Petindvajseto poglavje

Molitev kesanja

Izaija 63:15–64:12

1., 2. a) Kakšen je namen Božjega discipliniranja? b) Pred katero izbiro bodo Judje, potem ko jih bo Jehova discipliniral?

JEHOVA je z uničenjem Jeruzalema in templja leta 607 pr. n. š. discipliniral judovski narod in s tem izrazil svoje veliko neodobravanje. Ta neposlušni narod si je to ostro kazen zaslužil. Pa vendar Jehovov namen ni bil, da bi bili Judje iztrebljeni. Apostol Pavel je namigoval na namen Jehovovega discipliniranja z naslednjimi besedami: »Vsako strahovanje [discipliniranje, NW] seveda se nam za sedaj ne zdi veselje, ampak žalost, pozneje pa daje njim, ki jih je vadilo, miru poln sad pravičnosti.« (Hebrejcem 12:⁠11)

² Kako pa se bodo Judje odzvali na to hudo izkušnjo? Ali bodo Jehovovo discipliniranje sovražili? (Psalm 50:16, 17) Ali pa ga bodo sprejeli kot vzgojo? Ali se bodo pokesali in pozdravili? (Izaija 57:18; Ezekiel 18:23) Izaijeva prerokba nakazuje, da se bodo vsaj nekateri nekdanji prebivalci Judovega na discipliniranje dobro odzvali. Judov narod je v zadnjih vrsticah 63. poglavja in nato še v 64. poglavju predstavljen kot skrušen narod, ki iz vsega srca moli k Jehovu. Prerok Izaija za svoje rojake, ki se bodo šele znašli v ujetništvu, izreče molitev kesanja. V njej o prihajajočih dogodkih govori, kakor da se dogajajo pred njegovimi očmi.

 Sočutni oče

3. a) Kako Izaija v svoji preroški molitvi povišuje Jehova? b) Kako je iz Danielove molitve razvidno, da Izaijeva preroška molitev izraža misli skesanih Judov v Babilonu? (Glej okvir na strani 362.)

³ Izaija moli k Jehovu: »Ozri se iz nebes in poglej iz prebivališča svetosti in veličasti svoje!« Prerok govori o duhovnih nebesih, v katerih prebivajo Jehova in njegova nevidna duhovna stvarjenja. V nadaljevanju takole izrazi, kakšne misli obhajajo pregnane Jude: »Kje je gorečnost tvoja in kje mogočna dela tvoja? Nagib svojega srca in svojo usmiljenost zadržuješ meni.« (Izaija 63:15) Jehova je zadrževal svojo moč in nadzoroval svoja globoka občutja – »nagib svojega srca in svojo usmiljenost« – do svojega ljudstva. Kljub temu pa je »oče« judovskega naroda. Abraham in Izrael (Jakob) sta bila naravna praočeta Judov, vendar če bi oživela, bi morda zavrgla svoje odpadniško potomstvo. Jehova je bil bolj sočuten. (Psalm 27:10) Izaija hvaležno pravi: »Ti, GOSPOD, si naš oče, Naš odkupitelj iz davnine ti je ime.« (Izaija 63:16, SSP)

4., 5. a) V katerem pomenu je Jehova storil, da je njegovo ljudstvo zašlo z njegovih poti? b) Kakšno čaščenje je všeč Jehovu?

⁴ Izaija izrazi še več srčnih občutkov: »Zakaj si dopustil, GOSPOD, da smo zašli s tvojih poti, zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo? Vrni se zaradi svojih služabnikov, zaradi rodov, ki so tvoja dediščina.« (Izaija 63:17, SSP) Da, Izaija moli, da bi Jehova spet posvetil pozornost svojim služabnikom. Ali je morda Jehova kriv, da jim je zakrknilo srce, tako da se ga več ne bojijo? Seveda ne. Jehova to samo dopušča,  Judje pa v obupu tarnajo nad tem, da jim je Jehova dal takšno svobodo. (2. Mojzesova 4:21; Nehemija 9:16) Želijo, da bi jim bil Jehova preprečil delati hudo.

