Jezus je na obedu pri nekem farizejskem voditelju povedal dragocen pouk. Zdaj nadaljuje svojo pot proti Jeruzalemu in z njim potuje množica ljudi. Zakaj? Ali res želijo postati njegovi pravi sledilci ne glede na to, kaj bi to od njih zahtevalo?

Med potovanjem Jezus reče nekaj, kar morda nekatere od njih zelo osupne: »Če kdo pride k meni, pa ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov in sester, da, tudi svoje duše, ne more biti moj učenec.« (Luka 14:26) Toda kaj Jezus s tem misli?

S tem ne misli, da morajo vsi, ki začnejo hoditi za njim, dobesedno sovražiti svoje sorodnike. Hoče pa reči, da jih morajo sovražiti v tem pogledu, da jih ljubijo manj kot njega. Ne smejo biti podobni človeku, ki v ponazoritvi o večerji zavrne pomembno povabilo, ker se je ravnokar poročil. (Luka 14:20) Glede Jakoba, prednika Judov, je denimo rečeno, da je bila pri njem Leja »osovražena«, Rahela pa ljubljena, kar pomeni, da je Lejo imel manj rad kot njeno sestro Rahelo. (1. Mojzesova 29:31; podčrtna opomba)

Upoštevajmo, da Jezus pravi, da bi moral učenec sovražiti »tudi svojo dušo« oziroma življenje. To pomeni, da mora pravi učenec ljubiti Jezusa bolj kot svoje življenje – svojemu življenju se mora biti pripravljen celo odpovedati, če bi bilo to treba. Postati Kristusov učenec je vsekakor velika odgovornost. Na to pot se ne bi smeli podati kar tako, brez tehtnega premisleka.

Biti Kristusov učenec morda pomeni prenašati težave in preganjanje. Jezus namreč pravi: »Kdor ne nosi svojega mučilnega kola in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Luka 14:27) Res je, njegov pravi učenec mora biti pripravljen prenašati isto breme sramotenja, kot ga je moral on. Jezus je zase celo rekel, da bo po rokah svojih sovražnikov umrl.

Zato morajo ljudje, ki potujejo z Jezusom, zelo skrbno preučiti, kaj pomeni biti Kristusov učenec. Jezus to poudari s ponazoritvijo: »Kdo od vas, na primer, ki hoče sezidati stolp, se prej ne usede in izračuna stroškov, da bi videl, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer bi morda postavil temelj, toda stolpa ne bi mogel dokončati.« (Luka 14:28, 29) Tisti, ki z Jezusom potujejo proti Jeruzalemu, morajo torej biti, še preden postanejo njegovi učenci, trdno odločeni, da bodo v celoti izpolnili s tem povezano odgovornost. Jezus to misel poudari s še eno ponazoritvijo:

»Kateri kralj, ki gre v vojno proti drugemu kralju, se prej ne usede in se posvetuje, ali se je z deset tisoč vojaki sposoben postaviti po  robu temu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoč vojaki? In če se ni sposoben, bo k onemu drugemu, ko bo še daleč stran, poslal odposlanstvo in prosil za mir.« Da bi poudaril nauk te ponazoritve, še reče: »Tako tudi nihče od vas, ki se ne odpove vsemu svojemu imetju, ne more biti moj učenec.« (Luka 14:31–33)

Seveda Jezus tega ne govori le ljudem, ki potujejo skupaj z njim. Vsi, ki spoznajo Kristusa, morajo biti pripravljeni delati to, o čemer tukaj govori. To pomeni, da morajo biti pripravljeni žrtvovati vse, kar imajo – svoje imetje in celo svoje življenje – če želijo postati njegovi učenci. Zato je glede tega treba razmisliti in moliti.

Zdaj pa Jezus omeni temo, katere se je dotaknil že v govoru na gori, ko je rekel, da so njegovi učenci »sol zemlje«. (Matej 5:13) Dobesedna sol je konzervans. Verjetno je hotel reči, da njegovi učenci na ljudi delujejo ohranjevalno in jim tako pomagajo, da se zaščitijo pred duhovnim in moralnim razkrojem. Zdaj ko se njegovo delovanje na zemlji približuje koncu, reče: »Sol je sicer dobra. Vendar če sol postane neslana, kako se ji bo slanost povrnila?« (Luka 14:34) Njegovi poslušalci vedo, da obstaja tudi sol, ki je nečista, ker vsebuje zemeljske primesi, in je zato neuporabna.

Jezus s tem pove, da morajo celo tisti, ki so že dolgo njegovi učenci, paziti, da ne bi njihova odločenost oslabela. Če bi se to zgodilo, bi postali neuporabni kot sol, ki izgubi svojo slanost. Svet bi se jim potem morda posmehoval. Še huje pa je, da bi postali neprimerni za Boga in bi celo nakopali sramoto njegovemu imenu. Da se je tega treba res paziti, Jezus poudari z besedami: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša.« (Luka 14:35)