Ne, tega ne delamo. V naši glavni publikaciji, Stražnem stolpu, smo zapisali: »Siliti ljudi, da spremenijo svojo vero, je napačno.« a Ljudi ne silimo k temu iz naslednjih razlogov:

•   Jezus ni nikoli ljudi silil, naj sprejmejo njegove nauke. Vedel je, da bo sorazmerno malo takšnih, ki se bodo odzvali na njegovo sporočilo. (Matej 7:13, 14) Ko nekoč nekaterim njegovim učencem ni bilo všeč, kar so slišali, jih ni silil, naj ostanejo, ampak jim je pustil oditi. (Janez 6:60–62, 66–68)

•   Jezus je svoje učence učil, da drugih ne silijo, naj spremenijo svojo vero. Naročil jim je, naj ljudi ne skušajo siliti, da proti svoji volji sprejmejo dobro novico o Kraljestvu, ampak naj iščejo dovzetne poslušalce. (Matej 10:7, 11–14)

•   Spreobračanje na silo je nesmiselno, saj je Bogu sprejemljivo samo čaščenje iz srca. (5. Mojzesova 6:4, 5; Matej 22:37, 38)

 Res je, da v skladu z biblijsko zapovedjo širimo Božje sporočilo »do skrajnega konca zemlje«, in to počnemo »javno in po hišah«. (Apostolska dela 1:8; 10:42; 20:20) Včasih smo obtoženi nezakonitega spreobračanja, tako kot so bili zgodnji kristjani. (Apostolska dela 18:12, 13) Vendar pa so te obtožbe neresnične. Nikomur ne skušamo vsiliti svojega prepričanja. Pravzaprav smo prepričani, da je treba dati ljudem možnost, da se sami seznanijo s tematiko, tako da se lahko osebno odločijo, kaj bodo verjeli.

 Ljudi ne silimo, naj spremenijo svojo vero. Vere ne uporabljamo kot krinke za politično udejstvovanje, niti novim sovernikom ne nudimo finančnih ali socialnih bonusov. Po tem se razlikujemo od nekaterih, ki trdijo, da so kristjani, vendar s tovrstnim početjem sramotijo Kristusa. b

 Da. Sveto pismo pokaže, da imajo ljudje pravico spremeniti svojo vero. V njem so zapisani primeri mnogih, ki so zapustili vero svojih sorodnikov, saj so se prostovoljno odločili, da bodo častili pravega Boga. Abraham, Ruta, nekateri prebivalci Aten in apostol Pavel so le nekateri od njih. (Jozue 24:2; Ruta 1:14–16; Apostolska dela 17:22, 30–34; Galačanom 1:14, 23) Poleg tega Sveto pismo posamezniku priznava pravico, da sprejme nemodro odločitev in neha častiti Boga tako, kot je njemu všeč. (1. Janezovo 2:19)

 Pravico do spremembe vere podpira tudi Splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo Združeni narodi imenujejo »temelj zakona o mednarodnih človekovih pravicah«. V tem dokumentu piše, da ima vsak »svobodo spreminjati prepričanje ali vero« in pravico, da »išče, sprejema in širi informacije in ideje«, med drugim tudi verske. c Seveda je vsak, čeprav ima te pravice, dolžan spoštovati dejstvo, da imajo drugi pravico obdržati svoje prepričanje in zavrniti ideje, s katerimi se ne strinjajo.

 Ni nujno. Sveto pismo nas spodbuja, naj spoštujemo vse ljudi, ne glede na njihovo veroizpoved. (1. Petrovo 2:17) Poleg tega Jehovove priče živimo v skladu z Božjo zapovedjo, naj spoštujemo svoje starše, tudi če imajo ti drugo vero. (Efežanom 6:2, 3)

 Kljub temu se mnogi ne strinjajo s tem, kar piše v Svetem pismu. Neka ženska, ki je odrasla v Zambiji, pravi, da so v njenem kraju ljudje na spremembo religije »gledali kot na nezvestobo ter izdajstvo družine in skupnosti«. To je osebno izkusila, ko je kot najstnica pričela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami in se kmalu odločila, da bo spremenila svojo vero. Takole dodaja: »Starši so mi neprenehoma govorili, da so zelo nezadovoljni z menoj in da sem jih razočarala. Zaradi tega mi je bilo zares težko, saj mi odobravanje staršev veliko pomeni. [...] To, da sem se odločila biti zvestovdana Jehovu namesto verskim običajem, ne pomeni, da nisem vdana svoji družini.« d