⁵ Seveda Bog z ljudmi ne ravna tako. Ljudje imamo svobodno voljo in Jehova nam dovoljuje, da se sami odločimo, ali ga bomo ubogali ali ne. (5. Mojzesova 30:15–19) Jehova želi, da ga ljudje častijo iz srca in uma, ki ju motivira pristna ljubezen. Zato je Judom dovolil uveljavljati svobodno voljo, pa četudi jim je s tem dopustil, da so se mu uprli. In v tem pomenu jim je zakrknil srce. (2. letopisov 36:14–21)

6., 7. a) Kaj se zgodi, ker Judje zapustijo Jehovove poti? b) Kaj si Judje zastonj želijo in česa nimajo pravice pričakovati?

⁶ In kakšne so posledice? Izaija v prerokbi nadaljuje: »Le malo časa jo je imelo v posesti ljudstvo svetosti tvoje: sovražniki naši so razteptali svetišče tvoje. Postali smo kakor tisti, ki jim nikoli nisi gospodoval, ki se niso imenovali po tvojem imenu!« (Izaija 63:18, 19) Božje ljudstvo je imelo Jehovovo svetišče nekaj časa v posesti. Nato pa je Jehova dovolil, da je bilo svetišče uničeno, ljudstvo pa odpeljano v ujetništvo. Ko se je to zgodilo, je bilo videti, kakor da med njim in Abrahamovimi potomci ni nobene zaveze in kakor da se ne imenujejo po njegovem imenu. Judje, ki so zdaj v babilonskem ujetništvu, v brezupu kličejo: »O da bi predrl nebesa in prišel doli, da bi se od obličja tvojega raztopile gore (kakor ogenj požiga protje in voda vre od ognja), da oznaniš ime svoje nasprotnikom svojim, da bi strepetali narodi pred obličjem tvojim.« (Izaija 64:1, 2) Jehova ima  resnično moč rešiti. Vsekakor bi lahko prišel doli in se bojeval za svoje ljudstvo, predrl nebesom podobne vladne sisteme in razbil z goro primerjane imperije. Lahko bi razodel svoje ime, tako da bi pokazal gorečo vnemo za svoje ljudstvo.

⁷ Jehova je v preteklosti že storil podobne stvari. Izaija pripoveduje: »Ko si delal strašne reči, ki jih nismo pričakovali, si stopil dol, pred teboj so se tresle gore.« (Izaija 64:2, SSP [64:3, AC]) Takšna velika dela so dokazovala Jehovovo moč in božanskost. Vendar nezvesti Judje Izaijevih dni nimajo pravice pričakovati, da bo Jehova tako ukrepal v njihovo korist.

Reši lahko edino Jehova

8. a) V čem se Jehova med drugim razlikuje od krivih bogov narodov? b) Zakaj Jehova nič ne stori, da bi rešil svoje ljudstvo, čeprav bi to lahko? c) Kako Pavel citira in naobrne besede iz Izaija 64:4? (Glej  okvir na strani 366.)

⁸ Krivi bogovi ne storijo nič velikega za rešitev svojih častilcev. Izaija piše: »Od veka se ni slišalo, nikdar niso čula ušesa, tudi oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi toliko delal za njega, ki ga čaka. Naproti prihajaš njemu, ki se veseli pravičnosti in ji streže, njim, ki se spominjajo tebe na potih svojih.« (Izaija 64:4, 5a) Edino Jehova je »plačevalec tistim, ki ga iščejo«. (Hebrejcem 11:6) On ščiti tiste, ki ravnajo pravično in se ga spominjajo. (Izaija 30:18) Ali so Judje ravnali tako? Niso. Izaija Jehovu reče: »Glej, ti si se srdil, in mi smo grešili; v tem smo že dolgo časa, bomo li rešeni?« (Izaija 64:5b) Božje ljudstvo že dolgo trmasto greši, zato ima Jehova vse razloge, da se srdi in ne stori nič za njihovo rešitev.

9. Na kaj lahko upajo skesani Judje in kaj se lahko iz tega naučimo mi?

 ⁹ Judje ne morejo popraviti preteklosti, toda če se pokesajo in vrnejo k čistemu čaščenju, lahko upajo na odpuščanje in prihodnje blagoslove. Jehova bo skesane ob svojem času nagradil, tako da jih bo rešil iz babilonskega ujetništva. Vendar pa morajo biti potrpežljivi. Čeprav so se pokesali, Jehova ne bo spremenil svojega urnika. Toda če bodo budni in se bodo ravnali po Jehovovi volji, so lahko prepričani, da bodo nazadnje osvobojeni. Podobno tudi kristjani danes potrpežljivo čakamo na Jehova. (2. Petrov 3:11, 12) K srcu si jemljemo besede apostola Pavla, ki je rekel: »Dobro delati se pa nikar ne utrudimo; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo.« (Galatom 6:⁠9)

