Mnogim, ki niso Priče, se zdi osupljivo, da gradbeni projekt v Warwicku temelji na prostovoljnem delu. Direktor podjetja, ki je vgradilo dvigala, je enemu od prostovoljcev rekel: »Neverjetno je, kar dela tvoj tim. Ljudje danes po večini ne žrtvujejo svojega časa brezplačno.«

Ko so ta direktor in drugi slišali, da delovno silo, ki gradi svetovno središče Jehovovih prič v Warwicku v zvezni državi New York, sestavljajo predvsem prostovoljci, so si predstavljali, da gre za lokalne Priče, ki delajo tam samo ob koncu tedna. Presenečeni so bili, ko so spoznali ljudi, ki so pustili svojo službo in prišli z vseh koncev države, da bi pri tem projektu sodelovali nekaj mesecev in celo nekaj let.

Do konca leta 2015 je skupaj s člani betelske družine v Združenih državah Amerike pri gradnji v Warwicku prostovoljno sodelovalo že kar 23.000 Prič. Povrhu tega je še približno 750 gradbenih delavcev, ki niso Jehovove priče, pomagalo, da je gradnja potekala po urniku. Na mnoge od njih je tesno sodelovanje z Jehovovimi pričami naredilo močan in dober vtis.

Menedžer podjetja, ki izdeluje okenske in fasadne sisteme, je napisal: »Vse naše zaposlene, ki so sodelovali pri tem projektu, je prevzelo stališče ljudi, s katerimi so imeli opravka. To je razlog, zakaj si mnogi od nas želijo delati pri tem projektu.«

Neko drugo podjetje je priskrbelo delavce, ki so pomagali pri konstrukcijskih delih na stanovanjskih zgradbah. Ko se je podjetju iztekla pogodba za delo v Warwicku, so bili trije njihovi zaposleni odločeni ostati na tem projektu. Pustili so službo in se zaposlili pri drugem podjetju, ki je še vedno delalo tam.

Priče so s svojimi krščanskimi lastnostmi pozitivno vplivale na nekatere delavce. Neki moški je delal za podjetje, ki je polagalo temelje za zgradbe. Potem ko je nekaj mesecev delal v Warwicku, je njegova žena opazila, da se je doma pričel povsem drugače vesti in govoriti. Zadovoljna je rekla: »Skoraj ga ne poznam več!«

Na gradbišču je delalo veliko prostovoljk. Niso le vozile avtobusa, čistile sob in opravljale tajniškega dela, ampak tudi usmerjale promet, upravljale težko mehanizacijo, spajale optične kable, izolirale cevi, opravljale suhomontažna in vodoinštalacijska dela ter vlivale beton. Te ženske so res trdo delale.

Neki krovec, ki ni Priča, je opazil, da so se nekateri možje in žene držali za roke, ko so prišli z avtobusa in šli na delo. To ga je ganilo. Poleg tega je videl, da so bile prostovoljke neutrudne. »Človek bi sprva lahko dobil vtis, da žene samo spremljajo može,« je rekel. »Toda ko zavihajo rokave, svoje delo temeljito opravijo do konca! Delal sem že na raznih gradbiščih po mestu New York, toda še nikoli nisem videl česa takega.«

Zima 2014/2015 je bila nenavadno ostra, zato je človeka mikalo, da bi ostal kar doma, namesto da bi cel dan delal na mrazu. Jeremy, ki je Priča in je sodeloval z nadzorniki gradnje, se spominja: »Ob res mrzlih dneh me je včasih delovodja za betoniranje temeljev, ki je bil zaposlen pri enem od gradbenih podjetij, vprašal: ‚Ali pridejo ženske jutri delat?‘

Za prevoz prostovoljcev je bilo najetih več kot 35 voznikov avtobusov, ki so vozili od kraja nastanitve do gradbišča in nazaj.

Eden od njih je nekoč pred vožnjo vstal in se obrnil k Pričam, ki jih je vozil. Rekel jim je: »Uživam, ko vas vozim.« Dodal je: »Prosim, pišite po elektronski pošti mojemu šefu in mu povejte, naj me ne premesti drugam. Od vas sem se naučil ogromno o Bibliji. Dokler vas nisem poznal, nisem vedel, kako je Bogu ime niti da bo na zemlji raj. Nič več se ne bojim smrti. Zame je to neverjetna izkušnja. Naslednjič, ko bom imel prost dan, me boste zagotovo videli v kraljestveni dvorani.«

Damiana, ki je Priča in je kot prostovoljka delala v Warwicku, je rekla: »Enkrat je voznik, ko smo prišli na avtobus, najavil, da bi nam rad nekaj povedal. Rekel je, da je prepeljal 4000 Prič z različnih lokacij v New Yorku. ‚Vsak človek ima svoje muhe,‘ je rekel, ‚toda vi zgladite medsebojne razlike in delate enotno. To je res lepo.‘ Rekel je tudi, da se rad z nami pogovarja.

Potem ko je povedal, kar je želel, ga je ena od Prič na avtobusu vprašala: ‚Ali vam je všeč, ko pojemo?‘

Iz srca se je nasmejal in rekel: ‚Seveda! A začnemo s številko 134?‘« a