»ČE LE lahko pomagam, mi prosim povej.« Večina med nami reče to žalujočemu prijatelju ali sorodniku. In to tudi iskreno mislimo. Storili bi karkoli, da bi pomagali. Toda: ali nas žalujoči kdaj pokliče in reče: »Domislil sem se, kako mi lahko pomagaš.« Ponavadi se to ne zgodi. Jasno je, da bomo morali narediti prvi korak, če res hočemo pomagati in tolažiti žalujočega.

Biblijski pregovor pravi: »Kakor zlata jabolka v srebrnih pletenicah je beseda ob pravem času.« (Pregovori 15:23; 25:11) Da bi vedeli kaj reči in kaj ne reči, kaj narediti in kaj ne narediti, potrebujemo modrost. V nadaljevanju je nekaj svetopisemskih nasvetov, ki so nekaterim žalujočim že pomagali.

Poslušajte: Bodite »hit[ri] za poslušanje«, pravi Jakobov list 1:19. Ena od stvari, s katero boste ožaloščenemu še najbolj pomagali je, da s poslušanjem delite njegovo bolečino. Nekateri ožaloščenci potrebujejo pogovor o svojem najdražjem, ki je umrl, o nesreči ali pa bolezni, ki je povzročila njegovo smrt, ali pa o čustvih, ki jih od takrat dalje prežemajo. Zato ga povprašajte: »Bi želel govoriti o tem?« Pustite, da se sami odločijo. Neki mladenič se spominja časa, ko mu je umrl oče: »Prav zares mi je pomagalo, ko so me drugi vprašali, kaj se je zgodilo in me potem tudi res poslušali.« Ko poslušate, bodite potrpežljivi in sočutni, in ne mislite, da morate po vsej sili dati kakšne odgovore ali najti rešitve. Pustite jim, da izrazijo vse, kar želijo deliti z vami.

Delujte pomirjevalno: Zagotovite jim, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči (ali karkoli drugega za kar veste, da je res in da je pozitivno). Pomirite jih, da to kar čutijo — potrtost, jezo, krivdo, ali kakršnokoli drugo čustvo — ni nujno nekaj neobičajnega. Povejte jim za tiste, za katere veste, da so uspešno okrevali po podobni izgubi. V Pregovorih 16:24 pove, da so takšne »dobrohotne besede [. . .] zdravilo kostem«. (1. Tesaloničanom 5:11, 14)

Bodite pri roki: Ne samo prve dni, ko so prisotni mnogi prijatelji in sorodniki, ampak bodite pri roki tudi več mesecev pozneje, ko se drugi že čisto posvetijo svojim vsakodnevnim opravkom. S tem se izkažete za ,pravega tovariša‘, za takšnega, ki svojemu prijatelju stoji ob strani, ko je ta »v stiski« (Pregovori 17:17). »Naši prijatelji so se prepričali, ali so najini večeri zapolnjeni, tako da  nisva preživljala preveč časa sama doma,« razlaga Teresea, ki ji je otrok umrl v prometni nesreči. »To nama je pomagalo, da sva se laže spoprijela z občutkom praznine, ki naju je navdajal.« Za tega, ki je ostal, lahko še leta kasneje, različne obletnice, kot sta obletnica poroke ali obletnica smrti, predstavljajo dokaj stresen čas. Zakaj si ne bi takšne dni označili na koledarju, tako da bi bili tiste dni pri roki, če bo potrebna sočutna podpora?

Prevzemite primerno pobudo: Ali je treba iti po kakšnih opravkih? Ali bi moral kdo popaziti na otroke? Ali potrebujejo prijatelji in sorodniki, ki so prišli na obisk, prenočišče? Tisti, ki so pred kratkim utrpeli izgubo, so pogosto tako zmedeni, da ne vedo niti, kaj bi sami morali postoriti, kaj šele, da bi povedali drugim, kako jim lahko pomagajo. Če torej opazite kaj nujnega, ne čakajte, da bi vas kdo poprosil, ampak prevzemite pobudo (1. Korinčanom 10:24; primerjajte 1. Janezov 3:17, 18). Neka žena, ki ji je umrl mož, se spominja: »Veliko mi jih je reklo: ,Če lahko karkoli naredim, mi povej.‘ Ena od prijateljic pa ni nič spraševala. Šla je naravnost v spalnico, preoblekla posteljo in oprala rjuhe, ki so ostale umazane na postelji ob njegovi smrti. Druga je vzela vedro, vodo in čistila ter zdrgnila preprogo, ki jo je mož pobruhal. Čez nekaj tednov se je pri meni oglasil eden od občinskih starešin v delovni obleki, z orodjem v roki in rekel: ,Vem, da je gotovo kaj, kar je potrebno popravila. Samo pokaži mi.‘ Kako mi je ta človek pri srcu, saj je popravil vrata, ki so že skoraj visela na enem tečaju, in električno napeljavo!« (Primerjajte Jakob 1:27.)