10. Katero nezmožnost Izaija odkrito izpove v molitvi?

¹⁰ Izaijeva preroška molitev pa ni le formalna izpoved grehov. Je izraz iskrenega priznanja, da se narod ne more rešiti sam. Prerok pravi: »Vsi vkup smo postali kakor nesnažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja; in venemo kakor listje, kolikorkoli nas je, in krivice naše nas odnašajo kakor veter.« (Izaija 64:6) Skesani Judje so morda do konca pregnanstva že nehali z odpadniškim ravnanjem. Morda so se vrnili k Jehovu, tako da so ravnali pravično. Toda še vedno so nepopolni. Gledano z vidika sprave za grehe, niso njihova dobra dela, četudi so hvalevredna, nič čistejša od umazanih cunj. Jehova odpušča iz usmiljenja, in to njegovo odpuščanje je nezaslužen dar. To ni nekaj, kar bi si lahko zaslužili. (Rimljanom 3:23, 24)

11. a) Kakšno nezdravo duhovno stanje vlada med večino pregnanih Judov in zakaj je morda tako? b) Kdo so bili med pregnanci odlični zgledi vere?

 ¹¹ Kaj Izaija vidi, ko gleda naprej? Takole moli: »Ni ga, ki bi klical ime tvoje, ki bi se zbudil, da se poprime  tebe; kajti skril si obličje svoje pred nami in nas izročil oblasti krivic naših.« (Izaija 64:7) Duhovno stanje naroda je čisto na tleh. Ljudstvo ne kliče Božjega imena v molitvi. Resda niso več krivi malikovalstva, ki je hud greh, vendar pa so očitno brezbrižni do svojega čaščenja in ‚ni ga, ki bi se zbudil, da bi se  poprijel‘ Jehova. Jasno je, da niso v dobrem odnosu s Stvarnikom. Nekateri se morda čutijo nevredne, da bi se obračali k Jehovu v molitvi. Drugi morda enostavno opravljajo svoje vsakdanje obveznosti, ne da bi sploh pomislili nanj. Seveda pa so med pregnanci tudi posamezniki, ki so odlični zgledi vere, na primer Daniel, Hananija, Misael, Azarija in Ezekiel. (Hebrejcem 11:33, 34) In ko gre 70-letno ujetništvo h koncu, so možje, kot so Hagaj, Zaharija, Zerubabel in veliki duhovnik Jozua, že pripravljeni, da dajo odličen zgled v klicanju imena Jehova. Vseeno pa Izaijeva preroška molitev očitno opisuje stanje večine pregnancev.

»Pokorščina je boljša nego daritev«

12. Kako Izaija izrazi, da so skesani Judje pripravljeni spremeniti svoje vedenje?

¹² Skesani Judje so se pripravljeni spremeniti. Izaija v njihovem imenu moli k Jehovu: »Sedaj, o GOSPOD, ti si oče naš; mi smo glina, ti pa si nam lončar, in vsi smo tvoje roke delo.« (Izaija 64:8) Izaija s temi besedami zopet prizna Jehovu avtoriteto, ki jo ima kot oče ali darovalec življenja. (Job 10:9) Jude, ki se pokesajo, primerja z voljno glino. Kateri se odzivajo na Jehovovo discipliniranje, se lahko v prenesenem smislu oblikujejo po Božjih merilih. V tem pa lahko uspejo le, če jim Jehova, lončar, odpusti. Zato Izaija Jehova dvakrat spomni, da so Judje njegovo ljudstvo: »Ne togóti se, o GOSPOD, presilno in ne spominjaj se vekomaj krivice! Glej, ozri se na nas, prosimo, mi vsi smo ljudstvo tvoje.« (Izaija 64:⁠9)

13. Kakšno je stanje Izraelove dežele, ko je Božje ljudstvo v pregnanstvu?

 ¹³ Judje v pregnanstvu ne trpijo samo zaradi tega, ker so ujetniki v poganski deželi. To, da sta Jeruzalem in tempelj v njem opustošena, je njim kakor tudi njihovemu Bogu v sramoto. Izaija v molitvi kesanja našteva nekatere stvari, ki povzročajo to sramoto: »Mesta svetosti tvoje so puščava, Sion je puščava, Jeruzalem je pustinja. Sveta in prekrasna hiša naša, ki so te v njej hvalili očetje naši, je požgana z ognjem in vse, kar nam je bilo dragoceno, je v razvalinah.« (Izaija 64:10, 11)

14. a) Kako je Jehova posvaril pred sedanjim položajem? b) Kaj je Jehovu pomembnejše od njegovega templja in v njem darovanih žrtev, čeprav mu je bilo vse to v veselje?

