Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Občina v mestu Surabaja (1954)

INDONEZIJA

Prihod misijonarjev iz Gileada

Prihod misijonarjev iz Gileada

Julija 1951 se je majhna občina v Džakarti zbrala, da bi izrekla dobrodošlico Petru Vanderhaegnu, prvemu misijonarju, ki je bil po šolanju na Gileadu poslan v Indonezijo. Do konca istega leta je iz Avstralije, Nemčije in Nizozemske prišlo še 13 misijonarjev, tako da se je število oznanjevalcev v državi skoraj podvojilo.

»Predstavljala sem si, da pri oznanjevanju po hišah ne bom govorila, ampak bom uporabljala geste,« se je spominjala Fredrika Renskers, misijonarka iz Nizozemske. »Vendar je veliko ljudi govorilo nizozemsko, tako da sem na začetku po večini oznanjevala v tem jeziku.« Ronald Jacka iz Avstralije je povedal: »Nekateri smo uporabljali pričevalsko kartico, na kateri je bila natisnjena kratka pridiga v indonezijščini. Vsakič sem najprej pogledal na kartico, potem potrkal na vrata in skušal na pamet povedati napisane besede.«

S pomočjo misijonarjev, ki so močno prednjačili v oznanjevanju, je število oznanjevalcev v enem letu skokovito naraslo s 34 na 91. Prvega septembra 1951 je bil na domu Andréja Eliasa v osrednjem delu Džakarte ustanovljen podružnični urad družbe Watch Tower Society. Za sluga dežele je bil postavljen Ronald Jacka.

Odprejo se še nova področja

Novembra 1951 je bil Peter Vanderhaegen dodeljen v mesto Manado v Severnem Sulavesiju, kjer sta Theo Ratu in njegova žena ustanovila majhno skupino. Večina domačinov se je izpovedovala za kristjane in je zelo spoštovala Božjo Besedo. Mnogi stanovalci so Priče povabili naprej in jih prosili, naj jim pojasnijo svetopisemske nauke. Oznanjevalci so pogosto govorili skupinam, v katerih je bilo po 10 ljudi. Petnajst minut kasneje je bilo že približno 50 poslušalcev. V eni uri se je lahko zgodilo, da so se prestavili na dvorišče, saj se je zbralo tudi do 200 ljudi.

V začetku leta 1952 sta Albert in Jean Maltby ustanovila misijonarski dom v Surabaji v Vzhodni Javi, ki je drugo največje mesto v Indoneziji. Pridružilo se jima je šest misijonark: Gertrud Ott, Fredrika Renskers, Susie in Marian Stoove, Eveline Platte ter Mimi Harp. »Domačini so bili po večini razumni muslimani in so bili zelo prijazni,« pravi Fredrika Renskers. »Pri mnogih je bilo videti, kot da samo čakajo na resnico, zato ni bilo težko pričeti svetopisemskega tečaja. V treh letih je imela občina v Surabaji že 75 oznanjevalcev.«

Misijonarski dom v Džakarti

Nekako v tistem času je Azis, musliman iz Padanga v Zahodni Sumatri, pisal podružničnemu uradu in prosil za duhovno pomoč. Azis je v 30. letih prejšnjega stoletja že preučeval Sveto pismo z avstralskima pionirjema, vendar je z njima izgubil stik med japonsko okupacijo. Nato je naletel na neko brošurico, ki so jo izdale Jehovove priče. Takole je napisal: »Ko sem na brošurici videl naslov podružničnega urada v Džakarti, me je to poživilo!« Podružnični urad je v Padang nemudoma poslal Fransa van Vlieta, okrajnega nadzornika. Brat van Vliet je ugotovil, da se je Azis pogovarjal s svojim sosedom Nazarjem Risom, duhovno lačnim državnim uradnikom. Oba moška in njuni družinski člani so sprejeli resnico. Brat Azis je postal zvest starešina. Nazar Ris pa je postal posebni pionir in večina njegovih otrok je danes gorečih Prič.

Frans van Vliet in njegova mlajša sestra Nel

Kmalu zatem je Frans van Vliet obiskal nekega nedejavnega nizozemskega brata, ki je v mestu Balikpapan v Vzhodnem Kalimantanu obnavljal v vojni poškodovano naftno rafinerijo. Frans je z bratom šel na oznanjevanje in ga spodbudil, naj preučuje z več zainteresiranimi ljudmi. Ta brat je pred vrnitvijo na Nizozemsko v Balikpapanu ustanovil majhno skupino.

Kasneje se je v mesto Banjarmasin v Južnem Kalimantanu preselila novokrščena sestra Titi Koetin. Titi je oznanjevala svojim sorodnikom v skupnosti Dajakov in mnogim od njih pomagala spoznati resnico. Nekateri teh novih so se vrnili v svoje vasi, ki so ležale daleč v notranjosti province Kalimantan, in ustanovili skupine, ki so kasneje zrasle v močne občine.

Izdajanje literature v indonezijščini

Ker se je oznanjevanje hitro širilo, so bratje potrebovali vse več literature v indonezijščini. Leta 1951 je bila v indonezijščino prevedena knjiga “Let God Be True” (»Naj se Bog izkaže resničnega«). Ker pa so indonezijske oblasti revidirale svoja pravila črkovanja, je morala tudi podružnica revidirati svoj prevod. * Ko je bila knjiga nazadnje objavljena, je med indonezijskimi bralci vzbudila veliko zanimanja.

Leta 1953 je podružnica natisnila 250 izvodov Stražnega stolpa v indonezijščini – to je bil prvi Stražni stolp v indonezijščini po 12 letih. Revija je bila razmnožena na šapirografu. Imela je 12 strani in je sprva vsebovala le preučevalne članke. Tri leta kasneje je Stražni stolp v indonezijščini imel že 16 strani in neko podjetje ga je natisnilo po 10.000 izvodov na mesec.

Mesečna izdaja Prebudite se! v indonezijščini je prvič izšla leta 1957. Hitro je dosegla naklado 10.000 izvodov. Ker je po vsej državi primanjkovalo tiskarskega papirja, so morali bratje zaprositi za dovoljenje za uporabo papirja. Vladni uradnik, ki je obravnaval njihovo prošnjo, jim je rekel: »Menara Pengawal (Stražni stolp) štejem za eno najboljših revij v Indoneziji in zelo vesel sem, da vam lahko pomagam pridobiti dovoljenje za uporabo papirja za vašo novo revijo.«

^ odst. 1 Od leta 1945 sta bili dve večji reviziji indonezijskih pravil črkovanja, večinoma zato, da bi se nadomestila prejšnja nizozemska pravila črkovanja.