Bodite gostoljubni: »Ne pozabite na gostoljubnost!« nas opominja Biblija (Hebrejcem 13:2, EI). Še posebej bi morali misliti na gostoljubnost do žalujočih. Namesto da jih povabimo, »naj pridejo kadarkoli«, se raje kar dogovorimo za dan in uro. Če odklonijo, ne vrzite takoj puške v koruzo. Verjetno jih je treba samo obzirno spodbuditi. Mogoče so  vaše povabilo zavrnili zgolj zato, ker se bojijo, da bodo pred drugimi zgubili nadzor nad svojimi čustvi. Ali pa jih muči občutek krivde, ker v takšnem trenutku uživajo v skupnem obroku in prijateljstvu. Spomnite se Lidije, gostoljubne ženske, ki jo omenja Biblija. Lukež, ki je bil med povabljenci k njej, pove: »Primorala nas je, da smo vstopili« (Dejanja apostolov 16:15, EI).

Bodite potrpežljivi in razumevajoči: Ne bodite presenečeni nad tem, kar vam ožaloščeni morda najprej reče. Spomnite se, da mogoče občuti jezo in krivdo. Če je čustveni izbruh usmerjen k vam, boste morali pokazati razsodnost in potrpežljivost, da ne boste tudi vi odgovorili tako razdražljivo. Biblija priporoča: »Oblecite si torej [. . .] prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost« (Kološanom 3:12, 13, JPS).

 Napišite pismo: Pogosto spregledamo vrednost sožalnega pisma ali sožalne kartice. In kakšna je njihova prednost? Cindy, ki ji je mati umrla zaradi raka, pripoveduje: »Ena od prijateljic mi je napisala lepo pismo. Res mi je pomagalo, saj sem ga lahko vedno znova prebirala.« Takšno spodbudno pismo ali kartica je lahko napisano »na kratko«, pomembno je, da je od srca (Hebrejcem 13:22, EI). Lahko pove, da vam ni vseeno in da boste preminulega tudi vi ohranili v lepem spominu ali pa lahko pokaže, kaj vas je vezalo nanj.

Molite z njimi: Ne podcenjujte vrednost vaših molitev za tiste oziroma s tistimi, ki so utrpeli izgubo. Biblija pravi: »Veliko zaleže vztrajna molitev pravičnega« (Jakob 5:16, EI). Če vas slišijo, da molite za njih, lahko to ublaži negativne občutke kot na primer občutek krivde. (Primerjajte Jakob 5:13-15.)

Ne držite se ob strani samo zato, ker ne veste, kaj reči ali narediti: ,Prepričan sem, da zdajle potrebujejo malo samote,‘ si morda rečemo. Morda pa se v resnici držimo ob strani samo zato, ker se bojimo, da bomo rekli ali naredili kaj napačnega. Toda ta, ki trpi zaradi izgube, se bo počutil le še bolj osamljenega in bolečina bo še večja, če se ga bodo prijatelji, sorodniki in soverniki izogibali. Zapomnite si, da so najprijaznejše besede in dejanja običajno tudi najenostavnejša (Efežanom 4:32). Že samo to, da ste tam, je lahko ohrabrilno. (Primerjajte Dejanja apostolov 28:15.) Teresea se spominja dne, ko ji je umrla hči: »V eni uri je bilo bolnišnično preddverje polno naših prijateljev; prišli so vsi starešine s svojimi ženami. Nekatere izmed žensk si še navijalk za lase niso utegnile sneti, drugi so bili kar v delovnih oblekah. Enostavno so pustili delo in takoj prišli. Veliko jih je reklo, da niso vedeli, kaj naj rečejo, pa to sploh ni bilo pomembno, pomembno je bilo, da so bili tam.«

Nikar jih ne silite, naj nehajo žalovati: ,No, no, le nikar ne joči,‘ bi morda najraje rekli. Vendar pa je morda bolje, če pustimo solzam teči. »Mislim, da je pomembno žalujočim pustiti, da pokažejo svoja čustva in jim res dajo prosto pot,« pravi Katherine, ko se spominja moževe smrti. Uprite se želji, da bi drugim govorili, kako naj čustvujejo. In nikar ne mislite, da morate vi skrivati svoja čustva samo zato, da bi ščitili njihova. Namesto tega nam Biblija priporoča, naj »joka[mo] z jokajočimi« (Rimljanom 12:15).