¹⁴ Jehova seveda dobro ve, kakšno je stanje v domovini Judov. Že kakih 420 let pred uničenjem Jeruzalema je svoje ljudstvo posvaril, da ga bo, če se bo odvrnilo od njegovih zapovedi in služilo drugim bogovom, ‚potrebil s površja zemlje‘, njegov čudoviti tempelj pa bo ‚postal razvalina‘ (SSP). (1. kraljev 9:6–9) Jehovu je seveda bila v veselje dežela, ki jo je dal svojemu ljudstvu, kakor tudi mogočni tempelj, ki je bil zgrajen njemu v slavo, in žrtve, katere so mu darovali. Toda pomembnejši od gmotnih reči, celo od žrtev, sta mu zvestovdanost in poslušnost. Prerok Samuel je kralju Savlu prav dejal: »Ali so GOSPODU toliko v veselje žgalne in klalne daritve, kakor da se posluša glas GOSPODOV? Glej, pokorščina je boljša nego daritev, in poslušati je bolje nego prinašati tolstino ovnov.« (1. Samuelova 15:⁠22)

15. a) Kaj Izaija v prerokbi prosi Jehova in kakšen odgovor dobi? b) Kaj je pripeljalo do tega, da je Jehova Izrael kot narod dokončno zavrgel?

 ¹⁵ Pa vendar, ali lahko Izraelov Bog gleda stisko svojega skesanega ljudstva, ne da bi se mu to zasmililo? S podobnim vprašanjem Izaija sklene svojo preroško molitev. V imenu pregnanih Judov prosi: »Hočeš li, o GOSPOD, ob toliki revi v sebi zadržavati usmiljenje, boš li molčal in nas tepel presilno?« (Izaija 64:12) Jehova nazadnje res odpusti svojemu ljudstvu in ga leta 537 pr. n. š. pripelje nazaj v njegovo deželo, tako da je lahko v njej obnovilo čisto čaščenje. (Joel 2:13) Stoletja pozneje je bil Jeruzalem skupaj s templjem spet uničen in Bog je svoj zavezni narod dokončno zavrgel. Zakaj? Zato ker se je ljudstvo odvrnilo od njegovih zapovedi in zavrglo Mesija. (Janez 1:11; 3:19, 20) In ko se je to zgodilo, je Jehova Izrael nadomestil z novim narodom, duhovnim narodom, ‚Božjim Izraelom‘. (Galatom 6:16; 1. Petrov 2:⁠9)

Jehova ‚posluša molitve‘

16. Kaj Biblija uči o Jehovovem odpuščanju?

¹⁶ Iz tega, kar se je zgodilo Izraelu, se lahko naučimo marsikaj pomembnega. Vidimo lahko, da je Jehova ‚dober in da odpušča‘. (Psalm 86:5, SSP) Ker smo nepopolna stvarjenja, je naša rešitev odvisna od njegovega usmiljenja in odpuščanja. Teh blagoslovov si ne moremo zaslužiti z lastnimi deli. Vendar pa Jehova ne odpušča kar vsem po vrsti. Oprosti le tistim, ki se za svoje grehe pokesajo in se od njih odvrnejo. (Dejanja 3:⁠19)

17., 18. a) Kako vemo, da se Jehova iskreno zanima za naše misli in občutke? b) Zakaj je Jehova potrpežljiv z grešnimi ljudmi?

 ¹⁷ Naučimo se tudi, da se Jehova iskreno zanima za naše misli in občutke, če mu jih izrazimo v molitvi. On ‚posluša molitve‘. (Psalm 65:2, 3) Apostol Peter nam zagotavlja: »Oči Gospodove so obrnjene v pravične in ušesa njegova k njih molitvam.« (1. Petrov 3:12) Prav tako spoznamo, da naj bi se v molitvi kesanja tudi ponižno izpovedali grehov. (Pregovori 28:13) To pa ne pomeni, da lahko Božje usmiljenje izkoriščamo. Biblija kristjane svari, naj, ‚potem ko sprejmejo Božjo nezasluženo dobrotljivost, ne zgrešijo njenega namena‘. (2. Korinčanom 6:1, NW)

