Pilat si nadvse prizadeva Jezusa izpustiti, vendar višjih duhovnikov in njihovih pomagačev nič ne gane, čeprav vidijo, da je Jezus žrtev zelo grdega ravnanja in posmehovanja. Nočejo, da bi kar koli preprečilo Jezusovo usmrtitev. Še naprej vpijejo: »Na kol z njim! Na kol z njim!« Pilat pa jim reče: »Sami ga vzemite in pribijte na kol, jaz namreč na njem ne najdem nobene krivde.« (Janez 19:6)

Judom na podlagi političnih obtožb ne uspe prepričati Pilata, da si Jezus zasluži smrt. Ali bi jim morda uspelo na podlagi verske obtožbe? Spet se zatečejo k obtožbi bogokletja, ki je bila navedena že pred sanhedrinom, ko so Jezusu sodili. »Mi imamo postavo,« rečejo, »in po tej postavi mora umreti, ker se je delal Božjega sina.« (Janez 19:7) To je za Pilata povsem nova obtožba.

Zato gre Pilat nazaj v svojo palačo in se skuša domisliti, kako bi izpustil tega človeka, ki je prestal že toliko hudega in o katerem je njegova žena imela sanje. (Matej 27:19) Kaj zdaj pomeni ta nova obtožba, s katero Judje pridejo na dan, namreč da je ta jetnik »Božji sin«? Pilat ve, da je Jezus iz Galileje. (Luka 23:5–7) Vseeno pa ga vpraša: »Od kod si?« (Janez 19:9) Ali morda pomisli na možnost, da je Jezus živel že prej in je v nekem smislu božanskega izvora?

Pilat je neposredno od Jezusa slišal, da je zase rekel, da je kralj, vendar da njegovo Kraljestvo ni od tega sveta. Jezus meni, da mu ni treba še dodatno razlagati tega, kar je prej rekel, zato molči. To, da noče odgovoriti, rani Pilatov ponos. Zato mu Pilat jezno reče: »Z menoj ne govoriš? Mar ne veš, da imam oblast, da te izpustim, in oblast, da te pribijem na kol?« (Janez 19:10)

Jezus preprosto odvrne: »Nobene oblasti ne bi imel nad menoj, če ti ne bi bila dana od zgoraj. Zato ima človek, ki me je tebi izročil, večji greh.« (Janez 19:11) Verjetno Jezus s temi besedami nima v mislih samo enega določenega posameznika. Reči želi, da nosijo Kajfa, njegovi pomagači in Juda Iškarijot večjo odgovornost kot Pilat.

Pilat je prevzet nad Jezusovim vedenjem in besedami, poleg tega se vse bolj boji, da je Jezus morda res božanskega izvora, zato si ga znova prizadeva izpustiti. Vendar Judje omenijo še nekaj, česar se Pilat gotovo zboji. Zagrozijo mu: »Če ga izpustiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, ki se dela kralja, govori proti cesarju.« (Janez 19:12)

Deželni upravitelj še enkrat pripelje Jezusa ven, se usede na sodni stol in ljudem reče: »Glejte, vaš kralj!« Toda Judje ne popustijo. »Proč z njim! Proč z njim! Daj ga pribiti na kol!« vpijejo. Pilat ne odneha: »Vašega kralja naj dam pribiti na kol?« Judje so že dolgo nezadovoljni z rimsko oblastjo, kljub temu zdaj višji duhovniki smelo zatrjujejo: »Nimamo kralja, samo cesarja.« (Janez 19:14, 15)

Pilat strahopetno popusti neizprosnim zahtevam Judov in jim Jezusa izroči, da ga usmrtijo. Vojaki Jezusu slečejo škrlatni plašč in mu oblečejo njegova vrhnja oblačila. Na kraj usmrtitve si mora sam nositi svoj mučilni kol.

Je petek, 14. nisan, in bliža se poldan. Jezus je na nogah že od četrtka zgodaj zjutraj in ves čas prestaja muke, ki so ena hujša od druge. Težak mučilni kol ga pritiska k tlom in je že na koncu z močmi. Zato vojaki prisilijo nekega mimoidočega človeka, Simona, ki je iz Cirene v Afriki, da nese kol na kraj usmrtitve. Za njimi gre veliko ljudi in nekateri se od žalosti tolčejo po prsih in jokajo nad tem, kar se dogaja.

 Jezus žalujočim ženskam reče: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte več za menoj. Raje objokujte sebe in svoje otroke. Kajti glejte, prihajajo dnevi, ko bodo ljudje govorili: ‚Srečne tiste ženske, ki so neplodne, in telesa, ki niso rodila, in prsi, ki niso dojile!‘ Nato bodo začeli goram govoriti ‚Padite na nas!‘ in hribom ‚Pokrijte nas!‘. Če namreč delajo tako, ko je drevo še zeleno, kaj se bo šele zgodilo, ko se to posuši?« (Luka 23:28–31)

Jezus tu govori o judovskem narodu. Ta narod je podoben umirajočemu drevesu, ki je še nekoliko zeleno – sredi njega je namreč še vedno Jezus pa tudi nekaj Judov, ki vanj verujejo. Toda ko bo Bog te odbral iz naroda, bo ostala le še duhovno suha narodna skupnost, podobna mrtvemu drevesu. Koliko joka bo šele takrat, ko bodo med tem narodom rimski vojaki kot Božji izvrševalci sejali smrt!