hvaležnosti. Neka sestra je rekla: »Z besedami ne morem opisati veselja, ki sem ga čutila, ko smo dobili celotno
Sveto pismo. [. . .] To je bil zares zgodovinski dogodek.« Več kot 17.000 ljudi je uživalo v tej duhovni pojedini, ki je pomenila mejnik v zgodovini Jehovovih služabnikov v Gruziji.^ odst. 29 Med letoma 2001 in 2003 so v državi zgradili sedem kraljestvenih dvoran.