Ne svetujte jim prehitro, naj zavržejo obleko ali osebne stvari umrlega; na to morajo biti pripravljeni: Mogoče se nam zdi, da bi bilo zanje bolje, če bi zavrgli vse predmete, ki jih lahko spomnijo na umrlega, saj drugače samo nekako podaljšujejo svojo žalost. Toda ni nujno, da se rek »daleč od oči, daleč od srca« v tem primeru obnese. Morda se mora ožaloščeni od preminulega posloviti počasi. Spomnite se, kako Biblija opisuje odziv očaka Jakoba, potem ko so ga prepričali, da je njegovega mlajšega sina Jožefa ubila divja zver. Potem ko so Jakobu pokazali Jožefovo s krvjo prepojeno dolgo suknjo, je »žaloval [. . .] po sinu svojem mnogo dni. In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe« (1. Mojzesova 37:31-35).

 Nikar ne recite ,Saj imaš lahko še enega otroka‘: »Zamerila sem tistim, ki so govorili, da imam lahko še enega otroka,« se spominja mati, ki ji je umrl otrok. Morda ti ljudje mislijo dobro, toda žalujoče starše takšne besede, češ da lahko umrlega nadomesti drug otrok, ,prebadajo kakor meč‘ (Pregovori 12:18). En otrok ne more nikdar nadomestiti drugega. Zakaj? Zato, ker je vsak otrok edinstven.

Ni nujno, da se ogibate omenjanja umrlega: »Večina jih ni hotela niti omeniti imena mojega sina Jimmya ali govoriti o njem,« se spominja neka mati. »Priznati moram, da me je to kar malce prizadelo.« Ni torej nujno, da spremenite témo pogovora, brž ko nekdo omeni preminulega. Ožaloščenega vprašajte, ali potrebuje pogovor o svojem najbližjem. (Primerjajte Job 1:18, 19 in 10:1.) Nekateri, ki so utrpeli izgubo, radi slišijo prijatelje, ki povedo, katere lastnosti preminulega so se jim še posebej priljubile. (Primerjajte Dejanja apostolov 9:36-39.)

Ne recite prehitro ,Tudi to je bilo za nekaj dobro‘: Iskanje nekaj pozitivnega v smrti ni vedno ,tolažba malodušnim‘, ki žalujejo (1. Tesaloničanom 5:14, EI). Neka mladenka se spominja časa, ko ji je umrla mati: »Drugi so mi rekli ,Zdaj vsaj ne trpi‘ ali pa ,Končno je našla svoj mir‘. Jaz pa tega sploh nisem hotela poslušati.« Takšne opazke lahko tem, ki so ostali, namigujejo, da potrtost ni primerna, ali da izguba pravzaprav ni tako velika. Oni pa so v resnici zelo potrti, saj svojega najbližjega zares pogrešajo.

Bolje bo, da ne rečete ,Saj vem, kako ti je pri srcu‘: Ali res veste? Ali lahko, na primer, veste kaj ob smrti otroka občuti roditelj, če sami česa takega še niste preživeli? Pa tudi, če ste, se zavedajte, da drugi morda ne čustvujejo točno tako kakor vi. (Primerjajte Žalostinke 1:12.) Po drugi strani pa, seveda če se zdi primerno, lahko zelo koristi, če poveste, kako ste izgubo najbližjega preboleli vi. Neko žensko, ki so ji ubili hčerko, je pomirila druga ženska, ki ji je ravno tako umrla hči, in ki ji je povedala, kako se je uspela vrniti v normalno življenje. Takole pripoveduje: »Mati tega umrlega dekleta ni začela svoje pripovedi s ,Saj vem, kako vam je pri srcu‘. Enostavno je povedala, kako je ona vse skupaj prestala in mi pustila, naj o vsem premislim.«

Če hočete pomagati nekomu, ki trpi zaradi izgube najbližjega, potem to od vas zahteva sočutnost, razsodnost in veliko ljubezni. Ne čakajte, da ožaloščeni pride k vam. Ne recite samo ,Če lahko karkoli storim, . . .‘. Sami ugotovite, kaj je ta ,karkoli‘ in potem prevzemite pobudo.

Ostalo pa je še nekaj vprašanj: Kako je z biblijskim upanjem na vstajenje? Kaj lahko to pomeni za vas in za vašega dragega, ki je umrl? Kako ste lahko prepričani, da gre za zanesljivo upanje?