¹⁸ Nenazadnje pa spoznamo tudi to, čemú je Bog potrpežljiv s svojim grešnim ljudstvom. Apostol Peter je pojasnil, da je Jehova potrpežljiv zato, »ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja«. (2. Petrov 3:9) Kateri pa vztrajno zlorabljajo Božjo potrpežljivost, bodo nazadnje kaznovani. Glede tega beremo naslednje: »[Jehova] poplača vsakemu po njegovih delih: tistim, ki s stanovitnostjo v dobrem delu iščejo slave in časti in nestrohljivosti, dá večno življenje, a sebičnim in resnici nepokornim, krivici pa pokornim, srd in jezo.« (Rimljanom 2:6–8)

19. Katere Jehovove lastnosti se ne spreminjajo, torej so večne?

¹⁹ Tako je Bog ravnal s staroveškim Izraelom. V našem odnosu z Bogom veljajo ista načela, saj se on ne spreminja. Resda Jehova ne umakne zaslužene kazni, toda vseeno bo vedno »Bog mogočni, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh«. (2. Mojzesova 34:6, 7)

[Preučevalna vprašanja]

 [Okvir/sliki na strani 362]

Danielova molitev kesanja

Prerok Daniel je živel v Babilonu vseh 70 let judovskega ujetništva. Nekje v 68. letu pregnanstva je iz Jeremijevega prerokovanja sprevidel, da se Izraelovo začasno bivanje v Babilonu bliža koncu. (Jeremija 25:11; 29:10; Daniel 9:1, 2) V molitvi se je obrnil k Jehovu, in v njej izrazil kesanje v imenu vsega judovskega naroda. Daniel pripoveduje: »Obrnil sem obličje h Gospodu Bogu, da bi ga iskal z molitvijo in s prošnjami, ob postu, v raševniku in pepelu. In molil sem h GOSPODU, svojemu Bogu, in sem pripoznaval grehe.« (Daniel 9:3, 4)

Daniel je to molitev izrekel kakih dvesto let zatem, ko je Izaija napisal preroško molitev, ki jo najdemo v 63. in 64. poglavju Izaijeve knjige. Nedvomno so v težavnih letih pregnanstva mnogi iskreni Judje molili k Jehovu. Vendar Biblija osvetljuje Danielovo molitev, v kateri so se očitno odražali občutki mnogih zvestih Judov. Iz Danielove molitve se tako vidi, da so bili v Izaijevi preroški molitvi zares izraženi občutki zvestih Judov v Babilonu.

Oglejte si nekatere podrobnosti med Danielovo in Izaijevo molitvijo:

Izaija 63:16 Daniel 9:15

Izaija 63:18 Daniel 9:17

Izaija 64:1–3 Daniel 9:15

Izaija 64:4–7 Daniel 9:4–7

Izaija 64:6 Daniel 9:9, 10

Izaija 64:10, 11 Daniel 9:16–18

[Okvir na strani 366]

 »Oko ni videlo«

Apostol Pavel je v svojem pismu Korinčanom citiral Izaijevo knjigo, ko je napisal: »[Kakor je pisano:] ‚Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo‘.« (1. Korinčanom 2:9) * Niti Pavlova izjava niti Izaijeve besede se ne nanašajo na tisto, kar je Jehova pripravil za svoje ljudstvo v nebesih ali v prihodnjem zemeljskem raju. Pavel Izaijeve besede povezuje z blagoslovi, ki so jih kristjani v prvem stoletju že uživali, namreč razumevanje globočin Božjih in duhovno razsvetljenje od Jehova.

Duhovne globočine lahko razumemo le ob času, ki ga za razodetje določi Jehova, pa še to samo, če smo duhovni ljudje in v tesnem odnosu z Jehovom. Pavlove besede se tako nanašajo na tiste, katerih duhovnost je slaba ali pa je sploh nimajo. Njihovo oko ne more videti ali sprevideti duhovnih resnic in njihovo uho jih ne more slišati ali razumeti. Spoznanje o tem, kar je Bog pripravil za tiste, ki ga ljubijo, sploh ne doseže srca takšnih ljudi. Tistim pa, ki so kakor Pavel posvečeni Bogu, je Bog vse to razodel po svojem duhu. (1. Korinčanom 2:1–16)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 367]

Božje ljudstvo je imelo Jeruzalem in njegov tempelj v posesti »le malo časa«